Vsi, no, skoraj vsi, imamo radi otroke. Prisrčna, neomadeževana mlada bitjeca. Brez predsodkov in bridkih spoznanj, s čisto dušo, ki so nepopisan list papirja. Potem začnejo minevati leta, ko se čiste duše čedalje bolj maličijo, polnijo s krutim svetom, predsodki in stereotipi, s čenčami in opravljanjem, s „fovšijo“ in nevoščljivostjo.

„/.../Če bi Slovenci sk'p držali hitro bi nared'li red,
ja, če bolj bi sodel'vali mislu sm in šou na skret,
sedu sem na školjki nekaj ur totalno zbit,
ni hot'la sodel'vat z mano niti lastna rrr..../.../“
Adi Smolar

Rodimo se v svet, poln predsodkov in stereotipov, norm in idealov. Ko pridemo na svet imamo dve možnosti: ali živimo po njih in jim pustimo, da nam krojijo življenje, ali pa zberemo dovolj poguma in jih presežemo, se jim upremo. Spustimo družbi ta srednjega in zaživimo svoje, predsodkov okovov prosto življenje. Ko bi le stopili do človeka, ki ga imamo za idiota (ki se z njim še nismo skoraj nikoli globoko pogovarjali), bi ugotovili, da le ni takšen izmeček, kot drugi pravijo da je. Ko bi le... Jaz sem v življenju stavil na pot preseganja, in do zdaj mi je krasno (ne bom rekel idealno, ker ni nič idealno-tako kot nam fiziki v šoli želijo dopovedati) uspevalo. Upam in verjamem, da bo tako tudi vnaprej. Pot ni bila lahka in moral sem sprejemati kompromise, vendar gre od tukaj lahko le še na bolje. Imam srečo, da sem se rodil z železno voljo. Kaj pa čokolada? To je pa druga zgodba...

Jaz se v glavnem ne družim z vzvišeno, meščansko, high-society tipa družbo. Raje imam družbo pristnih in preprostih ljudi. Takšnih, kot so bili bivši Jugoslovani. Takšni, s katerimi se lahko sproščeno smeješ in kozle streljaš, brez da bi trpel tvoj ugled in tvoje prijateljstvo. Takšni, ki se le nasmejejo, ko spustiš mastnega sredi njihove dnevne sobe. Takšni, s katerimi se dobivaš po oštarijah, krožkih in taborih, namesto po diskačih.

Kar se tiče knjige o sreči, mi je spremenila navade in dala nasmešek na obraz, vendar že sledim njenim religioznim prvinam, ki mi niso nič kaj pri srcu. Sem ateist in ne trpim bajk o Adamu in Evi. Razum in čustva-da, religija-ne. Raje sem stalen ateist, kot da bi varoval samo v težkih trenutkih, kot to nekateri počnejo in tako grešijo strahotno izdajo svoji lastni veri. Pravijo, da ne verujejo v Boga in sveto pismo, vendar pa da je fino imeti neko stvar in neko oporo, nekega vodnika v življenju na katerega se lahko zaneseš, ki ti vliva moči v težkih trenutkih, ki ti daje vodstvo in zagon skozi življenje. Res je, in vsak to potrebuje, vendar jaz tega ne iščem v krščanstvu, ampak v svojih dolgoročnih ciljih in veri, da mi bo uspelo, v svojem dobrem, notranjem Jazu in vodniku (spet tista frdamana knjiga).

To je moj cilj, moja situacija, v kateri si lahko oddahnem od življenja in si rečem: „Nekaj sem dosegel. Srečen sem. Če zdaj umrem, mi ne bo žal.“

„V moji garaži vlada anarhija. V lasti imam dva patenta, s katerima sem ljudem izboljšal življenje. Zraven visi kako priznanje z debatnih turnirjev. Prispeval sem svoj delež k reševanju Zemlje in Slovenije. Sedim na nepokritem dvorišču. Sonce zahaja in mavrično barva ribnik ob hiši. Z gubasto ženo se drživa za roke in gledava vnuke pri igri.“

To povem Lukatu in pravi: „Zato se bo pa treba prokleto potrudit!“ Žalostno ga pogledam nazaj, on pa se nasmeje: „Za vnuke, seveda!“

Ja ja, življenje je polno prijetnih in neprijetnih presenečenj. Kajpak, saj bi bilo dolgčas brez njih. Tukaj ven pa sledi nekoliko filozofska ugotovitev in svojevrsten paradoks: če bi bilo vse popolno, bi vladal že dolgčas, vendar če bi vladal dolgčas, potem ne bi bilo vse popolno... Potem se lahko povprašamo kaj je razlika med idealnim in popolnim... Vendar se moramo sprijaznit s tem; niti idealno, niti popolno ne bo teoretično nikoli obstajalo. Teorija je eno, praksa je drugo, vendar je ena enačba teoretične fizike, ki je zaslovela po vsem svetu, ki je sveti gral znanosti, ki buri duhove in odpira srca, ki ima celo svojo biografijo. E=mc². Vendar se pa noben odkrito ne pogovarja o, po mojem mnenju mnogo bolj kompleksni, iracionalni in življenjsko pomembni enačbi praktične fizike, ki jo imate navedeno spodaj.

Ko sem govoril o predsodkih in idealih, bi rad omenil še en ideal, ki prežema moderno družbo. Tisti, zaradi katerega poraba kozmetičnih izdelkov eksponentno raste. Tisti, zaradi katerega moramo gledati vse več vsajenih oblin. Tisti, zaradi katerega si mlade punce hujšajo pot do groba. Žalostno je, da so nekateri pripravljeni plačati za lepoto. In še to ne lepoto v pravem smislu, marveč v ničvrednem, vsajenem, družbenem smislu. Žalostno je videti vsakih 15 metrov neko plačanko, ki se nam pomanjkljivo oblečena smeje dol z oglasnega papirja. Ste se kdaj že vprašali, kaj to pomeni za psiho mladega dekleta ali fanta? Kako to vsiljuje neke lepotne ideale in povzroča tragedije na modnih pistah? Kako to kvarno vpliva na družbo?!!!

Žal vse preveč ljudi gleda pri ženski hiši na fasado, večina jih v mladosti na notranjo opremo kar nekako pozablja, odrinja na stranski tir in se spušča v neke brezsmiselne in prazne zveze. To jim kasneje kar nekako preide v življenjsko navado, in to do te mere, da na partnerje že žigosajo serijske številke. Ali pa še huje: tisti, ki v ženski vidijo samo meso. Nobenega sočloveka in nobene sorodne duše v smislu:“Saj so vse iste! Nategni-pobegni!“ Težko se je bojevati s temi ideali, ko si z njimi obkrožen in ti jih kapitalistično oglaševanje vceplja vsak dan na vsakem koraku. To je zdaj največji vihar, ki besni v meni. Zaenkrat ga imam tako pod nadzorom, kot ima Putin Rusijo, sedaj pa precenite.

Težko je razumeti ta naš svet in težko je v njem živeti, vendar je na vsakem koraku skritega nekaj dobrega, če si le odpremo srce. Seveda opozarjam na napake družbe in vem, da ne bo nikoli popolna, vendar v tem najdem sprostitev in notranji mir in mogoče me kdo celo usliši in kaj ukrene...

Mislim, da sem končno našel srečo na tem zmešanem svetu.