Živimo v iluziji, blodnji? Bolj ko se poglobiš v filozofijo tega, bolj vidiš da ni nobene garancije. Da E=mc2, da F=ma, da znanost ponuja bogastvo. Bogastvo je resnica in resnica je bogastvo. Vredni pa nismo počenega ficka.

Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Vse to je tako klišejsko, tako izrabljeno. Nima ne začetka ne konca. Človeka muči že tisoč let. In kaj, ko si odgovorimo? Bo življenje sploh še imelo smisel, ta mistični pridih iskanja neznanega, iskanja smisla. Kaj, ko bomo dosegli cilj? Bomo postali prazni, sivi razočarani in brez zagona? Ali bomo namesto v globino začeli hoditi v širino? Užij pot ali se osredotoči na cilj. Gorje tistemu, ki vedno razmišlja o lepoti nasprotnega.

Videl sem grafe porabe energije in razvoja, prepad med modernim in tretjim svetom, napredek tehnologije. In? Kaj nam je dala tehnologija? Sesalnik, zaradi katerega bolj kašljaš kot pri metli. Avto, ki zasmraja zrak. Atomsko bombo. Mobilnik, zaradi katerega je nanadoma bolj pomembna oseba na drugem koncu planeta (namesto tista ob tebi). Internet-bolj povezani in še bolj odtujeni. Računalnik, to pošast, ki trga medčloveške odnose hitreje kot povprečna slovenska družina račun za hrano. Globalizacijo, to zver ki trga kulture in melje jezik v zameno za-Ameriko?!! Pesticide, kralje onesnažene vode in zadovoljnih kmetov. Gigatone odpadkov in smrdljive brozge iztrebkov in masti. Gnečo in zastoje. Ah, tehnologija-sovražim jo in ljubim. Poglejmo na to z druge plati medalje. Koliko ročnega dela so izpodrinili skromni pralni, sušilni in pomivalni stroj? Koliko manj opeklin je z električnim likalnikom? Končno imamo pomočnika, ki nam sam posesa hišo. Svet imamo na dlani-vse v trenutku in v trenutku vse. En trenutek na kavici v Londonu, čez dve uri na kosilu pri teti v Parizu. Koliko ljudi so zbližali mostovi in koliko potovanj omogočila letala? Daleč so dnevi trepetanja pred temo. Prešli smo v končno razsvetljenstvo. Naj bo luč. Koliko revolucij se zgodi v sekundi in koliko sekund nam je polepšal iPod (ali njegov nadomestek)? Koliko življenj smo rešili in kolikim pomagali? Po kolikšnem času smo osvojili zadnje prostranstvo in začeli letati kot ptice? Kdo lahko v parih sekundah občuduje fotografijo z drugega konca sveta? In nenazadne, koliko delovnih ur mi je prihranil računalnik? CRTITICAL SYSTEM ERROR FORMATTING HARDDRIVE...no ja, ali pa tudi ne...

En aspekt sveta nam ponuja tudi znanost. Fizika nam pomaga razumeti svet, vendar hočem časih na mah jeti skakati v svoj sanjski svet. Fiziki nam ponujajo varen svet, ki mu vladajo zakoni in snažne, urejene enačbe. Včasih se mi zdi zanimiv, lep in zabaven, drugič pust in mrakoben. Včasih rad pobegnem v svet, ki mu vlada domišljija. Kjer je vse mogoče, kjer vladajo drugačni zakoni, kjer je vsaka enačba obtolčena, divja, a hkrati polna veselja in življenja. Kjer lahko kričim z vrha galaksije, kjer lahko blodim po puščavah, se spustim v prafaktorje vesolja, vidim najprimitivnejše nagone in občutim najplemenitejša čustva. Svet, ki je resnično čudovit in le moj. Tisti, eni in edini, stokrat izrečeni in milijonkrat prerojeni krasni novi svet.

Na koncu pridem do tega sklepa. NIČ nam ne more potrditi ne ovreči, da živimo v „matrici“. NIČ nam ne garantira, da je to kar čutimo, vidimo, vonjamo, okušamo in slišimo, resnično. Nič. Vendar naj bo tako ali drugače, naj smo materija ali program ali resničnost, naj smo v tem ali onem vesolju, naj smo vesoljci ali zemljani, nekaj je gotovo. Njen nasmeh je čaroben, njene oči globoke kot ocean. Zame je to dovolj pristno, da je resničnost.

Pa seveda...VESEL DAN ŽENA!!! 

Zakaj moški ne jočemo? Tako skrito, pa vendar tako očitno. Pa se vprašajmo zakaj. Odgovorov je več in podal jih bom na več načinov.  

Ali nočemo bit „prpice“, „cry-baby-ji“, „pussy-ji“ in ostale poženščene prikazni? Ali se enostavno hočemo izogniti družbenim pritiskom in prebiti mimo zelo znanega vprašanja: „A si baba al si ded'c?!!!“ Ali pa si včasih želimo biti glavni Jacki v hiši in pokazati, da nas nobeno dejanje ne gane, nobena beseda ne prizadane, nobeno trpljenje ne potolče? Da zgledamo kot močni, pogumni in neustrašni? 

Seveda lahko tlačimo negativna čustva vase, se nikomur ne razodevamo in odklanjamo pomoč. To je naša nedotakljivost, ki jo imamo za družbeni in osebni ponos. Ja ja, ponosen sem da je naša stopnja samomorilnosti in psihičnih motenj višja ravno zaradi tega. Ponosen sem, da moram gledati svoje rojake, ki umirajo na račun družbe. Ponosen sem, da fantje (oh, oprostite, MOŠKI) ne jočemo. 

To pravilo, ta stereotip, ta golazen se je tako globoko ukoreninila v našo družbo, da me verjetno prav sedaj imate za (beri vse izraze naštete zgoraj). Požvižgam se na vas in vaše vcepljene norme in skrajni čas je, da nekateri pametni moški prenehajo živeti po teh normah in jih presežejo. Saj to je to, ali ne? Premagati samega sebe, premagati družbo, biti izviren, samosvoj, nenavaden in kul? 

Grem stavit moj osebni račun, da se bo na novo ovdovel moški jokal na pogrebu svoje ljube. Da se bo najstnik jokal pri družinskih problemih in ločitvi staršev. Da se bo jokal ob neizmernem trpljenju in to spustil iz sebe, namesto da bi pustil da se kopiči in eksplodira? Če ne bo, potem je brezčutna biološka spaka. Človek brez čustev je kakor hiša brez temeljev. Prej ali slej se vse podre. S psihiatrično bolnišnico, alkotom ali našim najljubšim-THC-jem, morda celo s samomorom. Vredno je omeniti, da imamo najvišjo stopnjo samomorilnosti na prebivalca v Evropi. Toliko o socialni družbi in državi. 

Nis(m)o fantje, ki jočejo strahopetci in babe. Strahopetci in babe so tisti, ki ne jočejo, ki si ne upajo pokazajo svojih čustev, ki si ne drznejo upreti družbi, tisti ki potrjujejo stereotipe, namesto da bi jih podirali in tisti ki sami sebe uničujejo, to podpirajo in dopuščajo!!! 

Mogoče je ravno tisto to, kar NEŽNEJŠI spol tako pogreša pri nas. Iskrenosti, uvidevnosti in pristnih čustev. 

Z vsem rečenim se morda ali zagotovo ne boste strinjali. Seveda ni prav, če že zaradi dobronamerne šale kdo plane v jok ali se cmeri zaradi polite kave in zlomljene barvice. Takšni pa se morajo zavedati, da življenje lahko prinese veliko težje preizkušnje kot fazaniranje ali izgubljeno pero. Vendar krivi niso oni, kriva je kri, ki jih je prinesla na ta svet. Za tiste, ki jim očetje in matere niso priskrbeli dovolj življenja je še vedno upanje. Da boste vi, mi, vsi sovrstniki pravilno reagirali. Namesto da ubožca še bolj zatremo in spravimo v začaran krog mu raje povejmo kakšno življenjsko lekcijo ali dve in ga tako spodbudimo. Le tako mu lahko pomagamo Stati inu obstati na poti življenja (in denarja ;-) 

      Od tistega, ki se je v življenju že zjokal in ki je rešil nekoga     pred tem, da bi se ubil. 

Objavljeno v časopisu VičWatch. Napisano na pobudo Matica Dolinarja. 

Ta graf se nadaljuje in nadaljuje. Lahko pa predstavlja še marsikaj drugega od sinusa. Lahko predstavlja vlakec smrti, ki mu pravimo življenje. Strm vzpon, vrh in padec. Strm padec, dno in vzpon. En trenutek bi rad vzklikal z vrha sveta in roba vesolja, čez nekaj sekund bi se rad zaprl in pasel svojo žalost ter preklel človeštvo. Nikoli se ne ustavi in mnoge ljudi spravi s tira. Nikogar nič ne vpraša in neredko se popači. Vedno teče le v eno smer in nikoli se ne vrača. Včasih se zrcali in zlaže glede svojega položaja. Povprečje se ohranja?

Pri meni je zadnje čase padcev manj in povprečje je nekoliko višje. Hkrati pa se težje sprijaznim s padci in jih ne sprejemam. Jih je mogoče izbrisati? Ali je mogoče ta graf pretentati? Mogoče da, toda posledice so nepredvidljive. Pregovor Kdor visoko leta, nizko pade ni iz trte izvit. Imam se za realista. Da, za tistega zakompleksanega realista, ki si ne zatiska oči pred svetom. Po drugi strani se imam za romantika, potopljenega v svet neizpolnjenih idealov in sanj. Če se začnem pogrezati, me nad zemljo držijo močne pletenice optimizma. Če vzletim skušam počasi odjadrati na tla. Ali je mogoče biti sanjač na trdnih tleh?

Ta vprašanja se mi zdijo tako pomembna in življenjska, vendar malo ljudi naglas razpravlja o njih. Nenavadno je dejstvo, da so ljudje ob meni vedno mirni in so se pripravljeni pogovarjati o stvareh, ki so res v ospredju. Pri ostalih pa so razposajeni in površinski. Vendar najbolj redke besede najbolj štejejo. Najtežje izvabljiva priznanja imajo največjo težo. Najtišja šepetanja so oglušujoča.

Kariera je pomemben del človekovega življenja, vendar v današnji moderni zahodni družbi, ki se ji vedno bolj mudi še bolj pridobiva na pomenu, medtem ko ga izgubljajo stvari, zaradi katerih sploh živimo. Ljubezen in družina. Ljudje niso postali slabši in hudobnejši, prevarantski in podkupljivi, enostavno niso, s tem se ne bom nikoli sprijaznil. Le tempo življenja jih je povozil, povozil in izpraznil. To, ali pa so izgubili smisel življenja in se le še egoistično in sebično pehajo za zaslužkom, brez misli na soljudi. Ta denar jim bo v končni fazi le škodoval in jih še bolj oddaljil od morja izpolnitve, ki le čaka da po njem zaplujemo. Žal neka temačna sila vleče ljudi stran.

Nekoliko bolj šaljiv graf kariere in življenja od nekega zdravnika.

Vsedem se nazaj, se nasmejem in si zavrtim Bit. Dobri stari Zmelkoowi...

"Smisel življenja je ležanje na plaži,
z možgani na OFF in čivavo na straži.
Visenje v mreži med dvemi drevesi,
slalom po ravnini z zarjavelimi kolesi.
Smisel življenja je jahanje oblakov,
pihanje v sonce in lomljenje korakov.
Sanjanje parnika na modrem ogledalu,
piknik z mravljico in luknjo v sandalu."

Vir:  http://www.lyrko.com/lyrics/bit