Bilo je naravnost odlično. Zjutraj se zbudim, pogledam na uro in si rečem: "Ah, saj je še cajt!" Potem pa zaspim. Ko se zbudim hitim kot da bi mi šlo za življenjsko tekmo (no, tako hudo še ni bilo). Med vožnjo me pokliče Sandi: "PA KJE SI TI A NE VEŠ DA JE VLAK ŽE ODPELU!!!!!!!!!" Ne pustim se tako zlahka. Potem mi da še Brusa na telefon:"BEDAK, DOMOBRANC EN, ZAKAJ SI ZAMUDU!!!!!!"

 Kmalu dobim tisti čudni občutek krivde, tisti občutek kamna v želodcu. Dopovedujem si, da to ne more biti res. Potem me pa prešine! HA! PRISMUKNJENCI! LICEMERCI! Na forumu je pisalo 7.20! Ob času pogovora je bilo 7.15! Na drugi strani se zasliši smeh. Nasmejem se. Dobri so, si mislim, skoraj sem nasedel. Potem se peljemo z vlakom, od Pragerskega do Ptuja pa z avtobusom.

 V terme pridemo skozi stranska vrata in v bližini ni nobene blagajne. Tip v oranžni majici se sprehaja po termah in sploh ne opazi, da nismo plačali... Vztrajal sem, da plačamo, a me noben ni poslušal. Spoštoval sem čredni nagon in končno zaprl gobec. Nazadnje smo le plačali, ker smo šli v pokriti bazen ter turško in finsko savno (kjer je bilo okrog 100 stopinj), tako da nam je dodobra skuhalo naše možgane. Seveda ni manjkalo spustov po toboganih, plavanja in tunkanja.

Brus je zame vedno bil nekoliko nenavaden človek. Tito je njegov idol, človek ve njegov življenjepis na pamet, strastno pogreša socializem in Jugoslavijo. On se ima za partizana, mene zmerja z domobrancem. Ampak jaz sem hotel bit partizan! Zato se odloči, da me bo krstil... JUGOSLAVIJA-za vsako črko posebej tunkanje.

J....U....G....O...Sopiham kot lokomotiva, vendar mi ne zmanjka volje za šalo. Ko pridem do O, za hec pokažem pozdrav Hitlerju. Brus se nasmeje z vso svojo hudičevo-šaljivo zlobnostjo. "Okej, gremo od začetka!" J...O...S...I...P...B...R....O....Z...T...I...T...O. Čisto izžet od tunkanja se vrnem na površje.

"A sem zdej eden tvojih, A SEM ZDEJ SOCIALIST??!!!"

"Ne, ne," reče v smehu. "Zdej sam nisi večdomobranc! Muahahahaha!"

 Pomemben del izkušnje je bila tudi pot nazaj, ki je bila, če se izrazim po domače, čista uživancija. NI BIL POMEMBEN CILJ, TEMVEČ POT SAMA. Po trije ali štirje smo se zaprli v kupe, zaprli vrata, zagrnili zavese, odprli okno, da je prijetno pihljalo, zatemnili luči in raztegnili sedeže, da je bil cel kupe ena sama velika, udobna postelja. Potem smo pa ležali, gledali kraje, ki so frčali mimo, se pogovarjali in seveda poslušali dobro glasbo. Ni boljšega.

Poleg tega smo se izrekli kar nekaj krepkih tudi delavcem na progi: "Dejmo, dejmo fantje!" in gledali skozi okno.

V enem primeru sem bil zelo šokiran. Gledal sem skozi okno na desni (vlaki vozijo po levi), nakar vidim slaboten odsev nekih luči v daljavi. V mojih možganih počasi škrta (luči, približujejo se, hrup, zavoj...torej...AAAAAAAAA!!!!!). Končno mi je "potegnilo". Vržem se v kupe, mimo pa kot formula ena potniški vlak. Ni vredno omenjati, kdo bi zmagal v bitki moja glava proti lokomotiva s 5000 konjskimi močmi s 70 tonami pri 100 kilometrih na uro. V tem primeru bi se zgovarjal na Samuela Becketa z igre čakajoč Godota: "Vsi se rodimo nori. Nekateri tako ostanemo."