Danes sem v morju s prijatelji igral odbojko. Pa nam pade žoga malo stran, jo grem iskat in kar naenkrat me nekaj premikajočega se vbode v nogo (kasneje sem izvedel, da je to strupena riba imenovana morski pajek-vbode in vbrizga strup). Začnem kričati kot 60-letnica na vlakcu smrti. Bolečina ne mineva. Najraje bi kričal na ves glas. Najraje bi si nogo odrezal, tako je bolelo. Tečem gor in mi rečejo, da je zadevo treba držat v 90 stopinjski vodi. Jahuu. Super. Enkratno.

Prej sem se smejal Nemcem, ki so hodili z natikači v vodo. "Ah dajte no, nič ni noter, možnost da vas kaj piči je ena proti milijon!!!!" Zdaj se ne smejem več. In lahko rečem da ta milijon boli.

Jap, danes sem imel nočno moro. Morda mislite "ja waw, nč posebnga", ampak zame je to izreden dogodek. Pravzaprav še sanjam bolj poredkoma zadnje čase, zadnje nočne more se sploh ne spomnim. Mislil sem si, da sem dovolj zrel, da se me nočne more ne morejo dotakniti, da jim lahko uidem z razumom.

Motil sem se. 

Preživljal sem trenutke žive groze. Pravzaprav sem v sanjah sanjal (imel nočno moro v nočni mori). Čuden občutek. Najhujši del je ko veš da sanjaš bedarije in ti ne ugaja, pa se hočeš zbudit pa ne moreš. Ne moreš in ne moreš. Tisto: "ZBUDI SE TI PREKLETO BITJE A NE VIDIŠ DA ME JE GROZA!!!!!". Tisto ko se vsaka celica v tvojem telesu hoče zbudit in pretrgat drget pa ne gre. Prisežem, da sem se mučil na vso moč in napenjal na vse moči da bi odprl oči sred' viharja. Večkrat sem poskusil, vsakičzaman. Kot da bi me sanje posrkale vase. Oči se niso odprle, ne glede na to, da sem z mislimi premikal gore. Posrkale vase. Tako sem se mučil še par ur (v sanjah se je vsaj zdelo tako-pravijo da sanjamo v bistvu zelo malo in v sanjah čas teče hitreje-bitka za prebujenje se je zdela kot cela večnost) in potem sem se zbudil. Bil sem ves "pren". 

Ura je bila deset do šestih. Zbudila me je svetloba, ki je vdirala skozi okno (na morju sem in polkna imamo ponoči vedno odprta). Nisem vedel, kaj bi delal. Mama (ona je bila tudi budna) mi je rekla, naj se grem kopat. Da je zdaj najlepše.  In sem šel. In se naužil miru, morja gladkega kot ogledalo, sončnega vzhoda in pa neizogibno, jutranjega hlada. Ampak bilo je kul, moram reči da celo ful hudo in zdaj se lahko pohvalim ne le z nočnim, temveč tudi jutranjim kopanjem. Lepo je zjutraj gledat, kako se svet (okej no, pa Supetarska Draga) prebuja.

Večkrat sem razmišljal kaj je sploh pomen sanj, zakaj jih sploh potrebujemo. Kot sem pozneje spoznal (na howstuffworks.com seveda-dobra stran-kako deluje praktično vse okrog nas) moramo sanjati, da ostanemo prisebni in zdravi. Sanje naj bi pogostokrat odražale naše najglobje želje ali pa strahove. To, kar sem danes ponoči sanjal, ni bilo nič od tega. Kaj sem sploh sanjal? No, dalo bi se reči, da nekaj izredno nenavadnega. Tako kot vse sanje nasploh. Ampak če bi vam povedal bi se verjetno slišalo čisto drugače kot je bilo. Ugotovil pa sem, da sem v mojih sanjah pogostokrat pojavljajo moji najboljši in dobri prijatelji. Le kaj naj bi to pomenilo? 

Torej. Naredil sem si blog. Internetni dnevnik. Jahhuuuu. Zdej bom lahko mel internetne prjatle. Korak naprej v življenju.

 Najprej opozorilo vsem ki to berete! JAZ SEM GLOBOKO MISELN ČLOVEK IN MAM GLOBOKE FILOZOFSKE!!!! Če ne marate filozofiranja in takih ljudi, marš stran!

 Na ta blog mislm pisat svoje misli o življenju in razmišljanja o dogodkih, svetovnih, domačih, lokalnih in osebnih. Komentarji so dobrodošli, sogovorniki in somišljeniki še bolj!

Že vnaprej se opravičujem za dolga obdobja odstotnosti, ki bi se utegnila zgodit. Človek pač povsod nima interneta in volje....

Opozorilo št. 2: Kritika je dobrodošla, NE MISLIM  PA POSLUŠAT KAKO MI PREKLINJATE FOTRA IN JEBETE MATER!!!! Če mate slab dan se znašajte nad kom/čim drugim, razbijajte in preklinjajte pa doma (mogoče bi se udeležili tekmovanja v metanju starih mobitelov)? 

Tale uvod še pišem na počitnicah na morju, tako da mi možgani delajo samo okrog 10%. Upam, da ni preslab uvod. Lepo se mejte in SREČNO! 

Simbolična slikca: