Seveda pa ima stvar tudi slabe strani. Ker je naše kmetijstvo odvisno od nafte (traktorji in gnojila), rastejo cene hrane, to pa najbolj prizadane socialno najbolj šibke. Žalostno je, da moramo čakati do takrat, ko bo nevzdržno. Zakaj ne more biti zdaj revolucija? Zakaj ne more biti zdaj - Nova Slovenija? Seveda, Janša je sprejel podnebno energetski sveženj za EU, toda to ni dovolj. Slejkoprej moramo svoje emisije spraviti na ničlo. Pa naj bo to če si postavimo cilj 500 delcev na milijon ali 750 delcev na milijon. Industrijske revolucije so mnogim ljudem izboljšale življenje v preteklih obdobjih. Zdaj prehajamo v čas, ko ga bodo poslabšale. Zadosti dolgo smo se zanašali na poceni, tekočo, mobilno energijo ogljikovodikov. Čas je za spremembe in akcijo. Sončne celice na vsako hišo! Izziv je velik, če ga sprejmemo ali ne. Mislim pa, da bo veliko lažje, če ga sprejmemo. Ali to ali pa ostanemo - crkotine brez nafte.

V treh dnevih sem korenito spremenil moje mišljenje dvakrat. Bilo je težko in krepko čez mejo. Zdaj veste, zakaj viharjov notranjih sem igrača.

Težko je. Ko to filozofijo podre le ena oseba, ki te pozna bolj kot sam sebe. Ko se zaveš, da lažeš samemu sebi in ko se zaveš da zatiraš svoje sanje zaradi golega preživetja. Ko jemlješ ljudi preveč resno in te imajo za bedaka. Ko zamudiš v šolo par minut in vidiš rezek pogled profesorice. Ko vohaš vsakdanjo usranijo, ki jo svinjajo avtomobili, ki bi tako ali tako že zdavnaj morali biti  neoporečni. Ko vidiš »čefurizacijo« Slovenije in množično pranje možganov z BBjem in Rebelde, pohlep in bedo, revščino, nesramnost in nepravičnost, neurejenost in iracionalnost, zlagano zunanjost in prazno notranjost. Ko vidiš umiranje civilizacije, ki je bila že tako ali tako obsojena na propad. Ko vidiš umiranje čebel in jedrsko orožje, lakoto in debelost, nivo razmišljanja in moralo ljudi. Težko je, ko veš da vsi samo govorijo in noben nič ne naredi. Težko je, ko glavo razganja od misli, ki jih ni sposoben noben ukrotiti.

Težko je. Ko si (skoraj) sam na tem svetu.

Sta dva načina spopadanja s problemi:

1.       Reši jih

2.       Beži pred njimi

Ker sem mlad, sem neumen in naiven. Mislil sem, da se ta svet še  rešiti. Mislil sem, da je moderna družba pravična in da vsi delajo v njeno dobrobit. Da so tisti nasmeški, ki jih vidiš na obrazih ljudi, pristni. Da živimo lepo. Da lahko kaj prispevam pri reševanju sveta. Naj bo vrag ali naj bo toča, naj so to starejši ali mlajši, naj je to moja ali tuja duša, , vedno dobivam isto sporočilo. Ni res. Ni mogoče. Prva faza je obup. Druga faza je sprijaznenje in obračanje na najbolje. Tretja faza je resignacija. Četrta faza je obup in iskanje alternative.

Dosegel sem četrto fazo. Edini drugi možni način spopadanja s problemi je bežanje. In to hočem. Daleč stran. Od civilizacije in bede, udobja in modernega življenja. Od digitalnega in nadzorovanega. Utesnjen sem. Utesnjen v vsakdanjem življenju. Hočem ven, hočem na samo, hočem v svoj svet, hočem stran, hočem dobro.

Težko je. In zbirka misli postaja zbrka misli.

"Kako

bit 'očeš poet in ti pretežko

je v prsih nosit al pekel, al nebo."

France Prešeren 

Vsi mi to govorijo. Moj duh in moja intuicija, starši in zgodovina, sošolci in prijatelji. Vprašanja se mi zajedajo v život. Krvavim. »Reši se spon. Povzpni se nad množico. Odgovori si na vprašanja.«
Toda kako zaboga naj si odgovorim na vprašanja, ki mučijo človeštvo že stoletja??!! Kako naj poiščem odgovore, ko jih niso znali ne Platon, ne Einstein, ne Freud, ne Durkheim, ne Curie, ne Steel in ne McCullough?!!!

Sem človek iskalec, nič več in nič manj kot vsi. Moja duša in vest sta čisti. Pletenice ne držijo več. Zdaj sem dokončno potopljen v svoje sanje.  Umikam se. Potrebujem pogovor. Prosim.

Karkoli je že, pozna se. Začel sem govoriti neumnosti, izgubil nekaj spoštovanja. Vendar me to ne skrbi. Skrbi me, da se večina skriva. Skriva za masko vzorcev, rutine, predsodkov in napačnih, vcepljenih idealov. Da je narod funkcionalno nepismen, medtem ko se slavisti kregajo. Da se bomo Slovenci prodali. To je to-kriza identitete-kdo sploh sem, če sem Slovenec? Kaj sploh pomeni biti pravi Slovenec/-ka? Planica in Triglav? Potica in gibanica? Držati skupaj in delati? Iti v gore in se dreti »Kdor ne skače ni Sloven'c«? Samo da moji otroki ne bodo jedli baklave namesto potice. Balkan ali Evropa?

 »Tehnološki napredek še ne pomeni duhovni razvoj!« Kako res. Al Gore je dejal: »Stare navade+stara tehnologija=predvidljive posledice. Stare navade+nova tehnologija=dramatično spremenjene in nepredvidljive posledice.« Kako res. Kje smo? Duhovno povsem na dnu. Izgubljamo stik s sabo, z naravo, z drugimi. Kje je Nirvana? Tam, daleč za obzorjem. Stegujemo se, vendar na napačen način.

Adi Smolar-Samo na en način-odlomek

Živimo v dobi, ko imamo internet,
doma v sobi ti na dlani ves je svet.
Prek satelitov se med sabo gledamo,
vse to zelo spominja na fantastiko.
Obenem pa duhovno smo povsem na dnu,
vse delamo tako, da svet bo šel po zlu.
To nam prinesla je civilizacija,
da smo enkratni izumitelji uničenja.

Samo na en, samo na en,
samo na en način se človk nardi.
Samo na en način se človk nardi,
na sto načinov pa se ga ugonobi.

P_ost S_criptum

Prejšnji prispevek in ta sta kot dan in noč. Vendar je že naša profesorica dejala: »Nič ni popolnoma črno in popolnoma belo. Je sivo.« Vsaka palica ima dva konca-večinoma vedno v enem prispevku predstavljam enega. Navkljub kritiki in hvali moj moto ostaja: »Bodi zadovoljen in ceni to, kar imaš, vendar nikoli ne odnehaj stremeti k boljšemu. Bodi to, kar si. Skromnost je vrlina, napuh pa najhujši greh.«

»Ta današnja mladina!«

»Iz te moke pa ne bo kruha, sinko!«

»Kdo te bo prenašal?!!!!«

»Končal boš na cesti!«

»Oh, tisti lepi, stari časi, tega ne bo nikoli več.«

»Tehnologija odtujuje ljudi!«

Res neverjetno, česa vsega se spomnijo starejše generacije, da bi nam vlile poguma in zanosa za nove čase. Res idilično, kakšne spodbudne besede nam namenjajo. Res elegantno, kako nas pripravljajo za naprej. Ta prispevek je namenjen vsem tistim zanikrnežem, ki pravijo v kakšno svinjarijo rine ta svet in kako globoko bo končal, kako črno je vse in kako ni možnosti rešitve. MAR NE VIDITE, DA TO GOVORITE NAM?!!! MAR NE POMISLITE, KAKO TO VPLIVA NA NAS?!!! MAR STE RES TAKO KRATKOVIDNI IN EGOISTIČNI, DA SPAHUJETE TAKŠNE IZJAVE?!!!

Konec, jaz pravim, konec. Čas je, da zadeve pospravimo stvari na svoje mesto in začnemo znova, da razjasnimo pojme in zatremo zle duhove, da pustimo preteklost in se zazremo v prihodnost. Že res, marsikaj kar pravijo utegne biti resnično, toda kakšna spodbudna beseda ne bi škodila. Kot na primer tole…

Svet prežema obdobje miru, ljubezni, spokojnosti in sprave. Danes je na svetu najmanj vojn v zgodovini človeštva. Revne države se razvijajo s takšnim tempom, kot se nobena država ni še nikoli. Mednarodni multi-bilijonski znanstveno-raziskovalni projekti se vrstijo in mednarodno sodelovanje je močno in intenzivno. Dano nam je živeti v obdobju bliskovitega napredka znanosti in tehnologije, v katerem se število na leto objavljenih znanstvenih člankov eksponentno veča. Pomislite, kako fantastičnih bo naslednjih 1000 let, če se le držimo morale in zakonov! Ko pa smo že pri tem, kdo se pritožuje zaradi inflacije?!!!!

Kako ogabno se mi zdi razmišljanje kako gre ta država na slabše, kako bo inflacija izropala vse in vsakogar in kako neumni politiki povzročajo da gre vse v franže. Poglejte malo, kakšen standard smo imeli včasih, kakšnega pa imamo danes. LCD zasloni in zabavna elektronika so se pocenili toliko da res ni, ampak ne, o ne, mi ne bomo hvalili pada cen, mi bomo grajali dvig cen. Res je, hrana se draži. Pa saj to ni samo naš problem to je globalni problem, ampak poglejmo takole; smo ljudje, inteligentna razmišljujoča bitja, znana po svoji iznajdljivosti in zavedavosti, v preteklosti smo prebrodili mnogo kriz in tudi to bomo! Potem se vsi pritožujejo nad premajhnimi plačami. Poglejte današnje povprečne plače držav bivšega vzhodnega socialističnega bloka in videli boste, da ima Slovenija izmed teh držav daleč največjo povprečno plačo in BDP! Vedno se primerjamo samo s tistimi, ki se razvijajo že stoletja. Francija, Italija, Nemčija. Kaj pa z našimi brati, sosedi, Hrvaško, Bosno, Makedonijo?!! Tisti, ki so nam bili pred šestnajstimi leti še približno enaki. Slovenija prehiteva te države hitreje kot bolid formule ena našega priljubljenega hrošča! Slovenija gradi najsodobnejše optično komunikacijsko omrežje, med prvimi v Evropi in z zdaleč najnižjimi cenami! Med tehnologijami mobilnih telekomunikacij smo v samem svetovnem vrhu! Ampak ne, ljudje se pritožujejo nad razkopanimi ulicami in odveč jim je potrepeti par mesecev da dobijo vrhunsko storitev. Jaz imam 10 megabitni internet za 14 evrov na mesec! Kje še to vidite? Nikjer! Naši zdravniki kljub pomanjkanju denarja odkrivajo nove metode zdravljenja, takšne, da se lahko še Američani pod nosom obrišejo in so inovatorji na svetovni ravni!  Slovenija bo do leta 2009 zaključila večino avtocestnega programa in imeli bomo skoraj največ kilometrov avtocest na prebivalca na svetu! Do leta 2023 bomo uredili železnice, gradili elektrarne in postavili vodikove črpalke, gradili nove daljnovode in še in še. IJS pomaga pri izgradnji detektorja ATLAS za LHC, največji pospeševalnik delcev na svetu. Dobili bomo največjo piramido na svetu v Ajdovščini!

Slovenija, od kod lepote tvoje…ne išči sreče drugod, kot le doma…. Res je, res je! Kje v Evropi najdete toliko naravnih danosti in bogastev na tako majhni površini. Morje, Kras, gore, Panonska nižina, Dinarsko gorstvo, enkratni gozdovi.

Z Goričkega v Piran,
z Drave na Jadran,
od gora do morja,
čez širne planjave
in mirne goličave,
od bistre hčere planin
do temnih globočin,
Slovenija, jaz se te veselim!

 Imamo največji površinski odstotek gozdov v Evropi (50%), takoj za Finsko. In nenazadnje dejstvo, katero bi Prešerna nadvse razveselilo, ki bi ga končno umirilo in pustilo njegovo srce da strohni! Dano nam je živeti v lastni, divji, lepi in svobodni deželi, prosti tuje nadoblasti. Naposled lahko gledamo sončne zahode na domači zemlji. Ljubite jo! In ne vzeti to kot samoumevno, lahko bi se rodili npr v Sahari, kjer otroci umirajo od lakote. Ali pa mogoče v ZDA, ki je pokvarjena do obisti, ali pa, še najbolje, na Kitajskem, kjer v mestih pljuča ljudi kar razganja od čistega zraka.

Naslednja zadeva, ki jo še vedno prepogosto slišim je, kako tehnologija odtujuje ljudi. Morda res, pametnjakoviči, vendar samo negativne besede in pesimizem ne bodo nikamor pripeljale!!!! Res je, da je razširjeno pogovarjanje po internetu, res je, da vse pogosteje poslušamo glasbo iz majhnih srebrnih napravic kar na poti! Pa kaj! Tehnologija nam je dala in prinesla mnogo več kar smo kdajkoli pričakovali in olajšala več, kakor smo si kadarkoli upali sanjati. Zaenkrat, in morda še za nekaj časa, so edine stvari, ki so hitrejše od interneta trači, čenče in govorice. Res je da ima negativne posledice, ampak kaj ko bi se namesto stokanja odločili spopasti z njimi. Vsaka stvar ima dobre in slabe strani. Dobre je treba potencirati in slabe zatreti. Nesmiselno je govoriti in se pritoževati nad tem, kako je tehnologija zmlela in izpljunila medčloveške odnose. Dajmo naresti nova družabna srečanja, hodimo v gore in bodimo z ljudmi, ki jih imamo radi! Dajmo spremeniti ta svet na boljše. Kajti le tako lahko sežemo v nove višave. Le tako lahko segamo naprej. Lahko pogledamo nazaj, vendar se ne ustavimo! Svet nas čaka in svet nam je na dlani. Dana nam je moč in svobodna volja. Uporabimo jo! Problemi se ne bodo rešili sami od sebe.

Tisti lepi stari časi. Lepi, lepi ja. Prežeti z vojnami in umiranjem, vsakodnevnim bojem za kruh in diktatorskimi sistemi. Verjamem, da je bilo v mirnem času nekoč res zelo lepo, toda to govoriti meni je nesmiselno, saj tega ne bom in nisem in nikoli ne bom mogel doživeti. Vsak čas ima svoje lepe in svoje grde obraze. Kakšne je odvisno samo od tega, s katerega zornega kota ga pogledamo. Ne verjamem pa, da je danes slabo in da gre ta svet na vedno slabše! Ne bom in nočem verjeti. Kajti MI smo generacija, ki bo na svojih plečih nosila napake preteklih generacij, MI smo generacija, ki se mora soočiti s problemi, jih prebroditi in rešiti, MI smo tisti ki bomo živeli v tem novem času in svetu in MI ga bomo edinole lahko obrnili. Ampak temu, da nam, otrokom očitajo in grozijo z napakami preteklih generacij in nam govorijo o črni prihodnosti, dragi moji, to ni samo podlost, to je tudi predrznost.

Grožnje kot pa so: »Noben te ne bo prenašal,« »Slabo se ti bo godilo na tem svetu če boš tak,« nimajo mesta nikjer. Vem da nam hočete le dobro, toda pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Zatorej, starejši in odrasli, pomislite najprej kaj boste bleknili svojim otrokom še preden bo prepozno. Zlato pravilo in modrost naše bivše učiteljice matematike: »Najprej izpeci, potlej izreci!« In ne obratno.

In ali lahko končno, pustimo vse za sabo, pomislimo kje smo in kam gremo ter si rečemo: »Lepo je živeti!« V novo, lepšo prihodnost. V nove dobre izzume. V obdobje razvoja, miru in ekologije.

Ob tej priložnosti bi rad pohvalil še nov Smolarjev album, ki je, kot pravi naslov, brez dlake na jeziku. Upam da ne kršim avtoeskih pravic, ko tole objavljam, vendar bom navedel vir. In vir je Adi Smolar. Človek, ki dela prijetno s koristnim. Marsikateri Slovenec bi se lahko kaj dobrega naučil od njega.

Živimo v iluziji, blodnji? Bolj ko se poglobiš v filozofijo tega, bolj vidiš da ni nobene garancije. Da E=mc2, da F=ma, da znanost ponuja bogastvo. Bogastvo je resnica in resnica je bogastvo. Vredni pa nismo počenega ficka.

Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Vse to je tako klišejsko, tako izrabljeno. Nima ne začetka ne konca. Človeka muči že tisoč let. In kaj, ko si odgovorimo? Bo življenje sploh še imelo smisel, ta mistični pridih iskanja neznanega, iskanja smisla. Kaj, ko bomo dosegli cilj? Bomo postali prazni, sivi razočarani in brez zagona? Ali bomo namesto v globino začeli hoditi v širino? Užij pot ali se osredotoči na cilj. Gorje tistemu, ki vedno razmišlja o lepoti nasprotnega.

Videl sem grafe porabe energije in razvoja, prepad med modernim in tretjim svetom, napredek tehnologije. In? Kaj nam je dala tehnologija? Sesalnik, zaradi katerega bolj kašljaš kot pri metli. Avto, ki zasmraja zrak. Atomsko bombo. Mobilnik, zaradi katerega je nanadoma bolj pomembna oseba na drugem koncu planeta (namesto tista ob tebi). Internet-bolj povezani in še bolj odtujeni. Računalnik, to pošast, ki trga medčloveške odnose hitreje kot povprečna slovenska družina račun za hrano. Globalizacijo, to zver ki trga kulture in melje jezik v zameno za-Ameriko?!! Pesticide, kralje onesnažene vode in zadovoljnih kmetov. Gigatone odpadkov in smrdljive brozge iztrebkov in masti. Gnečo in zastoje. Ah, tehnologija-sovražim jo in ljubim. Poglejmo na to z druge plati medalje. Koliko ročnega dela so izpodrinili skromni pralni, sušilni in pomivalni stroj? Koliko manj opeklin je z električnim likalnikom? Končno imamo pomočnika, ki nam sam posesa hišo. Svet imamo na dlani-vse v trenutku in v trenutku vse. En trenutek na kavici v Londonu, čez dve uri na kosilu pri teti v Parizu. Koliko ljudi so zbližali mostovi in koliko potovanj omogočila letala? Daleč so dnevi trepetanja pred temo. Prešli smo v končno razsvetljenstvo. Naj bo luč. Koliko revolucij se zgodi v sekundi in koliko sekund nam je polepšal iPod (ali njegov nadomestek)? Koliko življenj smo rešili in kolikim pomagali? Po kolikšnem času smo osvojili zadnje prostranstvo in začeli letati kot ptice? Kdo lahko v parih sekundah občuduje fotografijo z drugega konca sveta? In nenazadne, koliko delovnih ur mi je prihranil računalnik? CRTITICAL SYSTEM ERROR FORMATTING HARDDRIVE...no ja, ali pa tudi ne...

En aspekt sveta nam ponuja tudi znanost. Fizika nam pomaga razumeti svet, vendar hočem časih na mah jeti skakati v svoj sanjski svet. Fiziki nam ponujajo varen svet, ki mu vladajo zakoni in snažne, urejene enačbe. Včasih se mi zdi zanimiv, lep in zabaven, drugič pust in mrakoben. Včasih rad pobegnem v svet, ki mu vlada domišljija. Kjer je vse mogoče, kjer vladajo drugačni zakoni, kjer je vsaka enačba obtolčena, divja, a hkrati polna veselja in življenja. Kjer lahko kričim z vrha galaksije, kjer lahko blodim po puščavah, se spustim v prafaktorje vesolja, vidim najprimitivnejše nagone in občutim najplemenitejša čustva. Svet, ki je resnično čudovit in le moj. Tisti, eni in edini, stokrat izrečeni in milijonkrat prerojeni krasni novi svet.

Na koncu pridem do tega sklepa. NIČ nam ne more potrditi ne ovreči, da živimo v „matrici“. NIČ nam ne garantira, da je to kar čutimo, vidimo, vonjamo, okušamo in slišimo, resnično. Nič. Vendar naj bo tako ali drugače, naj smo materija ali program ali resničnost, naj smo v tem ali onem vesolju, naj smo vesoljci ali zemljani, nekaj je gotovo. Njen nasmeh je čaroben, njene oči globoke kot ocean. Zame je to dovolj pristno, da je resničnost.

Pa seveda...VESEL DAN ŽENA!!! 

Ali nočemo bit „prpice“, „cry-baby-ji“, „pussy-ji“ in ostale poženščene prikazni? Ali se enostavno hočemo izogniti družbenim pritiskom in prebiti mimo zelo znanega vprašanja: „A si baba al si ded'c?!!!“ Ali pa si včasih želimo biti glavni Jacki v hiši in pokazati, da nas nobeno dejanje ne gane, nobena beseda ne prizadane, nobeno trpljenje ne potolče? Da zgledamo kot močni, pogumni in neustrašni? 

Seveda lahko tlačimo negativna čustva vase, se nikomur ne razodevamo in odklanjamo pomoč. To je naša nedotakljivost, ki jo imamo za družbeni in osebni ponos. Ja ja, ponosen sem da je naša stopnja samomorilnosti in psihičnih motenj višja ravno zaradi tega. Ponosen sem, da moram gledati svoje rojake, ki umirajo na račun družbe. Ponosen sem, da fantje (oh, oprostite, MOŠKI) ne jočemo. 

To pravilo, ta stereotip, ta golazen se je tako globoko ukoreninila v našo družbo, da me verjetno prav sedaj imate za (beri vse izraze naštete zgoraj). Požvižgam se na vas in vaše vcepljene norme in skrajni čas je, da nekateri pametni moški prenehajo živeti po teh normah in jih presežejo. Saj to je to, ali ne? Premagati samega sebe, premagati družbo, biti izviren, samosvoj, nenavaden in kul? 

Grem stavit moj osebni račun, da se bo na novo ovdovel moški jokal na pogrebu svoje ljube. Da se bo najstnik jokal pri družinskih problemih in ločitvi staršev. Da se bo jokal ob neizmernem trpljenju in to spustil iz sebe, namesto da bi pustil da se kopiči in eksplodira? Če ne bo, potem je brezčutna biološka spaka. Človek brez čustev je kakor hiša brez temeljev. Prej ali slej se vse podre. S psihiatrično bolnišnico, alkotom ali našim najljubšim-THC-jem, morda celo s samomorom. Vredno je omeniti, da imamo najvišjo stopnjo samomorilnosti na prebivalca v Evropi. Toliko o socialni družbi in državi. 

Nis(m)o fantje, ki jočejo strahopetci in babe. Strahopetci in babe so tisti, ki ne jočejo, ki si ne upajo pokazajo svojih čustev, ki si ne drznejo upreti družbi, tisti ki potrjujejo stereotipe, namesto da bi jih podirali in tisti ki sami sebe uničujejo, to podpirajo in dopuščajo!!! 

Mogoče je ravno tisto to, kar NEŽNEJŠI spol tako pogreša pri nas. Iskrenosti, uvidevnosti in pristnih čustev. 

Z vsem rečenim se morda ali zagotovo ne boste strinjali. Seveda ni prav, če že zaradi dobronamerne šale kdo plane v jok ali se cmeri zaradi polite kave in zlomljene barvice. Takšni pa se morajo zavedati, da življenje lahko prinese veliko težje preizkušnje kot fazaniranje ali izgubljeno pero. Vendar krivi niso oni, kriva je kri, ki jih je prinesla na ta svet. Za tiste, ki jim očetje in matere niso priskrbeli dovolj življenja je še vedno upanje. Da boste vi, mi, vsi sovrstniki pravilno reagirali. Namesto da ubožca še bolj zatremo in spravimo v začaran krog mu raje povejmo kakšno življenjsko lekcijo ali dve in ga tako spodbudimo. Le tako mu lahko pomagamo Stati inu obstati na poti življenja (in denarja ;-) 

      Od tistega, ki se je v življenju že zjokal in ki je rešil nekoga     pred tem, da bi se ubil. 

Objavljeno v časopisu VičWatch. Napisano na pobudo Matica Dolinarja. 

Ta graf se nadaljuje in nadaljuje. Lahko pa predstavlja še marsikaj drugega od sinusa. Lahko predstavlja vlakec smrti, ki mu pravimo življenje. Strm vzpon, vrh in padec. Strm padec, dno in vzpon. En trenutek bi rad vzklikal z vrha sveta in roba vesolja, čez nekaj sekund bi se rad zaprl in pasel svojo žalost ter preklel človeštvo. Nikoli se ne ustavi in mnoge ljudi spravi s tira. Nikogar nič ne vpraša in neredko se popači. Vedno teče le v eno smer in nikoli se ne vrača. Včasih se zrcali in zlaže glede svojega položaja. Povprečje se ohranja?

Pri meni je zadnje čase padcev manj in povprečje je nekoliko višje. Hkrati pa se težje sprijaznim s padci in jih ne sprejemam. Jih je mogoče izbrisati? Ali je mogoče ta graf pretentati? Mogoče da, toda posledice so nepredvidljive. Pregovor Kdor visoko leta, nizko pade ni iz trte izvit. Imam se za realista. Da, za tistega zakompleksanega realista, ki si ne zatiska oči pred svetom. Po drugi strani se imam za romantika, potopljenega v svet neizpolnjenih idealov in sanj. Če se začnem pogrezati, me nad zemljo držijo močne pletenice optimizma. Če vzletim skušam počasi odjadrati na tla. Ali je mogoče biti sanjač na trdnih tleh?

Ta vprašanja se mi zdijo tako pomembna in življenjska, vendar malo ljudi naglas razpravlja o njih. Nenavadno je dejstvo, da so ljudje ob meni vedno mirni in so se pripravljeni pogovarjati o stvareh, ki so res v ospredju. Pri ostalih pa so razposajeni in površinski. Vendar najbolj redke besede najbolj štejejo. Najtežje izvabljiva priznanja imajo največjo težo. Najtišja šepetanja so oglušujoča.

Kariera je pomemben del človekovega življenja, vendar v današnji moderni zahodni družbi, ki se ji vedno bolj mudi še bolj pridobiva na pomenu, medtem ko ga izgubljajo stvari, zaradi katerih sploh živimo. Ljubezen in družina. Ljudje niso postali slabši in hudobnejši, prevarantski in podkupljivi, enostavno niso, s tem se ne bom nikoli sprijaznil. Le tempo življenja jih je povozil, povozil in izpraznil. To, ali pa so izgubili smisel življenja in se le še egoistično in sebično pehajo za zaslužkom, brez misli na soljudi. Ta denar jim bo v končni fazi le škodoval in jih še bolj oddaljil od morja izpolnitve, ki le čaka da po njem zaplujemo. Žal neka temačna sila vleče ljudi stran.

Nekoliko bolj šaljiv graf kariere in življenja od nekega zdravnika.

Vsedem se nazaj, se nasmejem in si zavrtim Bit. Dobri stari Zmelkoowi...

"Smisel življenja je ležanje na plaži,
z možgani na OFF in čivavo na straži.
Visenje v mreži med dvemi drevesi,
slalom po ravnini z zarjavelimi kolesi.
Smisel življenja je jahanje oblakov,
pihanje v sonce in lomljenje korakov.
Sanjanje parnika na modrem ogledalu,
piknik z mravljico in luknjo v sandalu."

Vir:  http://www.lyrko.com/lyrics/bit

Seveda mi ni treba govoriti, da sem bil tako utrujen, da sem šel ob dvetih spat in nisem zmogel niti knjige vzet v roke. Še najboljši del smučanja pa je pasti v mehko, toplo posteljo in preklinjati tistega, ki si je smučanje izmislil. Tam sem se nasmučal kot še nikoli. Nikoli, ampak res NIKOLI v življenju.

Pridem domov in me mahne: bolečine v hrbtu in nogah, spomladanska utrujenost, prekomerna tečnoba in seveda nič ne bi bilo popolno brez obsežnega gorovja navidez nepremostljivih (ali neprevrtljivih) alp, ki jim pravimo delo.  Ne vem, zakaj vedno gospod Murphy pride na svoj račun. Z delom je vedno tako:

Delo krepi človeka. Če ga je preveč, ga pa krepa. 

To enostavno MORATE videt. Ta video vam pove, da se splača živeti. Ni moj izdelek, ampak je preklemano dober. Tisti s starejšimi ali manj zmogljivimi računalniki si lahko ogledate v navadni kvaliteti: http://www.ollielarkin.co.uk/content/lil/lil.wmv