Končno sem enkrat smučal. Ja, smučal in s tem ne mislim prepeljavanje in penzionistično drsanje po slovenskih (na žalost) vaških smučiščih, marveč na pravih snežnobelih strminah, svobodnih, širokih in dolgih kamor seže pogled, PRAVO smučanje na PRAVEM smučišču. Zavoj, rezanje, centrifugalna sila, veter, hitrost. To se pravi užitek pri smučanju. Z očetom sva bila med najhitrejšimi na Kronplatzu (čeprav je tam bilo četrt Slovenije). Razlika je osupljiva. Tam se nasmučaš v enem dnevu kakor na Krvavcu v treh.

Seveda mi ni treba govoriti, da sem bil tako utrujen, da sem šel ob dvetih spat in nisem zmogel niti knjige vzet v roke. Še najboljši del smučanja pa je pasti v mehko, toplo posteljo in preklinjati tistega, ki si je smučanje izmislil. Tam sem se nasmučal kot še nikoli. Nikoli, ampak res NIKOLI v življenju.

Pridem domov in me mahne: bolečine v hrbtu in nogah, spomladanska utrujenost, prekomerna tečnoba in seveda nič ne bi bilo popolno brez obsežnega gorovja navidez nepremostljivih (ali neprevrtljivih) alp, ki jim pravimo delo.  Ne vem, zakaj vedno gospod Murphy pride na svoj račun. Z delom je vedno tako:

Delo krepi človeka. Če ga je preveč, ga pa krepa.