Težko je. Ko se ti v enem trenutku podre celotna življenjska filozofija. Ko vse, za kar si se trudil propade pod kruto realnostjo. Ko se zaveš, da ne spadaš na ta svet. Ko obupaš nad vsakdanjikom in želiš drugam. Na svoje. Na samo, samo z izbrano vrsto ljudi. Tistih, ki so še pristni in nezlagani, brez maske in ki jim lahko zaupaš. Nekam, kamor ni jutranje naglice in bojazni pred zamudo. Nekam, kjer ni smoga, žvečilnih gumijev, cigaret, hrupa. Kjer ni sivine in kjer se ljudje ne bodo jezili, če bom nedosegljiv po mobilniku. Kjer ni asfalta. Hočem stran od udobja in moderne civilizacije. Sit sem tega. Kjer ne vrag, ampak sosed je mejak! Kjer se živi v prvi prestavi in uživa. Kjer lahko gledaš pravi sončni zahod ali severni sij. Kjer nisi nebrzdan potrošnik, ne škoduješ naravi, nikomur ne greš v nos in mirno živiš.

Težko je. Ko to filozofijo podre le ena oseba, ki te pozna bolj kot sam sebe. Ko se zaveš, da lažeš samemu sebi in ko se zaveš da zatiraš svoje sanje zaradi golega preživetja. Ko jemlješ ljudi preveč resno in te imajo za bedaka. Ko zamudiš v šolo par minut in vidiš rezek pogled profesorice. Ko vohaš vsakdanjo usranijo, ki jo svinjajo avtomobili, ki bi tako ali tako že zdavnaj morali biti  neoporečni. Ko vidiš »čefurizacijo« Slovenije in množično pranje možganov z BBjem in Rebelde, pohlep in bedo, revščino, nesramnost in nepravičnost, neurejenost in iracionalnost, zlagano zunanjost in prazno notranjost. Ko vidiš umiranje civilizacije, ki je bila že tako ali tako obsojena na propad. Ko vidiš umiranje čebel in jedrsko orožje, lakoto in debelost, nivo razmišljanja in moralo ljudi. Težko je, ko veš da vsi samo govorijo in noben nič ne naredi. Težko je, ko glavo razganja od misli, ki jih ni sposoben noben ukrotiti.

Težko je. Ko si (skoraj) sam na tem svetu.

Sta dva načina spopadanja s problemi:

1.       Reši jih

2.       Beži pred njimi

Ker sem mlad, sem neumen in naiven. Mislil sem, da se ta svet še  rešiti. Mislil sem, da je moderna družba pravična in da vsi delajo v njeno dobrobit. Da so tisti nasmeški, ki jih vidiš na obrazih ljudi, pristni. Da živimo lepo. Da lahko kaj prispevam pri reševanju sveta. Naj bo vrag ali naj bo toča, naj so to starejši ali mlajši, naj je to moja ali tuja duša, , vedno dobivam isto sporočilo. Ni res. Ni mogoče. Prva faza je obup. Druga faza je sprijaznenje in obračanje na najbolje. Tretja faza je resignacija. Četrta faza je obup in iskanje alternative.

Dosegel sem četrto fazo. Edini drugi možni način spopadanja s problemi je bežanje. In to hočem. Daleč stran. Od civilizacije in bede, udobja in modernega življenja. Od digitalnega in nadzorovanega. Utesnjen sem. Utesnjen v vsakdanjem življenju. Hočem ven, hočem na samo, hočem v svoj svet, hočem stran, hočem dobro.

Težko je. In zbirka misli postaja zbrka misli.

"Kako

bit 'očeš poet in ti pretežko

je v prsih nosit al pekel, al nebo."

France Prešeren