Tipična situacija: 

"Kako je bilo kaj v šoli?" me prijazno vpraša oče.

"Dobro ,"odgovorim in jezno zaloputnem vrata.

"Zakaj loputaš z vrati?" me vraša.

"Kaj me sprašuješ?" odsotno odvrnem.

"Obljubim, ne bom več," tečnarim nazaj in vrata zaloputnem še bolj kot prej.

Kaj za vraga me vsak dan sprašujejo?!!! Kako pa naj bi bilo v šoli?!!! Super, dobro, krasno, morda celo čudovito!!! Poslušati tečne učitelje 8 ur na dan, sedeti 75% časa, se podrejati šolskim pravilom (ali sem vam že povedal da je po novem prepovedano sedeti na tleh med odmori?)ostajati zbran, se ne pogovarjati, poslušati dolgočasno snov in biti stalno priden. Pa saj nisem mašina, saj nisem prokleta tovarna avtomobilov Maribor (ali kakorkoli pač že), da bi delal vsak dan isto. Saj sem samo človek!!!!

Vam dam konkreten primer današnjega dneva. Danes zjutraj (pozor, če ne marate ruskih pisateljev, ki na 20 straneh opisujejo sončni vzhod, preskočite malo besedila) se odpravim v šolo. Odprem vhodna vrata. Oblije me hlad, temno je in dežuje (zaščitni znak Ljubljanske kotline jeseni). Stopim ven in odprem dežnik in v nogah čutim hladno mokroto ki me neprijetno ščemi. Ko končno pribredem (ali bolje v tem vremenu-pribrodim) do avtobusne postaje, se spomnim da sem pozabil copate.

In sedaj sem na razpotju. V možganih prerešetavam možnosti: ali grem v šolo in tvegam osramotitev pri tajnici, da sem že drugi dan pozabil copate ali skočim domov in tvegam zamudo, ki bo tretirana kot "neprimeren odnos do pouka". Ker sem dostojen človek (t.j. bi raje umrl od bolečin, kot da bi se vscal tam, kjer ni stranišča) se odločim za drugo možnost. Tečem domov in voda mi zaliva superge.

Na avtobusu se potim kot zamorc, ki ga izkoriščajo v hrček-stilu za pridobivanje električne energije (od kje pa mislite, da Afrika pridobiva elektriko?). Končno prispem v šolo in začnemo z drugim dnevom pouka.

Vse lepo in prav. Danes sem imel nalogo, da zbiram prijavne liste za prehrano. In res, med urami jih mrzlično listam, premetavam, urejam po abecedi in skušam ujeti kako profesoričino besedo. Verjemite, da ni ravno pasji kašelj.

Določeno je, da moram oddati liste do konca 2. ure. Ampak ravno ob koncu se mikot za stavo zgane črevesje, liste dam Lovrencu, da jih odda namesto mene in letim na naš smrdljiv West Closet in se olajšam neuporabnega bremena temne, dišeče in kakor bi fiziki rekli, nehomogene čokolade. Nato se poženem iskat Lovrenca, da vidim da je vse v redu (saj hočem karseda dobro in vestno opraviti zadano nalogo). Ne najdem ga, zato se privlečem do razreda. Zunaj samo Džaf. Nekaj se mi ne zdi na mestu. Sprašujeva se, kje so ostali. Za vsak slučaj pogledava v razred in glejsigano, na desetine strmečih obrazov in uperjenih oči in rezek pogled razredničarke.

"Tole bo zamuda."

"Gospa profesor, nisva vedela, da ste že v razredu."

"Ali nisi slišal zvonca?"

"Danes ne zvoni" se postavijo sošolci v moj bran.

"Vseeno. Urnik imate."

"Red mora bit!" in navidez brez obžalovanja napiše zamudo v redovalnico.

"Gospa profesor, šem sem po Lovrenca, da vidim če je vse v redu."

"Pouk je pomembnejši." in začne razlagat kaj se bomo to leto učili.

 Vedel sem da je nadaljno razlaganje brezpredmetno. Požrl sem slino in požrl sem jezo in se vsedel v klop.

Se pravi bodo vedno ne glede na mojo krivdo ali nekrivdo (morebitna nesreča, delo, zastoj na cesti, morebitno nezvonjenje budilke ali nepredvidene situacije-kot je bila ta oddaja listov) sankcije vedno. In vedno samo proti meni. Zamuda, kasneje opomin. Kasneje sojenje (pred učiteljskim zborom) in izključitev. Zakaj z nami ravnajo kot z zločinci?

In jaz sem verjel v demokracijo. "Znajdi se," je rekel Cigo in si zavezal čevlje z glisto. Očitno na to načelo ciljajo tudi profesorji. Ampak kaj, ko jaz nisem Cigo in ko me glista ne more odpeljati v gimnazijo.

Zakaj se je oklepala pravil ko pijanec plota? Kje je tista človečnost razredničarke, ki sem jo v tem trenutku potreboval? Kje je zdaj tista dobra duša, ki sem jo spoznal prejšnje leto? Železni primež diktatorskega položaja je prijel. Z vso silo. Zapisala je namreč tudi tiste, ki so zamudili po dvajset sekund.

Toda zakaj, o pri nebesih in našem šolskem misnistru moram dobiti neopravičeno uro zaradi opravljanja zadanih dolžnosti?!!!

In to ne v mojo korist, temveč skupno!

"Red mora bit!" Vem in verjamem. Saj vem da red mora bit, da nas morajo na začetku prijeti s trdo roko, da smo pridni. Saj vem da pravila so, da jih moramo spoštovati in nek red mora bit.

Zakaj vedno nasankamo tisti, ki smo najmanj krivi?

Ampak kaj, ko sem le človek, ko nočem srati v gate, ko ne morem bit na dveh mestih naenkrat. In jaz sem verjel v demokracijo. Neka naša profesorica je pravila:"Ljubim demokracijo dokler je vse tako kot jaz hočem!" Vidim da pljunejo nanjo in pljunek z veseljem razmažejo.

Pri uri zgodovine smo pridni, sodelujemo. In kaj dobimo za nagrado? "Doma sami predelajte dominat v delovnem zvezku in učbeniku." PRVI DAN, PRVO URO. In jaz sem verjel v demokracijo.

Zaključek št. 1 (stvarni)

IN PO VSEM TEM SE ME KDO UPA VPRAŠATI "KAKO JE BILO V ŠOLI?"!!!!!! Zelo dobro, služimo narodu. Oz. šoli. Obvezno povečevanje ugleda s pozdravljanjem namreč.

Zaključek št. 2 (filozofski)