Aj aj aj, čudni so ljudje. Vedno se nekaj prepirajo, bolj za brezveze, za majhne in prazne stvari kot karkoli drugega. Med sabo se preklinjajo, naslajajo nad napakami drugih, pljuvajo, blatijo, tepejo za oblast.

ZAKAJ NE MOREMO V MIRU ŽIVETI DRUG Z DRUGIM???!!!!!

Doma se počutim kot sel sredi svetovne vojne. Kot oči, ki vse vidijo, pa ne morejo nič ukreniti. Nikakor se ne razumeta! Vsak kljuje, strelja, pljuva in grize drugega. Dejstva, ki bi čimbolj očrnila nasprotnika napihne do nebesnih višav, dejstva ki bi najbolj očrnila samega/-samo sebe pa lepo potlači, zmanjša, zamolči. Jaz se moram v tej vojni pogovarjati z obema stranema, medtem pa ohranjati nevtralnost, da se ne bi komu zameril. Vsaka stran ima SVOJO RESNICO. Resnico, ki je čimbolj prikrojena oz. z zamolčanimi bistvenimi deli kar najbolj prirejena v lastno korist.

In potem je breme na meni, temu nememu opazovalcu, da poslušam sestaviti resnico skupaj iz teh nepopolnih koščkov, ki se ne prilegajo in so nepravilnih oblik. Resnica je vedno nekje vmes.

Vsak govori, kako je drugi grozen in podel človek in potem naj jaz to poslušam in si mislim svoje?!!! Prav, kregajta se, ne pa še meni vsiljevati to podlost, to prekleto breme neuspelega zakona, ki ga zdaj moram še jaz nositi. Frdamano težko duševno breme! Ne vem, kako dolgo ga bom lahko še nosil, preden klecnem.

»...v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni, ob dobrem in ob slabem, ob ljubezni in prepiru, v življenju in v smrti...VEDNO TI BOM STAL/-A OB STRANI«

Besede, ki sta jih očitno pozabila. Besede, ki sta jih odvrgla kot nepomembno smet.. Poteptala kot nadlogo. Se požvigata nad njimi, sta za njiju prazne. Za tem je zaveza, da bomo ljubili in spoštovali življenjskega sopotnika, mu stali ob strani do smrti in predvsem TRPELI NJEGOVE NAPAKE IN PREZRLI BESEDE, IZREČENE V JEZI. To jima ni uspelo. Ah, KAM GRE TA SVET!!! Ana je rekla: »Vsi smo vedno bolj lepi. Lepi in prazni...« Povsod, kamor seže pogled, preobilja za znoret. Le ljubezni, pristne in tople izpolnjujoče ljubezni povsod primanjkuje.

Zakaj ne moremo biti strpni in odpustljivi?

...kot naprimer Sokrat in Ksantipa. Sokrat je imel ženo Ksantipo, ki je bila hitre jeze. Kadar se je jezila, se je bil Sokrat pobral iz hiše. Pa je Ksantipo popadla še večja jeza, pa je pograbila nočno posodo (verjetno ni treba komentirati) in zlila vso njeno gosto-tekočo-dišečo vsebino nanj. In on je v vsej svoji razumljivosti, popustljivosti, strpnosti in ljubezni do nje rekel: »Ah, žena, vedel sem da mora po tem strašnem grmenju priti dež, al še dobro da ni toča!«

Bodite strpni, imejte se radi, prihranite trpljenje!

Zadnje čase mi misli bežijo hitreje in bočlj neurejeno kot kdajkoli prej. Upam, da bo kmalu konec te vojne. Ne zdržim več. Preprosto ne zdržim več. Pomagaj mi, če obstajaš Usoda ali Bog, tako ne gre več.

V kratkem se bomo vsedli vsi skupaj. Jaz bom spraševal, onadva odgovarjala. To bo moje razodetje, to bo moja apokalipsa! Slišal bom vse! Vsa zamolčana dejstva, vse pretekle skrivnosti, vse različice resnic. To bo največji dogodek v zgodovini moje trenutne družine. Zvedel bom. Vse. Če si, karkoli si, daj mi moč da to prenesem, daj mi moč da to premeljem in daj mi moč da pravilno razsodim in se ne zlomim!