Vsi, no, skoraj vsi, imamo radi otroke. Prisrčna, neomadeževana mlada bitjeca. Brez predsodkov in bridkih spoznanj, s čisto dušo, ki so nepopisan list papirja. Potem začnejo minevati leta, ko se čiste duše čedalje bolj maličijo, polnijo s krutim svetom, predsodki in stereotipi, s čenčami in opravljanjem, s „fovšijo“ in nevoščljivostjo.

„/.../Če bi Slovenci sk'p držali hitro bi nared'li red,
ja, če bolj bi sodel'vali mislu sm in šou na skret,
sedu sem na školjki nekaj ur totalno zbit,
ni hot'la sodel'vat z mano niti lastna rrr..../.../“
Adi Smolar

Rodimo se v svet, poln predsodkov in stereotipov, norm in idealov. Ko pridemo na svet imamo dve možnosti: ali živimo po njih in jim pustimo, da nam krojijo življenje, ali pa zberemo dovolj poguma in jih presežemo, se jim upremo. Spustimo družbi ta srednjega in zaživimo svoje, predsodkov okovov prosto življenje. Ko bi le stopili do človeka, ki ga imamo za idiota (ki se z njim še nismo skoraj nikoli globoko pogovarjali), bi ugotovili, da le ni takšen izmeček, kot drugi pravijo da je. Ko bi le... Jaz sem v življenju stavil na pot preseganja, in do zdaj mi je krasno (ne bom rekel idealno, ker ni nič idealno-tako kot nam fiziki v šoli želijo dopovedati) uspevalo. Upam in verjamem, da bo tako tudi vnaprej. Pot ni bila lahka in moral sem sprejemati kompromise, vendar gre od tukaj lahko le še na bolje. Imam srečo, da sem se rodil z železno voljo. Kaj pa čokolada? To je pa druga zgodba...

Jaz se v glavnem ne družim z vzvišeno, meščansko, high-society tipa družbo. Raje imam družbo pristnih in preprostih ljudi. Takšnih, kot so bili bivši Jugoslovani. Takšni, s katerimi se lahko sproščeno smeješ in kozle streljaš, brez da bi trpel tvoj ugled in tvoje prijateljstvo. Takšni, ki se le nasmejejo, ko spustiš mastnega sredi njihove dnevne sobe. Takšni, s katerimi se dobivaš po oštarijah, krožkih in taborih, namesto po diskačih.

Kar se tiče knjige o sreči, mi je spremenila navade in dala nasmešek na obraz, vendar že sledim njenim religioznim prvinam, ki mi niso nič kaj pri srcu. Sem ateist in ne trpim bajk o Adamu in Evi. Razum in čustva-da, religija-ne. Raje sem stalen ateist, kot da bi varoval samo v težkih trenutkih, kot to nekateri počnejo in tako grešijo strahotno izdajo svoji lastni veri. Pravijo, da ne verujejo v Boga in sveto pismo, vendar pa da je fino imeti neko stvar in neko oporo, nekega vodnika v življenju na katerega se lahko zaneseš, ki ti vliva moči v težkih trenutkih, ki ti daje vodstvo in zagon skozi življenje. Res je, in vsak to potrebuje, vendar jaz tega ne iščem v krščanstvu, ampak v svojih dolgoročnih ciljih in veri, da mi bo uspelo, v svojem dobrem, notranjem Jazu in vodniku (spet tista frdamana knjiga).

To je moj cilj, moja situacija, v kateri si lahko oddahnem od življenja in si rečem: „Nekaj sem dosegel. Srečen sem. Če zdaj umrem, mi ne bo žal.“

„V moji garaži vlada anarhija. V lasti imam dva patenta, s katerima sem ljudem izboljšal življenje. Zraven visi kako priznanje z debatnih turnirjev. Prispeval sem svoj delež k reševanju Zemlje in Slovenije. Sedim na nepokritem dvorišču. Sonce zahaja in mavrično barva ribnik ob hiši. Z gubasto ženo se drživa za roke in gledava vnuke pri igri.“

To povem Lukatu in pravi: „Zato se bo pa treba prokleto potrudit!“ Žalostno ga pogledam nazaj, on pa se nasmeje: „Za vnuke, seveda!“

Ja ja, življenje je polno prijetnih in neprijetnih presenečenj. Kajpak, saj bi bilo dolgčas brez njih. Tukaj ven pa sledi nekoliko filozofska ugotovitev in svojevrsten paradoks: če bi bilo vse popolno, bi vladal že dolgčas, vendar če bi vladal dolgčas, potem ne bi bilo vse popolno... Potem se lahko povprašamo kaj je razlika med idealnim in popolnim... Vendar se moramo sprijaznit s tem; niti idealno, niti popolno ne bo teoretično nikoli obstajalo. Teorija je eno, praksa je drugo, vendar je ena enačba teoretične fizike, ki je zaslovela po vsem svetu, ki je sveti gral znanosti, ki buri duhove in odpira srca, ki ima celo svojo biografijo. E=mc². Vendar se pa noben odkrito ne pogovarja o, po mojem mnenju mnogo bolj kompleksni, iracionalni in življenjsko pomembni enačbi praktične fizike, ki jo imate navedeno spodaj.

Ko sem govoril o predsodkih in idealih, bi rad omenil še en ideal, ki prežema moderno družbo. Tisti, zaradi katerega poraba kozmetičnih izdelkov eksponentno raste. Tisti, zaradi katerega moramo gledati vse več vsajenih oblin. Tisti, zaradi katerega si mlade punce hujšajo pot do groba. Žalostno je, da so nekateri pripravljeni plačati za lepoto. In še to ne lepoto v pravem smislu, marveč v ničvrednem, vsajenem, družbenem smislu. Žalostno je videti vsakih 15 metrov neko plačanko, ki se nam pomanjkljivo oblečena smeje dol z oglasnega papirja. Ste se kdaj že vprašali, kaj to pomeni za psiho mladega dekleta ali fanta? Kako to vsiljuje neke lepotne ideale in povzroča tragedije na modnih pistah? Kako to kvarno vpliva na družbo?!!!

Žal vse preveč ljudi gleda pri ženski hiši na fasado, večina jih v mladosti na notranjo opremo kar nekako pozablja, odrinja na stranski tir in se spušča v neke brezsmiselne in prazne zveze. To jim kasneje kar nekako preide v življenjsko navado, in to do te mere, da na partnerje že žigosajo serijske številke. Ali pa še huje: tisti, ki v ženski vidijo samo meso. Nobenega sočloveka in nobene sorodne duše v smislu:“Saj so vse iste! Nategni-pobegni!“ Težko se je bojevati s temi ideali, ko si z njimi obkrožen in ti jih kapitalistično oglaševanje vceplja vsak dan na vsakem koraku. To je zdaj največji vihar, ki besni v meni. Zaenkrat ga imam tako pod nadzorom, kot ima Putin Rusijo, sedaj pa precenite.

Težko je razumeti ta naš svet in težko je v njem živeti, vendar je na vsakem koraku skritega nekaj dobrega, če si le odpremo srce. Seveda opozarjam na napake družbe in vem, da ne bo nikoli popolna, vendar v tem najdem sprostitev in notranji mir in mogoče me kdo celo usliši in kaj ukrene...

Mislim, da sem končno našel srečo na tem zmešanem svetu.

Najprej je prišlo. (pa ne me zmerjat za ne-domoljuba, to je samo del zgodbe!) Deklaracija o neodvisnosti. En narod, nedeljiv, pod Bogom, s svobodo in pravico za vse. PA KAJ ŠE! NE ME BASAT!!!

Imam sošolca po imenu Edo. Pameten, premeten, šaljiv človek. Vse v redu, le ena stvar me moti. Njegovo občudovanje do določene države. Določene države novega sveta na severni polobli, države, ki je zbirališče za vse slabo na svetu in ima predsednika, ki je nepismen, na nivoju-oziroma pardon-pod nivojem 5-letnega otroka. Ta država je zmešala večino kultur na svetu in iz njih naredila rjavo brozgo podobno svinjskim iztrebkom.  Ja, vse to in še več nam ponuja država pod imenom Združene Države Amerike. Ker jo pa vsi tako hvalijo in idealizirajo je čas, da stvari povemo tako kakor je treba. Ne tako kot v filmih in ne tako kot nekateri predstavniki te države hočejo da jo vidimo. To je pogled na to prokleto državo z moje strani. Nisem neodvisen strokovnjak in mogoče tudi ne še polnoleten, vendar pa sem videl in slišal in občutil zadosti da vem, vsaj v katero smer se zadeva lahko razvija. Pa začnimo.

Bedarija je že samo ime, poleg tega pa tudi to, kako jo nekateri kličejo. Združene Države Amerike. Kot prvič je to država in ne množica držav. To so zvezne države povezane v eno samo. Zakaj si ne morejo izmisliti imena takega kot naprimer Nemci? Gre za popolnoma enako zadevo, le da jo znajo Američani tako imenitno predelati. Bundesrepublik Deutschland. Zvezna država (republika) Nemčija. Tako bi moralo biti in nič drugače. Namesto tega pa govorimo o eni državi in hkrati množici držav.

Svinjarija je tudi pridevnik, ki se oklepa teh združenih držav. Namesto da bi si lepo naredili kakšno lepše bolj eksotično ime, si gredo lastit kar celoten kontinent! Celo Ameriko! Jah, oprostite gospod Bush, nisem vedel da poleg vaše slavne države na kontinentu, ki mu pravijo Amerika obstaja še Kanada, Mehika, Bolivija, Paragvaj, Panama, Argentina, Brazilija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Francoska Gvajana, Gvajana, Peru, Surinam, Urugvaj, Venezuela, Belize, Kostarika, Salvador, Gvatemala, Honduras in Nikaragva (in še bi se kakšna našla). Ampak ne, oni si lepo kar rečejo združene države Amerike. Kot bi rekli nekateri: »Nek se zna!« »Nek se nađe!« Že imenu je nekaj temeljnih napak, ampak tole je šele začetek. Pa poglejmo kaj bo danes slabega…

Polom je njihovo zdravstvo. Javnega zdravstva ni, zasebno pa je pregrešno drago. Enako je s šolstvom. Oboje počasi postaja privilegij bogatih. Toliko o socialni državi.

Sranje je njihova infrastruktura. Električno omrežje je iz 50ih, zato pa je pred nekaj leti prišlo do mogočnega izpada, ki je pustil v temi 20 milijonov ljudi. Zastoji na avtocestah se počasi poznajo na njihovem gospodarstvu, saj počasi izgubijo 1 % BDPja v vsakodnevnih zastojih. Ker niso gradili nobenih alternativ, se vsi vozijo v avtomobilih. In to jim počasi meša štrene. Zaradi pomanjkanja sredstev avtocest ne razširjajo, promet pa eksponentno raste.

Glavobol je njihov odnos do okolja. Reciklirajo praktično nič odpadkov, ob tem pa jih pridelajo tono na prebivalca na leto (za primerjavo: evropske države le 200-500 kg na prebivalca na leto). Da ne omenim, da bi plenice, ki jih zavržejo v enem letu sogale do lune in nazaj. Ali pa svetovno znani losangeleški smog.  Aja, sem omenil, da porabijo 550 milijard litrov bencina na dan? Pa še to: tam živi dobre 4 % svetovnega prebivalstva, izpustijo pa 25% svetovnih izpustov.

Bruhanje je njihov način prehranjevanja. So narod hitre prehrane. 50% ljudi ima preveliko težo, trend pa hitro raste.

Žalostna je številka ljudi v zaporu. Leta 2002 je bilo 0,7 % njihovih prebivalcev v zaporu. Za primerjavo: istega leta v Sloveniji je bilo le 600 ljudi v zaporu, kar je približno 0,03 % prebivalcev.

Kaj pa njihova kultura? Naj povem, da se je v ZDA zmešalo na stotine kultur iz vseh koncev sveta, iztisnili so pa najhujše. Ameriške vrednote so smatrali kot univerzalne vrednote in jih izvozili po vsem svetu v tako dobro znanih in zdaj že tako klišejskih, da gre na bruhanje, ameriških filmih. Jaz bi jih smatral kot narod brez pravih moralnih vrednot in brez spoštovanja do vsega živega. Kar se dogaja tam, je najhuje kar nam lahko svet ponudi. Posilstva, umori, družinske tragedije, izgubljene in zablujene generacije, spopadi med subkulturami… Seveda je tega tudi drugje, tudi pri nas, vendar z razliko da to ni uveljavljena praksa.

Verjetno ste zgroženi nad terorističnimi napadi 11. Septembra 2000? Morda pa le vse ni tako nedolžno, kot zgleda? Poglejte si film Fahrenheit 9/11, pa vam bo jasno! George Bush in njegova administracija ima težke vezi s svojimi arabskimi »prijatelji« zaradi črnega zlata, ki ga tako brezbrižno kurijo. Sumljivo pa je tudi, da so ob času napadov ukinili ves letalski promet, le letalo, ki je omogočalo storilcem pobeg so spustili v zrak!

Hinavščina je njihovo poseganje v zasebnost ljudi! Tam je prisluškovanje in vpletenost CIE že tudi rutina. Ker pa imajo tako izvrstne naftne politike, ni čudno, da je misteriozno izginil vsak človek, ki je naredil kakršnokoli alternativo bencinskim in dizelskim avtomobilom. Medtem pa z globalnim segrevanjem letijo tudi dobički naftnih korporacij v stratosfero.

Licemerstvo je njihov turbo-kapitalizem. Med tednom ljudje delajo tudi več kot 8 ur na dan, ob sobotah pa so obvezni sestanki. Praznikov in počitnic je izredno malo. Ni čudno, da je toliko ljudi znori od pritiska! In zraven so prinesli ta družbeni in gospodarski fenomen, ki ga imenujemo potrošništvo v skoraj vse države sveta!

Kupite dobro,
kupite poceni,
zdaj je razprodaja,
naše podjetje se razdaja,
veliko veselja za staro in mlado,
z novo našo temno čokolado!

Kupite zdaj,
ne vrnite nazaj,
izjemna akcija,
ki se glasi: kupiš 3, dobiš 2,
pri nas garancija nič velja,
ko kupiš, kupiš,
je konec trpljenja,
zlata doba kapitalizma življenja.

Ne popravljaj, ne obnavljaj,
raje kupi novo,
pa sprožil boš revolucijo,
za novo institucijo,
za novo korporacijo,
zavoda za inflacijo!

Bogate svinje se z dobičkom mastijo,
medtem ko 'bogi Jože
kupuje staro ropotijo,
cene rastejo,
plače pa ne,
ko višji BDP
je boljši za vse.

Američani so prinesli potrošništvo in to je osvojilo ves svet. Ste se kdaj spraševali zakaj se vsaka cena zaključi z devetkami? Zato, da je prva številka cene manjša in da se cena zdi manjša. Psihološki nateg, ki deluje. Ali pa, zakaj so police v trgovini tako razvrščene? Jasno, da čimveč prodajo. Ali pa zakaj je treba na avtocestnih počivališčih v Italiji hoditi skozi celotno trgovino, da pridemo do izhoda? Ali pa zakaj vlagajo toliko v oglaševanje? Vse je del dobro naoljenega potrošniškega stroja, ki ga poganja vsebina naših denarnic. Ko je bilo konec socializma, smo Slovenci popolnoma nepripravljeni stopili v potrošniški svet in postali smo hlastni potrošniki. Žalostno pa je, da za nekatere imeti pomeni biti. Ljudje pa srečo začnejo iskati v materialnem bogastvu.. Moj moto je, da denar prinese le polovico sreče; druga polovica je družina, ljubezen, kariera in prijatelji. Seveda ne moremo biti ravno srečni, če nimamo denarja za hrano, pa tudi ne če smo nesramno bogati… Zlata sredina prinese srečo.
Ja dragi moji, to je Amerika prinesla svetu.