Aj aj aj, čudni so ljudje. Vedno se nekaj prepirajo, bolj za brezveze, za majhne in prazne stvari kot karkoli drugega. Med sabo se preklinjajo, naslajajo nad napakami drugih, pljuvajo, blatijo, tepejo za oblast.

ZAKAJ NE MOREMO V MIRU ŽIVETI DRUG Z DRUGIM???!!!!!

Doma se počutim kot sel sredi svetovne vojne. Kot oči, ki vse vidijo, pa ne morejo nič ukreniti. Nikakor se ne razumeta! Vsak kljuje, strelja, pljuva in grize drugega. Dejstva, ki bi čimbolj očrnila nasprotnika napihne do nebesnih višav, dejstva ki bi najbolj očrnila samega/-samo sebe pa lepo potlači, zmanjša, zamolči. Jaz se moram v tej vojni pogovarjati z obema stranema, medtem pa ohranjati nevtralnost, da se ne bi komu zameril. Vsaka stran ima SVOJO RESNICO. Resnico, ki je čimbolj prikrojena oz. z zamolčanimi bistvenimi deli kar najbolj prirejena v lastno korist.

In potem je breme na meni, temu nememu opazovalcu, da poslušam sestaviti resnico skupaj iz teh nepopolnih koščkov, ki se ne prilegajo in so nepravilnih oblik. Resnica je vedno nekje vmes.

Vsak govori, kako je drugi grozen in podel človek in potem naj jaz to poslušam in si mislim svoje?!!! Prav, kregajta se, ne pa še meni vsiljevati to podlost, to prekleto breme neuspelega zakona, ki ga zdaj moram še jaz nositi. Frdamano težko duševno breme! Ne vem, kako dolgo ga bom lahko še nosil, preden klecnem.

»...v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni, ob dobrem in ob slabem, ob ljubezni in prepiru, v življenju in v smrti...VEDNO TI BOM STAL/-A OB STRANI«

Besede, ki sta jih očitno pozabila. Besede, ki sta jih odvrgla kot nepomembno smet.. Poteptala kot nadlogo. Se požvigata nad njimi, sta za njiju prazne. Za tem je zaveza, da bomo ljubili in spoštovali življenjskega sopotnika, mu stali ob strani do smrti in predvsem TRPELI NJEGOVE NAPAKE IN PREZRLI BESEDE, IZREČENE V JEZI. To jima ni uspelo. Ah, KAM GRE TA SVET!!! Ana je rekla: »Vsi smo vedno bolj lepi. Lepi in prazni...« Povsod, kamor seže pogled, preobilja za znoret. Le ljubezni, pristne in tople izpolnjujoče ljubezni povsod primanjkuje.

Zakaj ne moremo biti strpni in odpustljivi?

...kot naprimer Sokrat in Ksantipa. Sokrat je imel ženo Ksantipo, ki je bila hitre jeze. Kadar se je jezila, se je bil Sokrat pobral iz hiše. Pa je Ksantipo popadla še večja jeza, pa je pograbila nočno posodo (verjetno ni treba komentirati) in zlila vso njeno gosto-tekočo-dišečo vsebino nanj. In on je v vsej svoji razumljivosti, popustljivosti, strpnosti in ljubezni do nje rekel: »Ah, žena, vedel sem da mora po tem strašnem grmenju priti dež, al še dobro da ni toča!«

Bodite strpni, imejte se radi, prihranite trpljenje!

Zadnje čase mi misli bežijo hitreje in bočlj neurejeno kot kdajkoli prej. Upam, da bo kmalu konec te vojne. Ne zdržim več. Preprosto ne zdržim več. Pomagaj mi, če obstajaš Usoda ali Bog, tako ne gre več.

V kratkem se bomo vsedli vsi skupaj. Jaz bom spraševal, onadva odgovarjala. To bo moje razodetje, to bo moja apokalipsa! Slišal bom vse! Vsa zamolčana dejstva, vse pretekle skrivnosti, vse različice resnic. To bo največji dogodek v zgodovini moje trenutne družine. Zvedel bom. Vse. Če si, karkoli si, daj mi moč da to prenesem, daj mi moč da to premeljem in daj mi moč da pravilno razsodim in se ne zlomim!

Ker sem nekaj časa nazaj dobil komentar, da bi lahko pri Sobotni prilogi Dela izdajal prispevke s temo "tegobe tega sveta", sem se odločil da za spremembo napišem nekaj o vsem lepem in sanjskem, kar mi botri srce in hrani duha.

Kot prvo neka zelo dobra opazka (ki ni moja, vendar se strinjam z njo in sem sam opazil taisto): v večini knjig pisatelji nakladajo 200 strani o vsem strašnem, pokvarjenem, slabem, o tegobah in nadlogah, o škodljivem in nevarnem...na dolgo, široko, globoko, brez konca in kraja samo o zlu. Na koncu, ko se pa knjiga srečno konča pisatelj/-ica v prgišču povedi, v pikici deleža celotne knjige končno opiše lepo.

V smislu:

"Nasmehnil sem se in jo še enkrat objel."

"In živela sta srečno do konca svojih dni."

" Misliš, da bomo naslednje leto spet zmagali?"

Ali pa:

""Mogoče je pa na tem svetu res kaj dobrega," sem pomislil in stopil v sončen dan."

In seveda pride znamenito vprašanje tukaj na vrsto: "Mislite ali veste?"

Mislim da vem, bom tukaj odgovoril in ne me vzeti napak, vendar je lepe misli nekoliko težje izpovedati kot grde, ki se jih želiš znebit. Naša bivša slavistka je vedno govorila: če je pesnik imel srečno ljubezen, je šel k svoji ljubljeni, če je imel nesrečno ljubezen, je napisal pesem. Da ne bo pomote: to NE pomeni, da smo misleci, pisci, filozofi in vsi ostali samo neki zablujeni samotarji, ki rijejo po bedi in blatu in se kopajo v lastnem scanju. Nasprotno, smo veseli, dobri ljudje,ki radi pomagamo. Svoje veselje izživimo skozi smeh, svojo žalost pa skozi pisanje. Tako je več žalosti v knjigah. Kar pa ni prav.

Pisanje bloga.

Smeh s prijatelji.

Nasmeh punce.

Iskren pogovor.

Potovanje.

Pospravljena soba.

Košček čokolade.

Dobra glasba.

Najljubša oddaja.

Petje pod tušem.

 Pogovori pozno v noč.

 Popoldanski dež ob dobri knjigi.

Jesti sveže jabolko, ki si ga odtrgal od drevesa. 

 Majhne stvari, za katere je vredno živeti.

To je samo pešcica stvari, ki me osrečujejo. Lahko bi nakladal cel dan, pa ne bi nič naložil. Veliko stvari. Ker sem pa najstnik pogosto niham med ekstatično srečen in mučno žalosten. Tako pač je. In sem srečen da sem, kdor sem, da mislim in vem, da obstajam in da imam možnost na tem svetu.

Bilo je naravnost odlično. Zjutraj se zbudim, pogledam na uro in si rečem: "Ah, saj je še cajt!" Potem pa zaspim. Ko se zbudim hitim kot da bi mi šlo za življenjsko tekmo (no, tako hudo še ni bilo). Med vožnjo me pokliče Sandi: "PA KJE SI TI A NE VEŠ DA JE VLAK ŽE ODPELU!!!!!!!!!" Ne pustim se tako zlahka. Potem mi da še Brusa na telefon:"BEDAK, DOMOBRANC EN, ZAKAJ SI ZAMUDU!!!!!!"

 Kmalu dobim tisti čudni občutek krivde, tisti občutek kamna v želodcu. Dopovedujem si, da to ne more biti res. Potem me pa prešine! HA! PRISMUKNJENCI! LICEMERCI! Na forumu je pisalo 7.20! Ob času pogovora je bilo 7.15! Na drugi strani se zasliši smeh. Nasmejem se. Dobri so, si mislim, skoraj sem nasedel. Potem se peljemo z vlakom, od Pragerskega do Ptuja pa z avtobusom.

 V terme pridemo skozi stranska vrata in v bližini ni nobene blagajne. Tip v oranžni majici se sprehaja po termah in sploh ne opazi, da nismo plačali... Vztrajal sem, da plačamo, a me noben ni poslušal. Spoštoval sem čredni nagon in končno zaprl gobec. Nazadnje smo le plačali, ker smo šli v pokriti bazen ter turško in finsko savno (kjer je bilo okrog 100 stopinj), tako da nam je dodobra skuhalo naše možgane. Seveda ni manjkalo spustov po toboganih, plavanja in tunkanja.

Brus je zame vedno bil nekoliko nenavaden človek. Tito je njegov idol, človek ve njegov življenjepis na pamet, strastno pogreša socializem in Jugoslavijo. On se ima za partizana, mene zmerja z domobrancem. Ampak jaz sem hotel bit partizan! Zato se odloči, da me bo krstil... JUGOSLAVIJA-za vsako črko posebej tunkanje.

J....U....G....O...Sopiham kot lokomotiva, vendar mi ne zmanjka volje za šalo. Ko pridem do O, za hec pokažem pozdrav Hitlerju. Brus se nasmeje z vso svojo hudičevo-šaljivo zlobnostjo. "Okej, gremo od začetka!" J...O...S...I...P...B...R....O....Z...T...I...T...O. Čisto izžet od tunkanja se vrnem na površje.

"A sem zdej eden tvojih, A SEM ZDEJ SOCIALIST??!!!"

"Ne, ne," reče v smehu. "Zdej sam nisi večdomobranc! Muahahahaha!"

 Pomemben del izkušnje je bila tudi pot nazaj, ki je bila, če se izrazim po domače, čista uživancija. NI BIL POMEMBEN CILJ, TEMVEČ POT SAMA. Po trije ali štirje smo se zaprli v kupe, zaprli vrata, zagrnili zavese, odprli okno, da je prijetno pihljalo, zatemnili luči in raztegnili sedeže, da je bil cel kupe ena sama velika, udobna postelja. Potem smo pa ležali, gledali kraje, ki so frčali mimo, se pogovarjali in seveda poslušali dobro glasbo. Ni boljšega.

Poleg tega smo se izrekli kar nekaj krepkih tudi delavcem na progi: "Dejmo, dejmo fantje!" in gledali skozi okno.

V enem primeru sem bil zelo šokiran. Gledal sem skozi okno na desni (vlaki vozijo po levi), nakar vidim slaboten odsev nekih luči v daljavi. V mojih možganih počasi škrta (luči, približujejo se, hrup, zavoj...torej...AAAAAAAAA!!!!!). Končno mi je "potegnilo". Vržem se v kupe, mimo pa kot formula ena potniški vlak. Ni vredno omenjati, kdo bi zmagal v bitki moja glava proti lokomotiva s 5000 konjskimi močmi s 70 tonami pri 100 kilometrih na uro. V tem primeru bi se zgovarjal na Samuela Becketa z igre čakajoč Godota: "Vsi se rodimo nori. Nekateri tako ostanemo."

Čas. Četrta dimenzija, po kateri se lahko (zaenkrat) premikamo le naprej s stalno hitrostjo. Čas je hudo relativna zadeva. Kar se nam zdi kot cela večnost, je v vesolju komaj kaplja v morje časa, kar dolgo že obstaja. Po drugi strani pa se v eni sekundi zgodi zelo veliko na tem planetu...koliko rojstev, smrti, užitka, ječanja, odločitev, posla, potovanj...

Dolgo, dolgo je živel moj dedek po očetu. Dolgo, dolgo je klenklal njegov motor. In zdaj se mu bliža konec. Kam bo šel, na lepše, boljše? Ali pa ga čaka samo praznina? Krasni novi svet? Reinkarnacija? Le kdo bi vedel?

 94 let je že na tem svetu. Preživel je skoraj celo stoletje in nadživel povprečno slovensko življenjsko dobo za 20 let. Koliko vdihov, krčitev srca, korakov, grižljajev... Koliko dni, tednov, mesecev... Koliko smeha, solza, druženja, lepih trenutkov? 94 let. Jaz si tega ne predstavljam in niti ne bom imel možnosti doživeti. Današnji hitri življenjski slog, stres, zahteve. Vsi vedno nekaj zahtevajo od nas, vedno moramo ob določenem času biti nekje, vsi hitimo in hitimo in kmalu bomo delali kot stroji. Skoraj noben se ne ustavi in si vzame nekaj časa zase. In to se pozna na življenjski dobi. Bogsigavedi, kakšen bo svet čez 80 ali 100 let. Nekaj gre na boljše, nekaj na slabše, še sami ne vemo kam nas vodi pot. Po eni strani razburljive tehnologije, večja dognanja znanosti, zdravila proti raku, plazma zasloni, avti na vodik in vsa ta šara. Po drugi strani, podnebne spremembe, naravne katastrofe, prenaseljenost.

Od dedka sem se jaz že častno poslovil. Smrt sem v tem primeru vzel, sprejel in razumel kot del življenja, naravnega cikla, regeneracije. Toda ali bom tako lahko sprejel to dejstvo, ko bosta moja lastna starša na smrtni postelji?

Tipična situacija: 

"Kako je bilo kaj v šoli?" me prijazno vpraša oče.

"Dobro ,"odgovorim in jezno zaloputnem vrata.

"Zakaj loputaš z vrati?" me vraša.

"Kaj me sprašuješ?" odsotno odvrnem.

"Obljubim, ne bom več," tečnarim nazaj in vrata zaloputnem še bolj kot prej.

Kaj za vraga me vsak dan sprašujejo?!!! Kako pa naj bi bilo v šoli?!!! Super, dobro, krasno, morda celo čudovito!!! Poslušati tečne učitelje 8 ur na dan, sedeti 75% časa, se podrejati šolskim pravilom (ali sem vam že povedal da je po novem prepovedano sedeti na tleh med odmori?)ostajati zbran, se ne pogovarjati, poslušati dolgočasno snov in biti stalno priden. Pa saj nisem mašina, saj nisem prokleta tovarna avtomobilov Maribor (ali kakorkoli pač že), da bi delal vsak dan isto. Saj sem samo človek!!!!

Vam dam konkreten primer današnjega dneva. Danes zjutraj (pozor, če ne marate ruskih pisateljev, ki na 20 straneh opisujejo sončni vzhod, preskočite malo besedila) se odpravim v šolo. Odprem vhodna vrata. Oblije me hlad, temno je in dežuje (zaščitni znak Ljubljanske kotline jeseni). Stopim ven in odprem dežnik in v nogah čutim hladno mokroto ki me neprijetno ščemi. Ko končno pribredem (ali bolje v tem vremenu-pribrodim) do avtobusne postaje, se spomnim da sem pozabil copate.

In sedaj sem na razpotju. V možganih prerešetavam možnosti: ali grem v šolo in tvegam osramotitev pri tajnici, da sem že drugi dan pozabil copate ali skočim domov in tvegam zamudo, ki bo tretirana kot "neprimeren odnos do pouka". Ker sem dostojen človek (t.j. bi raje umrl od bolečin, kot da bi se vscal tam, kjer ni stranišča) se odločim za drugo možnost. Tečem domov in voda mi zaliva superge.

Na avtobusu se potim kot zamorc, ki ga izkoriščajo v hrček-stilu za pridobivanje električne energije (od kje pa mislite, da Afrika pridobiva elektriko?). Končno prispem v šolo in začnemo z drugim dnevom pouka.

Vse lepo in prav. Danes sem imel nalogo, da zbiram prijavne liste za prehrano. In res, med urami jih mrzlično listam, premetavam, urejam po abecedi in skušam ujeti kako profesoričino besedo. Verjemite, da ni ravno pasji kašelj.

Določeno je, da moram oddati liste do konca 2. ure. Ampak ravno ob koncu se mikot za stavo zgane črevesje, liste dam Lovrencu, da jih odda namesto mene in letim na naš smrdljiv West Closet in se olajšam neuporabnega bremena temne, dišeče in kakor bi fiziki rekli, nehomogene čokolade. Nato se poženem iskat Lovrenca, da vidim da je vse v redu (saj hočem karseda dobro in vestno opraviti zadano nalogo). Ne najdem ga, zato se privlečem do razreda. Zunaj samo Džaf. Nekaj se mi ne zdi na mestu. Sprašujeva se, kje so ostali. Za vsak slučaj pogledava v razred in glejsigano, na desetine strmečih obrazov in uperjenih oči in rezek pogled razredničarke.

"Tole bo zamuda."

"Gospa profesor, nisva vedela, da ste že v razredu."

"Ali nisi slišal zvonca?"

"Danes ne zvoni" se postavijo sošolci v moj bran.

"Vseeno. Urnik imate."

"Red mora bit!" in navidez brez obžalovanja napiše zamudo v redovalnico.

"Gospa profesor, šem sem po Lovrenca, da vidim če je vse v redu."

"Pouk je pomembnejši." in začne razlagat kaj se bomo to leto učili.

 Vedel sem da je nadaljno razlaganje brezpredmetno. Požrl sem slino in požrl sem jezo in se vsedel v klop.

Se pravi bodo vedno ne glede na mojo krivdo ali nekrivdo (morebitna nesreča, delo, zastoj na cesti, morebitno nezvonjenje budilke ali nepredvidene situacije-kot je bila ta oddaja listov) sankcije vedno. In vedno samo proti meni. Zamuda, kasneje opomin. Kasneje sojenje (pred učiteljskim zborom) in izključitev. Zakaj z nami ravnajo kot z zločinci?

In jaz sem verjel v demokracijo. "Znajdi se," je rekel Cigo in si zavezal čevlje z glisto. Očitno na to načelo ciljajo tudi profesorji. Ampak kaj, ko jaz nisem Cigo in ko me glista ne more odpeljati v gimnazijo.

Zakaj se je oklepala pravil ko pijanec plota? Kje je tista človečnost razredničarke, ki sem jo v tem trenutku potreboval? Kje je zdaj tista dobra duša, ki sem jo spoznal prejšnje leto? Železni primež diktatorskega položaja je prijel. Z vso silo. Zapisala je namreč tudi tiste, ki so zamudili po dvajset sekund.

Toda zakaj, o pri nebesih in našem šolskem misnistru moram dobiti neopravičeno uro zaradi opravljanja zadanih dolžnosti?!!!

In to ne v mojo korist, temveč skupno!

"Red mora bit!" Vem in verjamem. Saj vem da red mora bit, da nas morajo na začetku prijeti s trdo roko, da smo pridni. Saj vem da pravila so, da jih moramo spoštovati in nek red mora bit.

Zakaj vedno nasankamo tisti, ki smo najmanj krivi?

Ampak kaj, ko sem le človek, ko nočem srati v gate, ko ne morem bit na dveh mestih naenkrat. In jaz sem verjel v demokracijo. Neka naša profesorica je pravila:"Ljubim demokracijo dokler je vse tako kot jaz hočem!" Vidim da pljunejo nanjo in pljunek z veseljem razmažejo.

Pri uri zgodovine smo pridni, sodelujemo. In kaj dobimo za nagrado? "Doma sami predelajte dominat v delovnem zvezku in učbeniku." PRVI DAN, PRVO URO. In jaz sem verjel v demokracijo.

Zaključek št. 1 (stvarni)

IN PO VSEM TEM SE ME KDO UPA VPRAŠATI "KAKO JE BILO V ŠOLI?"!!!!!! Zelo dobro, služimo narodu. Oz. šoli. Obvezno povečevanje ugleda s pozdravljanjem namreč.

Zaključek št. 2 (filozofski)