Ker sem nekaj časa nazaj dobil komentar, da bi lahko pri Sobotni prilogi Dela izdajal prispevke s temo "tegobe tega sveta", sem se odločil da za spremembo napišem nekaj o vsem lepem in sanjskem, kar mi botri srce in hrani duha.

Kot prvo neka zelo dobra opazka (ki ni moja, vendar se strinjam z njo in sem sam opazil taisto): v večini knjig pisatelji nakladajo 200 strani o vsem strašnem, pokvarjenem, slabem, o tegobah in nadlogah, o škodljivem in nevarnem...na dolgo, široko, globoko, brez konca in kraja samo o zlu. Na koncu, ko se pa knjiga srečno konča pisatelj/-ica v prgišču povedi, v pikici deleža celotne knjige končno opiše lepo.

V smislu:

"Nasmehnil sem se in jo še enkrat objel."

"In živela sta srečno do konca svojih dni."

" Misliš, da bomo naslednje leto spet zmagali?"

Ali pa:

""Mogoče je pa na tem svetu res kaj dobrega," sem pomislil in stopil v sončen dan."

In seveda pride znamenito vprašanje tukaj na vrsto: "Mislite ali veste?"

Mislim da vem, bom tukaj odgovoril in ne me vzeti napak, vendar je lepe misli nekoliko težje izpovedati kot grde, ki se jih želiš znebit. Naša bivša slavistka je vedno govorila: če je pesnik imel srečno ljubezen, je šel k svoji ljubljeni, če je imel nesrečno ljubezen, je napisal pesem. Da ne bo pomote: to NE pomeni, da smo misleci, pisci, filozofi in vsi ostali samo neki zablujeni samotarji, ki rijejo po bedi in blatu in se kopajo v lastnem scanju. Nasprotno, smo veseli, dobri ljudje,ki radi pomagamo. Svoje veselje izživimo skozi smeh, svojo žalost pa skozi pisanje. Tako je več žalosti v knjigah. Kar pa ni prav.

Pisanje bloga.

Smeh s prijatelji.

Nasmeh punce.

Iskren pogovor.

Potovanje.

Pospravljena soba.

Košček čokolade.

Dobra glasba.

Najljubša oddaja.

Petje pod tušem.

 Pogovori pozno v noč.

 Popoldanski dež ob dobri knjigi.

Jesti sveže jabolko, ki si ga odtrgal od drevesa. 

 Majhne stvari, za katere je vredno živeti.

To je samo pešcica stvari, ki me osrečujejo. Lahko bi nakladal cel dan, pa ne bi nič naložil. Veliko stvari. Ker sem pa najstnik pogosto niham med ekstatično srečen in mučno žalosten. Tako pač je. In sem srečen da sem, kdor sem, da mislim in vem, da obstajam in da imam možnost na tem svetu.