Zakaj moški ne jočemo? Tako skrito, pa vendar tako očitno. Pa se vprašajmo zakaj. Odgovorov je več in podal jih bom na več načinov.  

Ali nočemo bit „prpice“, „cry-baby-ji“, „pussy-ji“ in ostale poženščene prikazni? Ali se enostavno hočemo izogniti družbenim pritiskom in prebiti mimo zelo znanega vprašanja: „A si baba al si ded'c?!!!“ Ali pa si včasih želimo biti glavni Jacki v hiši in pokazati, da nas nobeno dejanje ne gane, nobena beseda ne prizadane, nobeno trpljenje ne potolče? Da zgledamo kot močni, pogumni in neustrašni? 

Seveda lahko tlačimo negativna čustva vase, se nikomur ne razodevamo in odklanjamo pomoč. To je naša nedotakljivost, ki jo imamo za družbeni in osebni ponos. Ja ja, ponosen sem da je naša stopnja samomorilnosti in psihičnih motenj višja ravno zaradi tega. Ponosen sem, da moram gledati svoje rojake, ki umirajo na račun družbe. Ponosen sem, da fantje (oh, oprostite, MOŠKI) ne jočemo. 

To pravilo, ta stereotip, ta golazen se je tako globoko ukoreninila v našo družbo, da me verjetno prav sedaj imate za (beri vse izraze naštete zgoraj). Požvižgam se na vas in vaše vcepljene norme in skrajni čas je, da nekateri pametni moški prenehajo živeti po teh normah in jih presežejo. Saj to je to, ali ne? Premagati samega sebe, premagati družbo, biti izviren, samosvoj, nenavaden in kul? 

Grem stavit moj osebni račun, da se bo na novo ovdovel moški jokal na pogrebu svoje ljube. Da se bo najstnik jokal pri družinskih problemih in ločitvi staršev. Da se bo jokal ob neizmernem trpljenju in to spustil iz sebe, namesto da bi pustil da se kopiči in eksplodira? Če ne bo, potem je brezčutna biološka spaka. Človek brez čustev je kakor hiša brez temeljev. Prej ali slej se vse podre. S psihiatrično bolnišnico, alkotom ali našim najljubšim-THC-jem, morda celo s samomorom. Vredno je omeniti, da imamo najvišjo stopnjo samomorilnosti na prebivalca v Evropi. Toliko o socialni družbi in državi. 

Nis(m)o fantje, ki jočejo strahopetci in babe. Strahopetci in babe so tisti, ki ne jočejo, ki si ne upajo pokazajo svojih čustev, ki si ne drznejo upreti družbi, tisti ki potrjujejo stereotipe, namesto da bi jih podirali in tisti ki sami sebe uničujejo, to podpirajo in dopuščajo!!! 

Mogoče je ravno tisto to, kar NEŽNEJŠI spol tako pogreša pri nas. Iskrenosti, uvidevnosti in pristnih čustev. 

Z vsem rečenim se morda ali zagotovo ne boste strinjali. Seveda ni prav, če že zaradi dobronamerne šale kdo plane v jok ali se cmeri zaradi polite kave in zlomljene barvice. Takšni pa se morajo zavedati, da življenje lahko prinese veliko težje preizkušnje kot fazaniranje ali izgubljeno pero. Vendar krivi niso oni, kriva je kri, ki jih je prinesla na ta svet. Za tiste, ki jim očetje in matere niso priskrbeli dovolj življenja je še vedno upanje. Da boste vi, mi, vsi sovrstniki pravilno reagirali. Namesto da ubožca še bolj zatremo in spravimo v začaran krog mu raje povejmo kakšno življenjsko lekcijo ali dve in ga tako spodbudimo. Le tako mu lahko pomagamo Stati inu obstati na poti življenja (in denarja ;-) 

      Od tistega, ki se je v življenju že zjokal in ki je rešil nekoga     pred tem, da bi se ubil. 

Objavljeno v časopisu VičWatch. Napisano na pobudo Matica Dolinarja.