Čas gre hitro naprej in znjim vsaka generacija. Zaradi izboljšanih življenjskih pogojev, hrane in zdravstvenih storitev je vsaka generacija višja. Nikoli se nisem imel za majhnega človeka (merim namreč 174 cm), pa vendar sem pritlikavec proti nekaterim mojim sošolcem.

Se pogovarjamo o vsakdanjiku, Lovrenc se nasmeje, me poglesda zviška in pravi: "Kako lepo je ljudi gledati zviška!". Nato ga pogleda zviška Luka . Njegov obraz se razpotegne v še večji nasmešek (najbolj pošasten kar sem jih kdaj videl) in izusti: "Ahem...ANE LOVRO!"

Malo razmisleka...

Pa še v vednost mojim bralcem...se opravičujem da ne pišem več toliko prispevkov, vendar me dolžnost do šole preganja. Nimam več dovolj energije, da bi pisal kar vsepovprek. Trenutno sem v takem stanju da se mi ne ljubi razmišljati (in se sekirat za ves svet)...