So stvari, o katerih še marsikateri odrasli človek težko razmišlja. So stvari, ki so težke za dušo, vendar nam odpro oči, nam dajo mislitiin nas delajo modrejše. Vendar so časih za mlado, nemirno dušo le prevelik zalogaj. Pride kriza identitete, pride iskanje samega sebe, pride to ali ono, vse mine. Vsi smo že slišali "Prehitro mimo je mladost..." Ostane pa temeljito preobražena duša, napoljena z izkušnjami in spoznanji, ki se naposled umiri. Čez 20 let bom gledal to in si mislil, Le kaj sem si mislil? Ne morem pomagati, vendar pravim da je apatija egoizem. To je to. Vsekakor pa so stvari zapletene, večplastne, se jih da gledati iz različnih zornih kotov. Treba je imeti pravo mero in mejo pri vsem. Ko jo prestopim, nastopijo težave.

V treh dnevih sem korenito spremenil moje mišljenje dvakrat. Bilo je težko in krepko čez mejo. Zdaj veste, zakaj viharjov notranjih sem igrača.

Težko je. Ko se ti v enem trenutku podre celotna življenjska filozofija. Ko vse, za kar si se trudil propade pod kruto realnostjo. Ko se zaveš, da ne spadaš na ta svet. Ko obupaš nad vsakdanjikom in želiš drugam. Na svoje. Na samo, samo z izbrano vrsto ljudi. Tistih, ki so še pristni in nezlagani, brez maske in ki jim lahko zaupaš. Nekam, kamor ni jutranje naglice in bojazni pred zamudo. Nekam, kjer ni smoga, žvečilnih gumijev, cigaret, hrupa. Kjer ni sivine in kjer se ljudje ne bodo jezili, če bom nedosegljiv po mobilniku. Kjer ni asfalta. Hočem stran od udobja in moderne civilizacije. Sit sem tega. Kjer ne vrag, ampak sosed je mejak! Kjer se živi v prvi prestavi in uživa. Kjer lahko gledaš pravi sončni zahod ali severni sij. Kjer nisi nebrzdan potrošnik, ne škoduješ naravi, nikomur ne greš v nos in mirno živiš.

Težko je. Ko to filozofijo podre le ena oseba, ki te pozna bolj kot sam sebe. Ko se zaveš, da lažeš samemu sebi in ko se zaveš da zatiraš svoje sanje zaradi golega preživetja. Ko jemlješ ljudi preveč resno in te imajo za bedaka. Ko zamudiš v šolo par minut in vidiš rezek pogled profesorice. Ko vohaš vsakdanjo usranijo, ki jo svinjajo avtomobili, ki bi tako ali tako že zdavnaj morali biti  neoporečni. Ko vidiš »čefurizacijo« Slovenije in množično pranje možganov z BBjem in Rebelde, pohlep in bedo, revščino, nesramnost in nepravičnost, neurejenost in iracionalnost, zlagano zunanjost in prazno notranjost. Ko vidiš umiranje civilizacije, ki je bila že tako ali tako obsojena na propad. Ko vidiš umiranje čebel in jedrsko orožje, lakoto in debelost, nivo razmišljanja in moralo ljudi. Težko je, ko veš da vsi samo govorijo in noben nič ne naredi. Težko je, ko glavo razganja od misli, ki jih ni sposoben noben ukrotiti.

Težko je. Ko si (skoraj) sam na tem svetu.

Sta dva načina spopadanja s problemi:

1.       Reši jih

2.       Beži pred njimi

Ker sem mlad, sem neumen in naiven. Mislil sem, da se ta svet še  rešiti. Mislil sem, da je moderna družba pravična in da vsi delajo v njeno dobrobit. Da so tisti nasmeški, ki jih vidiš na obrazih ljudi, pristni. Da živimo lepo. Da lahko kaj prispevam pri reševanju sveta. Naj bo vrag ali naj bo toča, naj so to starejši ali mlajši, naj je to moja ali tuja duša, , vedno dobivam isto sporočilo. Ni res. Ni mogoče. Prva faza je obup. Druga faza je sprijaznenje in obračanje na najbolje. Tretja faza je resignacija. Četrta faza je obup in iskanje alternative.

Dosegel sem četrto fazo. Edini drugi možni način spopadanja s problemi je bežanje. In to hočem. Daleč stran. Od civilizacije in bede, udobja in modernega življenja. Od digitalnega in nadzorovanega. Utesnjen sem. Utesnjen v vsakdanjem življenju. Hočem ven, hočem na samo, hočem v svoj svet, hočem stran, hočem dobro.

Težko je. In zbirka misli postaja zbrka misli.

"Kako

bit 'očeš poet in ti pretežko

je v prsih nosit al pekel, al nebo."

France Prešeren 

Pridejo noči brez spanja. Navidez neurejen vihar misli prikriva bistvo srža. Razširja se in zliva v eno. Po ustaljeni poti skuša preplezati goro. Ne uspe mu. Vse premleto, a gora vprašanj je pretežek vzpon. Seveda, najlažja pot in hkrati najtežja.

Vsi mi to govorijo. Moj duh in moja intuicija, starši in zgodovina, sošolci in prijatelji. Vprašanja se mi zajedajo v život. Krvavim. »Reši se spon. Povzpni se nad množico. Odgovori si na vprašanja.«
Toda kako zaboga naj si odgovorim na vprašanja, ki mučijo človeštvo že stoletja??!! Kako naj poiščem odgovore, ko jih niso znali ne Platon, ne Einstein, ne Freud, ne Durkheim, ne Curie, ne Steel in ne McCullough?!!!

Sem človek iskalec, nič več in nič manj kot vsi. Moja duša in vest sta čisti. Pletenice ne držijo več. Zdaj sem dokončno potopljen v svoje sanje.  Umikam se. Potrebujem pogovor. Prosim.

Karkoli je že, pozna se. Začel sem govoriti neumnosti, izgubil nekaj spoštovanja. Vendar me to ne skrbi. Skrbi me, da se večina skriva. Skriva za masko vzorcev, rutine, predsodkov in napačnih, vcepljenih idealov. Da je narod funkcionalno nepismen, medtem ko se slavisti kregajo. Da se bomo Slovenci prodali. To je to-kriza identitete-kdo sploh sem, če sem Slovenec? Kaj sploh pomeni biti pravi Slovenec/-ka? Planica in Triglav? Potica in gibanica? Držati skupaj in delati? Iti v gore in se dreti »Kdor ne skače ni Sloven'c«? Samo da moji otroki ne bodo jedli baklave namesto potice. Balkan ali Evropa?

 »Tehnološki napredek še ne pomeni duhovni razvoj!« Kako res. Al Gore je dejal: »Stare navade+stara tehnologija=predvidljive posledice. Stare navade+nova tehnologija=dramatično spremenjene in nepredvidljive posledice.« Kako res. Kje smo? Duhovno povsem na dnu. Izgubljamo stik s sabo, z naravo, z drugimi. Kje je Nirvana? Tam, daleč za obzorjem. Stegujemo se, vendar na napačen način.

Adi Smolar-Samo na en način-odlomek

Živimo v dobi, ko imamo internet,
doma v sobi ti na dlani ves je svet.
Prek satelitov se med sabo gledamo,
vse to zelo spominja na fantastiko.
Obenem pa duhovno smo povsem na dnu,
vse delamo tako, da svet bo šel po zlu.
To nam prinesla je civilizacija,
da smo enkratni izumitelji uničenja.

Samo na en, samo na en,
samo na en način se človk nardi.
Samo na en način se človk nardi,
na sto načinov pa se ga ugonobi.

P_ost S_criptum

Prejšnji prispevek in ta sta kot dan in noč. Vendar je že naša profesorica dejala: »Nič ni popolnoma črno in popolnoma belo. Je sivo.« Vsaka palica ima dva konca-večinoma vedno v enem prispevku predstavljam enega. Navkljub kritiki in hvali moj moto ostaja: »Bodi zadovoljen in ceni to, kar imaš, vendar nikoli ne odnehaj stremeti k boljšemu. Bodi to, kar si. Skromnost je vrlina, napuh pa najhujši greh.«