Čas gre hitro naprej in znjim vsaka generacija. Zaradi izboljšanih življenjskih pogojev, hrane in zdravstvenih storitev je vsaka generacija višja. Nikoli se nisem imel za majhnega človeka (merim namreč 174 cm), pa vendar sem pritlikavec proti nekaterim mojim sošolcem.

Se pogovarjamo o vsakdanjiku, Lovrenc se nasmeje, me poglesda zviška in pravi: "Kako lepo je ljudi gledati zviška!". Nato ga pogleda zviška Luka . Njegov obraz se razpotegne v še večji nasmešek (najbolj pošasten kar sem jih kdaj videl) in izusti: "Ahem...ANE LOVRO!"

Malo razmisleka...

Pa še v vednost mojim bralcem...se opravičujem da ne pišem več toliko prispevkov, vendar me dolžnost do šole preganja. Nimam več dovolj energije, da bi pisal kar vsepovprek. Trenutno sem v takem stanju da se mi ne ljubi razmišljati (in se sekirat za ves svet)... 

»Imel sem lepo življenje. V šoli sem bil dober, imel sem bogastvo nekega znanja, imel sem super prijatelje. Dobival sem se z njimi, igral namizni tenis, šel v kino, skupaj smo igrali igre in se slinili nad najnovejšimi grafičnimi karticami. Imel sem srečo v življenju. Imel sem talent. Vsak dan sem se smejal kot zmešan. Uspešno sem se bojeval z boleznimi in alergijami. Prišel sem na Vič. Doživel sem čustveno, družabno, glasbeno in pismeno renesanso. Bil sem srečen da sem, kdor sem. Ponosno sem korakal po svetu. Vsak dan sem se lepo zazibal v sen. Skratka: bil sem srečen.

Dokler ni prišla Ona. Ona, Ona. Odkar je v moje življenje zakorakala Ona, je vse drugače. Sedaj ne spim več. Ob Njeni prisotnosti se mi kolena zašibijo in se začnem vesti kot bedak. Nenehno mislim nanjo. Pri srcu me Ona vse bolj stiska. Vendar ne upam. Izogibam se Njenega pogleda in obličja. Ne upam pristopiti do nje in jo povabiti kam. Ne morem se sproščeno pogovarjati. Ne morem. Zid me loči od nje. Sam sem si ga postavil. Sam sem si kriv. In vendar, zakaj? Muči me ljubezen. Zaradi nje trpim. Oh, kje so dnevi sreče in sladkobe. Preživljam grenko-sladki pekel ognjenega žara, ki tli v meni.«

Tako je bilo že večkrat. Nikoli mi ne uspe. Vedno vse zavozim, ne glede na to koliko se trudim in trudim in rinem z glavo skozi ta zid in skušam dojeti vse skupaj. Enostavno se mi zdi, kot da obstaja neka višja sila, ki bi mi to preprečevala. Ni mi ravno lahko gledati druge, kako so zadovoljni pri svojem početju. In vendar se sprašujem ali so dejansko srečni, ali je to samo neka pretveza, dejanje obupa, dejanje za zbujanje pozornosti?

Nemara mi bo nekoč vse jasno in takrat bom razumel. Sošolka mi je nekoč dejala: »Ko boš spoznal pravo, bo šlo vse kot po maslu!« Kaj naj bi to pomenilo? Da še nisem nikoli spoznal prave? Da nimam masla? Da nimam jajc? Ali sem preprosto preveč sramežljiv. Mogoče odvraten? Kaj za vraga sem pa jaz naredil? Saj sem samo človek… »Vsakega čaka v življenju sorodna duša,« mi boste rekli. In vendar se mi tako ne dozdeva. Vsi drugačni, vsi enakopravni. In vendar so nekateri bolj enakopravni od drugih ter imajo več možnosti, celo izbiro, asortiment???!!!! Ali pa so krivi mediji in knjige, da so mi očrnile razum? V ljubezni res nimam sreče.

Lahko bi mi očitali, da sem v tekstu preveč impliciten, češ: »Človk a ne morš to u enmu stavku povedat?«, pa vendar je veliko dejanje zame, da sem si ga sploh upal objaviti.

NAPISANO NA PODLAGI PRETEKLIH DOGODKOV