So stvari, o katerih še marsikateri odrasli človek težko razmišlja. So stvari, ki so težke za dušo, vendar nam odpro oči, nam dajo mislitiin nas delajo modrejše. Vendar so časih za mlado, nemirno dušo le prevelik zalogaj. Pride kriza identitete, pride iskanje samega sebe, pride to ali ono, vse mine. Vsi smo že slišali "Prehitro mimo je mladost..." Ostane pa temeljito preobražena duša, napoljena z izkušnjami in spoznanji, ki se naposled umiri. Čez 20 let bom gledal to in si mislil, Le kaj sem si mislil? Ne morem pomagati, vendar pravim da je apatija egoizem. To je to. Vsekakor pa so stvari zapletene, večplastne, se jih da gledati iz različnih zornih kotov. Treba je imeti pravo mero in mejo pri vsem. Ko jo prestopim, nastopijo težave.

V treh dnevih sem korenito spremenil moje mišljenje dvakrat. Bilo je težko in krepko čez mejo. Zdaj veste, zakaj viharjov notranjih sem igrača.

Težko je. Ko se ti v enem trenutku podre celotna življenjska filozofija. Ko vse, za kar si se trudil propade pod kruto realnostjo. Ko se zaveš, da ne spadaš na ta svet. Ko obupaš nad vsakdanjikom in želiš drugam. Na svoje. Na samo, samo z izbrano vrsto ljudi. Tistih, ki so še pristni in nezlagani, brez maske in ki jim lahko zaupaš. Nekam, kamor ni jutranje naglice in bojazni pred zamudo. Nekam, kjer ni smoga, žvečilnih gumijev, cigaret, hrupa. Kjer ni sivine in kjer se ljudje ne bodo jezili, če bom nedosegljiv po mobilniku. Kjer ni asfalta. Hočem stran od udobja in moderne civilizacije. Sit sem tega. Kjer ne vrag, ampak sosed je mejak! Kjer se živi v prvi prestavi in uživa. Kjer lahko gledaš pravi sončni zahod ali severni sij. Kjer nisi nebrzdan potrošnik, ne škoduješ naravi, nikomur ne greš v nos in mirno živiš.

Težko je. Ko to filozofijo podre le ena oseba, ki te pozna bolj kot sam sebe. Ko se zaveš, da lažeš samemu sebi in ko se zaveš da zatiraš svoje sanje zaradi golega preživetja. Ko jemlješ ljudi preveč resno in te imajo za bedaka. Ko zamudiš v šolo par minut in vidiš rezek pogled profesorice. Ko vohaš vsakdanjo usranijo, ki jo svinjajo avtomobili, ki bi tako ali tako že zdavnaj morali biti  neoporečni. Ko vidiš »čefurizacijo« Slovenije in množično pranje možganov z BBjem in Rebelde, pohlep in bedo, revščino, nesramnost in nepravičnost, neurejenost in iracionalnost, zlagano zunanjost in prazno notranjost. Ko vidiš umiranje civilizacije, ki je bila že tako ali tako obsojena na propad. Ko vidiš umiranje čebel in jedrsko orožje, lakoto in debelost, nivo razmišljanja in moralo ljudi. Težko je, ko veš da vsi samo govorijo in noben nič ne naredi. Težko je, ko glavo razganja od misli, ki jih ni sposoben noben ukrotiti.

Težko je. Ko si (skoraj) sam na tem svetu.

Sta dva načina spopadanja s problemi:

1.       Reši jih

2.       Beži pred njimi

Ker sem mlad, sem neumen in naiven. Mislil sem, da se ta svet še  rešiti. Mislil sem, da je moderna družba pravična in da vsi delajo v njeno dobrobit. Da so tisti nasmeški, ki jih vidiš na obrazih ljudi, pristni. Da živimo lepo. Da lahko kaj prispevam pri reševanju sveta. Naj bo vrag ali naj bo toča, naj so to starejši ali mlajši, naj je to moja ali tuja duša, , vedno dobivam isto sporočilo. Ni res. Ni mogoče. Prva faza je obup. Druga faza je sprijaznenje in obračanje na najbolje. Tretja faza je resignacija. Četrta faza je obup in iskanje alternative.

Dosegel sem četrto fazo. Edini drugi možni način spopadanja s problemi je bežanje. In to hočem. Daleč stran. Od civilizacije in bede, udobja in modernega življenja. Od digitalnega in nadzorovanega. Utesnjen sem. Utesnjen v vsakdanjem življenju. Hočem ven, hočem na samo, hočem v svoj svet, hočem stran, hočem dobro.

Težko je. In zbirka misli postaja zbrka misli.

"Kako

bit 'očeš poet in ti pretežko

je v prsih nosit al pekel, al nebo."

France Prešeren 

Pridejo noči brez spanja. Navidez neurejen vihar misli prikriva bistvo srža. Razširja se in zliva v eno. Po ustaljeni poti skuša preplezati goro. Ne uspe mu. Vse premleto, a gora vprašanj je pretežek vzpon. Seveda, najlažja pot in hkrati najtežja.

Vsi mi to govorijo. Moj duh in moja intuicija, starši in zgodovina, sošolci in prijatelji. Vprašanja se mi zajedajo v život. Krvavim. »Reši se spon. Povzpni se nad množico. Odgovori si na vprašanja.«
Toda kako zaboga naj si odgovorim na vprašanja, ki mučijo človeštvo že stoletja??!! Kako naj poiščem odgovore, ko jih niso znali ne Platon, ne Einstein, ne Freud, ne Durkheim, ne Curie, ne Steel in ne McCullough?!!!

Sem človek iskalec, nič več in nič manj kot vsi. Moja duša in vest sta čisti. Pletenice ne držijo več. Zdaj sem dokončno potopljen v svoje sanje.  Umikam se. Potrebujem pogovor. Prosim.

Karkoli je že, pozna se. Začel sem govoriti neumnosti, izgubil nekaj spoštovanja. Vendar me to ne skrbi. Skrbi me, da se večina skriva. Skriva za masko vzorcev, rutine, predsodkov in napačnih, vcepljenih idealov. Da je narod funkcionalno nepismen, medtem ko se slavisti kregajo. Da se bomo Slovenci prodali. To je to-kriza identitete-kdo sploh sem, če sem Slovenec? Kaj sploh pomeni biti pravi Slovenec/-ka? Planica in Triglav? Potica in gibanica? Držati skupaj in delati? Iti v gore in se dreti »Kdor ne skače ni Sloven'c«? Samo da moji otroki ne bodo jedli baklave namesto potice. Balkan ali Evropa?

 »Tehnološki napredek še ne pomeni duhovni razvoj!« Kako res. Al Gore je dejal: »Stare navade+stara tehnologija=predvidljive posledice. Stare navade+nova tehnologija=dramatično spremenjene in nepredvidljive posledice.« Kako res. Kje smo? Duhovno povsem na dnu. Izgubljamo stik s sabo, z naravo, z drugimi. Kje je Nirvana? Tam, daleč za obzorjem. Stegujemo se, vendar na napačen način.

Adi Smolar-Samo na en način-odlomek

Živimo v dobi, ko imamo internet,
doma v sobi ti na dlani ves je svet.
Prek satelitov se med sabo gledamo,
vse to zelo spominja na fantastiko.
Obenem pa duhovno smo povsem na dnu,
vse delamo tako, da svet bo šel po zlu.
To nam prinesla je civilizacija,
da smo enkratni izumitelji uničenja.

Samo na en, samo na en,
samo na en način se človk nardi.
Samo na en način se človk nardi,
na sto načinov pa se ga ugonobi.

P_ost S_criptum

Prejšnji prispevek in ta sta kot dan in noč. Vendar je že naša profesorica dejala: »Nič ni popolnoma črno in popolnoma belo. Je sivo.« Vsaka palica ima dva konca-večinoma vedno v enem prispevku predstavljam enega. Navkljub kritiki in hvali moj moto ostaja: »Bodi zadovoljen in ceni to, kar imaš, vendar nikoli ne odnehaj stremeti k boljšemu. Bodi to, kar si. Skromnost je vrlina, napuh pa najhujši greh.«

»Joj, kam gre ta svet!«

»Ta današnja mladina!«

»Iz te moke pa ne bo kruha, sinko!«

»Kdo te bo prenašal?!!!!«

»Končal boš na cesti!«

»Oh, tisti lepi, stari časi, tega ne bo nikoli več.«

»Tehnologija odtujuje ljudi!«

Res neverjetno, česa vsega se spomnijo starejše generacije, da bi nam vlile poguma in zanosa za nove čase. Res idilično, kakšne spodbudne besede nam namenjajo. Res elegantno, kako nas pripravljajo za naprej. Ta prispevek je namenjen vsem tistim zanikrnežem, ki pravijo v kakšno svinjarijo rine ta svet in kako globoko bo končal, kako črno je vse in kako ni možnosti rešitve. MAR NE VIDITE, DA TO GOVORITE NAM?!!! MAR NE POMISLITE, KAKO TO VPLIVA NA NAS?!!! MAR STE RES TAKO KRATKOVIDNI IN EGOISTIČNI, DA SPAHUJETE TAKŠNE IZJAVE?!!!

Konec, jaz pravim, konec. Čas je, da zadeve pospravimo stvari na svoje mesto in začnemo znova, da razjasnimo pojme in zatremo zle duhove, da pustimo preteklost in se zazremo v prihodnost. Že res, marsikaj kar pravijo utegne biti resnično, toda kakšna spodbudna beseda ne bi škodila. Kot na primer tole…

Svet prežema obdobje miru, ljubezni, spokojnosti in sprave. Danes je na svetu najmanj vojn v zgodovini človeštva. Revne države se razvijajo s takšnim tempom, kot se nobena država ni še nikoli. Mednarodni multi-bilijonski znanstveno-raziskovalni projekti se vrstijo in mednarodno sodelovanje je močno in intenzivno. Dano nam je živeti v obdobju bliskovitega napredka znanosti in tehnologije, v katerem se število na leto objavljenih znanstvenih člankov eksponentno veča. Pomislite, kako fantastičnih bo naslednjih 1000 let, če se le držimo morale in zakonov! Ko pa smo že pri tem, kdo se pritožuje zaradi inflacije?!!!!

Kako ogabno se mi zdi razmišljanje kako gre ta država na slabše, kako bo inflacija izropala vse in vsakogar in kako neumni politiki povzročajo da gre vse v franže. Poglejte malo, kakšen standard smo imeli včasih, kakšnega pa imamo danes. LCD zasloni in zabavna elektronika so se pocenili toliko da res ni, ampak ne, o ne, mi ne bomo hvalili pada cen, mi bomo grajali dvig cen. Res je, hrana se draži. Pa saj to ni samo naš problem to je globalni problem, ampak poglejmo takole; smo ljudje, inteligentna razmišljujoča bitja, znana po svoji iznajdljivosti in zavedavosti, v preteklosti smo prebrodili mnogo kriz in tudi to bomo! Potem se vsi pritožujejo nad premajhnimi plačami. Poglejte današnje povprečne plače držav bivšega vzhodnega socialističnega bloka in videli boste, da ima Slovenija izmed teh držav daleč največjo povprečno plačo in BDP! Vedno se primerjamo samo s tistimi, ki se razvijajo že stoletja. Francija, Italija, Nemčija. Kaj pa z našimi brati, sosedi, Hrvaško, Bosno, Makedonijo?!! Tisti, ki so nam bili pred šestnajstimi leti še približno enaki. Slovenija prehiteva te države hitreje kot bolid formule ena našega priljubljenega hrošča! Slovenija gradi najsodobnejše optično komunikacijsko omrežje, med prvimi v Evropi in z zdaleč najnižjimi cenami! Med tehnologijami mobilnih telekomunikacij smo v samem svetovnem vrhu! Ampak ne, ljudje se pritožujejo nad razkopanimi ulicami in odveč jim je potrepeti par mesecev da dobijo vrhunsko storitev. Jaz imam 10 megabitni internet za 14 evrov na mesec! Kje še to vidite? Nikjer! Naši zdravniki kljub pomanjkanju denarja odkrivajo nove metode zdravljenja, takšne, da se lahko še Američani pod nosom obrišejo in so inovatorji na svetovni ravni!  Slovenija bo do leta 2009 zaključila večino avtocestnega programa in imeli bomo skoraj največ kilometrov avtocest na prebivalca na svetu! Do leta 2023 bomo uredili železnice, gradili elektrarne in postavili vodikove črpalke, gradili nove daljnovode in še in še. IJS pomaga pri izgradnji detektorja ATLAS za LHC, največji pospeševalnik delcev na svetu. Dobili bomo največjo piramido na svetu v Ajdovščini!

Slovenija, od kod lepote tvoje…ne išči sreče drugod, kot le doma…. Res je, res je! Kje v Evropi najdete toliko naravnih danosti in bogastev na tako majhni površini. Morje, Kras, gore, Panonska nižina, Dinarsko gorstvo, enkratni gozdovi.

Z Goričkega v Piran,
z Drave na Jadran,
od gora do morja,
čez širne planjave
in mirne goličave,
od bistre hčere planin
do temnih globočin,
Slovenija, jaz se te veselim!

 Imamo največji površinski odstotek gozdov v Evropi (50%), takoj za Finsko. In nenazadnje dejstvo, katero bi Prešerna nadvse razveselilo, ki bi ga končno umirilo in pustilo njegovo srce da strohni! Dano nam je živeti v lastni, divji, lepi in svobodni deželi, prosti tuje nadoblasti. Naposled lahko gledamo sončne zahode na domači zemlji. Ljubite jo! In ne vzeti to kot samoumevno, lahko bi se rodili npr v Sahari, kjer otroci umirajo od lakote. Ali pa mogoče v ZDA, ki je pokvarjena do obisti, ali pa, še najbolje, na Kitajskem, kjer v mestih pljuča ljudi kar razganja od čistega zraka.

Naslednja zadeva, ki jo še vedno prepogosto slišim je, kako tehnologija odtujuje ljudi. Morda res, pametnjakoviči, vendar samo negativne besede in pesimizem ne bodo nikamor pripeljale!!!! Res je, da je razširjeno pogovarjanje po internetu, res je, da vse pogosteje poslušamo glasbo iz majhnih srebrnih napravic kar na poti! Pa kaj! Tehnologija nam je dala in prinesla mnogo več kar smo kdajkoli pričakovali in olajšala več, kakor smo si kadarkoli upali sanjati. Zaenkrat, in morda še za nekaj časa, so edine stvari, ki so hitrejše od interneta trači, čenče in govorice. Res je da ima negativne posledice, ampak kaj ko bi se namesto stokanja odločili spopasti z njimi. Vsaka stvar ima dobre in slabe strani. Dobre je treba potencirati in slabe zatreti. Nesmiselno je govoriti in se pritoževati nad tem, kako je tehnologija zmlela in izpljunila medčloveške odnose. Dajmo naresti nova družabna srečanja, hodimo v gore in bodimo z ljudmi, ki jih imamo radi! Dajmo spremeniti ta svet na boljše. Kajti le tako lahko sežemo v nove višave. Le tako lahko segamo naprej. Lahko pogledamo nazaj, vendar se ne ustavimo! Svet nas čaka in svet nam je na dlani. Dana nam je moč in svobodna volja. Uporabimo jo! Problemi se ne bodo rešili sami od sebe.

Tisti lepi stari časi. Lepi, lepi ja. Prežeti z vojnami in umiranjem, vsakodnevnim bojem za kruh in diktatorskimi sistemi. Verjamem, da je bilo v mirnem času nekoč res zelo lepo, toda to govoriti meni je nesmiselno, saj tega ne bom in nisem in nikoli ne bom mogel doživeti. Vsak čas ima svoje lepe in svoje grde obraze. Kakšne je odvisno samo od tega, s katerega zornega kota ga pogledamo. Ne verjamem pa, da je danes slabo in da gre ta svet na vedno slabše! Ne bom in nočem verjeti. Kajti MI smo generacija, ki bo na svojih plečih nosila napake preteklih generacij, MI smo generacija, ki se mora soočiti s problemi, jih prebroditi in rešiti, MI smo tisti ki bomo živeli v tem novem času in svetu in MI ga bomo edinole lahko obrnili. Ampak temu, da nam, otrokom očitajo in grozijo z napakami preteklih generacij in nam govorijo o črni prihodnosti, dragi moji, to ni samo podlost, to je tudi predrznost.

Grožnje kot pa so: »Noben te ne bo prenašal,« »Slabo se ti bo godilo na tem svetu če boš tak,« nimajo mesta nikjer. Vem da nam hočete le dobro, toda pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Zatorej, starejši in odrasli, pomislite najprej kaj boste bleknili svojim otrokom še preden bo prepozno. Zlato pravilo in modrost naše bivše učiteljice matematike: »Najprej izpeci, potlej izreci!« In ne obratno.

In ali lahko končno, pustimo vse za sabo, pomislimo kje smo in kam gremo ter si rečemo: »Lepo je živeti!« V novo, lepšo prihodnost. V nove dobre izzume. V obdobje razvoja, miru in ekologije.

Ob tej priložnosti bi rad pohvalil še nov Smolarjev album, ki je, kot pravi naslov, brez dlake na jeziku. Upam da ne kršim avtoeskih pravic, ko tole objavljam, vendar bom navedel vir. In vir je Adi Smolar. Človek, ki dela prijetno s koristnim. Marsikateri Slovenec bi se lahko kaj dobrega naučil od njega.

Živimo v iluziji, blodnji? Bolj ko se poglobiš v filozofijo tega, bolj vidiš da ni nobene garancije. Da E=mc2, da F=ma, da znanost ponuja bogastvo. Bogastvo je resnica in resnica je bogastvo. Vredni pa nismo počenega ficka.

Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Vse to je tako klišejsko, tako izrabljeno. Nima ne začetka ne konca. Človeka muči že tisoč let. In kaj, ko si odgovorimo? Bo življenje sploh še imelo smisel, ta mistični pridih iskanja neznanega, iskanja smisla. Kaj, ko bomo dosegli cilj? Bomo postali prazni, sivi razočarani in brez zagona? Ali bomo namesto v globino začeli hoditi v širino? Užij pot ali se osredotoči na cilj. Gorje tistemu, ki vedno razmišlja o lepoti nasprotnega.

Videl sem grafe porabe energije in razvoja, prepad med modernim in tretjim svetom, napredek tehnologije. In? Kaj nam je dala tehnologija? Sesalnik, zaradi katerega bolj kašljaš kot pri metli. Avto, ki zasmraja zrak. Atomsko bombo. Mobilnik, zaradi katerega je nanadoma bolj pomembna oseba na drugem koncu planeta (namesto tista ob tebi). Internet-bolj povezani in še bolj odtujeni. Računalnik, to pošast, ki trga medčloveške odnose hitreje kot povprečna slovenska družina račun za hrano. Globalizacijo, to zver ki trga kulture in melje jezik v zameno za-Ameriko?!! Pesticide, kralje onesnažene vode in zadovoljnih kmetov. Gigatone odpadkov in smrdljive brozge iztrebkov in masti. Gnečo in zastoje. Ah, tehnologija-sovražim jo in ljubim. Poglejmo na to z druge plati medalje. Koliko ročnega dela so izpodrinili skromni pralni, sušilni in pomivalni stroj? Koliko manj opeklin je z električnim likalnikom? Končno imamo pomočnika, ki nam sam posesa hišo. Svet imamo na dlani-vse v trenutku in v trenutku vse. En trenutek na kavici v Londonu, čez dve uri na kosilu pri teti v Parizu. Koliko ljudi so zbližali mostovi in koliko potovanj omogočila letala? Daleč so dnevi trepetanja pred temo. Prešli smo v končno razsvetljenstvo. Naj bo luč. Koliko revolucij se zgodi v sekundi in koliko sekund nam je polepšal iPod (ali njegov nadomestek)? Koliko življenj smo rešili in kolikim pomagali? Po kolikšnem času smo osvojili zadnje prostranstvo in začeli letati kot ptice? Kdo lahko v parih sekundah občuduje fotografijo z drugega konca sveta? In nenazadne, koliko delovnih ur mi je prihranil računalnik? CRTITICAL SYSTEM ERROR FORMATTING HARDDRIVE...no ja, ali pa tudi ne...

En aspekt sveta nam ponuja tudi znanost. Fizika nam pomaga razumeti svet, vendar hočem časih na mah jeti skakati v svoj sanjski svet. Fiziki nam ponujajo varen svet, ki mu vladajo zakoni in snažne, urejene enačbe. Včasih se mi zdi zanimiv, lep in zabaven, drugič pust in mrakoben. Včasih rad pobegnem v svet, ki mu vlada domišljija. Kjer je vse mogoče, kjer vladajo drugačni zakoni, kjer je vsaka enačba obtolčena, divja, a hkrati polna veselja in življenja. Kjer lahko kričim z vrha galaksije, kjer lahko blodim po puščavah, se spustim v prafaktorje vesolja, vidim najprimitivnejše nagone in občutim najplemenitejša čustva. Svet, ki je resnično čudovit in le moj. Tisti, eni in edini, stokrat izrečeni in milijonkrat prerojeni krasni novi svet.

Na koncu pridem do tega sklepa. NIČ nam ne more potrditi ne ovreči, da živimo v „matrici“. NIČ nam ne garantira, da je to kar čutimo, vidimo, vonjamo, okušamo in slišimo, resnično. Nič. Vendar naj bo tako ali drugače, naj smo materija ali program ali resničnost, naj smo v tem ali onem vesolju, naj smo vesoljci ali zemljani, nekaj je gotovo. Njen nasmeh je čaroben, njene oči globoke kot ocean. Zame je to dovolj pristno, da je resničnost.

Pa seveda...VESEL DAN ŽENA!!! 

Zakaj moški ne jočemo? Tako skrito, pa vendar tako očitno. Pa se vprašajmo zakaj. Odgovorov je več in podal jih bom na več načinov.  

Ali nočemo bit „prpice“, „cry-baby-ji“, „pussy-ji“ in ostale poženščene prikazni? Ali se enostavno hočemo izogniti družbenim pritiskom in prebiti mimo zelo znanega vprašanja: „A si baba al si ded'c?!!!“ Ali pa si včasih želimo biti glavni Jacki v hiši in pokazati, da nas nobeno dejanje ne gane, nobena beseda ne prizadane, nobeno trpljenje ne potolče? Da zgledamo kot močni, pogumni in neustrašni? 

Seveda lahko tlačimo negativna čustva vase, se nikomur ne razodevamo in odklanjamo pomoč. To je naša nedotakljivost, ki jo imamo za družbeni in osebni ponos. Ja ja, ponosen sem da je naša stopnja samomorilnosti in psihičnih motenj višja ravno zaradi tega. Ponosen sem, da moram gledati svoje rojake, ki umirajo na račun družbe. Ponosen sem, da fantje (oh, oprostite, MOŠKI) ne jočemo. 

To pravilo, ta stereotip, ta golazen se je tako globoko ukoreninila v našo družbo, da me verjetno prav sedaj imate za (beri vse izraze naštete zgoraj). Požvižgam se na vas in vaše vcepljene norme in skrajni čas je, da nekateri pametni moški prenehajo živeti po teh normah in jih presežejo. Saj to je to, ali ne? Premagati samega sebe, premagati družbo, biti izviren, samosvoj, nenavaden in kul? 

Grem stavit moj osebni račun, da se bo na novo ovdovel moški jokal na pogrebu svoje ljube. Da se bo najstnik jokal pri družinskih problemih in ločitvi staršev. Da se bo jokal ob neizmernem trpljenju in to spustil iz sebe, namesto da bi pustil da se kopiči in eksplodira? Če ne bo, potem je brezčutna biološka spaka. Človek brez čustev je kakor hiša brez temeljev. Prej ali slej se vse podre. S psihiatrično bolnišnico, alkotom ali našim najljubšim-THC-jem, morda celo s samomorom. Vredno je omeniti, da imamo najvišjo stopnjo samomorilnosti na prebivalca v Evropi. Toliko o socialni družbi in državi. 

Nis(m)o fantje, ki jočejo strahopetci in babe. Strahopetci in babe so tisti, ki ne jočejo, ki si ne upajo pokazajo svojih čustev, ki si ne drznejo upreti družbi, tisti ki potrjujejo stereotipe, namesto da bi jih podirali in tisti ki sami sebe uničujejo, to podpirajo in dopuščajo!!! 

Mogoče je ravno tisto to, kar NEŽNEJŠI spol tako pogreša pri nas. Iskrenosti, uvidevnosti in pristnih čustev. 

Z vsem rečenim se morda ali zagotovo ne boste strinjali. Seveda ni prav, če že zaradi dobronamerne šale kdo plane v jok ali se cmeri zaradi polite kave in zlomljene barvice. Takšni pa se morajo zavedati, da življenje lahko prinese veliko težje preizkušnje kot fazaniranje ali izgubljeno pero. Vendar krivi niso oni, kriva je kri, ki jih je prinesla na ta svet. Za tiste, ki jim očetje in matere niso priskrbeli dovolj življenja je še vedno upanje. Da boste vi, mi, vsi sovrstniki pravilno reagirali. Namesto da ubožca še bolj zatremo in spravimo v začaran krog mu raje povejmo kakšno življenjsko lekcijo ali dve in ga tako spodbudimo. Le tako mu lahko pomagamo Stati inu obstati na poti življenja (in denarja ;-) 

      Od tistega, ki se je v življenju že zjokal in ki je rešil nekoga     pred tem, da bi se ubil. 

Objavljeno v časopisu VičWatch. Napisano na pobudo Matica Dolinarja. 

Ta graf se nadaljuje in nadaljuje. Lahko pa predstavlja še marsikaj drugega od sinusa. Lahko predstavlja vlakec smrti, ki mu pravimo življenje. Strm vzpon, vrh in padec. Strm padec, dno in vzpon. En trenutek bi rad vzklikal z vrha sveta in roba vesolja, čez nekaj sekund bi se rad zaprl in pasel svojo žalost ter preklel človeštvo. Nikoli se ne ustavi in mnoge ljudi spravi s tira. Nikogar nič ne vpraša in neredko se popači. Vedno teče le v eno smer in nikoli se ne vrača. Včasih se zrcali in zlaže glede svojega položaja. Povprečje se ohranja?

Pri meni je zadnje čase padcev manj in povprečje je nekoliko višje. Hkrati pa se težje sprijaznim s padci in jih ne sprejemam. Jih je mogoče izbrisati? Ali je mogoče ta graf pretentati? Mogoče da, toda posledice so nepredvidljive. Pregovor Kdor visoko leta, nizko pade ni iz trte izvit. Imam se za realista. Da, za tistega zakompleksanega realista, ki si ne zatiska oči pred svetom. Po drugi strani se imam za romantika, potopljenega v svet neizpolnjenih idealov in sanj. Če se začnem pogrezati, me nad zemljo držijo močne pletenice optimizma. Če vzletim skušam počasi odjadrati na tla. Ali je mogoče biti sanjač na trdnih tleh?

Ta vprašanja se mi zdijo tako pomembna in življenjska, vendar malo ljudi naglas razpravlja o njih. Nenavadno je dejstvo, da so ljudje ob meni vedno mirni in so se pripravljeni pogovarjati o stvareh, ki so res v ospredju. Pri ostalih pa so razposajeni in površinski. Vendar najbolj redke besede najbolj štejejo. Najtežje izvabljiva priznanja imajo največjo težo. Najtišja šepetanja so oglušujoča.

Kariera je pomemben del človekovega življenja, vendar v današnji moderni zahodni družbi, ki se ji vedno bolj mudi še bolj pridobiva na pomenu, medtem ko ga izgubljajo stvari, zaradi katerih sploh živimo. Ljubezen in družina. Ljudje niso postali slabši in hudobnejši, prevarantski in podkupljivi, enostavno niso, s tem se ne bom nikoli sprijaznil. Le tempo življenja jih je povozil, povozil in izpraznil. To, ali pa so izgubili smisel življenja in se le še egoistično in sebično pehajo za zaslužkom, brez misli na soljudi. Ta denar jim bo v končni fazi le škodoval in jih še bolj oddaljil od morja izpolnitve, ki le čaka da po njem zaplujemo. Žal neka temačna sila vleče ljudi stran.

Nekoliko bolj šaljiv graf kariere in življenja od nekega zdravnika.

Vsedem se nazaj, se nasmejem in si zavrtim Bit. Dobri stari Zmelkoowi...

"Smisel življenja je ležanje na plaži,
z možgani na OFF in čivavo na straži.
Visenje v mreži med dvemi drevesi,
slalom po ravnini z zarjavelimi kolesi.
Smisel življenja je jahanje oblakov,
pihanje v sonce in lomljenje korakov.
Sanjanje parnika na modrem ogledalu,
piknik z mravljico in luknjo v sandalu."

Vir:  http://www.lyrko.com/lyrics/bit

Končno sem enkrat smučal. Ja, smučal in s tem ne mislim prepeljavanje in penzionistično drsanje po slovenskih (na žalost) vaških smučiščih, marveč na pravih snežnobelih strminah, svobodnih, širokih in dolgih kamor seže pogled, PRAVO smučanje na PRAVEM smučišču. Zavoj, rezanje, centrifugalna sila, veter, hitrost. To se pravi užitek pri smučanju. Z očetom sva bila med najhitrejšimi na Kronplatzu (čeprav je tam bilo četrt Slovenije). Razlika je osupljiva. Tam se nasmučaš v enem dnevu kakor na Krvavcu v treh.

Seveda mi ni treba govoriti, da sem bil tako utrujen, da sem šel ob dvetih spat in nisem zmogel niti knjige vzet v roke. Še najboljši del smučanja pa je pasti v mehko, toplo posteljo in preklinjati tistega, ki si je smučanje izmislil. Tam sem se nasmučal kot še nikoli. Nikoli, ampak res NIKOLI v življenju.

Pridem domov in me mahne: bolečine v hrbtu in nogah, spomladanska utrujenost, prekomerna tečnoba in seveda nič ne bi bilo popolno brez obsežnega gorovja navidez nepremostljivih (ali neprevrtljivih) alp, ki jim pravimo delo.  Ne vem, zakaj vedno gospod Murphy pride na svoj račun. Z delom je vedno tako:

Delo krepi človeka. Če ga je preveč, ga pa krepa. 

http://www.ollielarkin.co.uk/content/lil/lil_HD.mov

To enostavno MORATE videt. Ta video vam pove, da se splača živeti. Ni moj izdelek, ampak je preklemano dober. Tisti s starejšimi ali manj zmogljivimi računalniki si lahko ogledate v navadni kvaliteti: http://www.ollielarkin.co.uk/content/lil/lil.wmv

Vsi, no, skoraj vsi, imamo radi otroke. Prisrčna, neomadeževana mlada bitjeca. Brez predsodkov in bridkih spoznanj, s čisto dušo, ki so nepopisan list papirja. Potem začnejo minevati leta, ko se čiste duše čedalje bolj maličijo, polnijo s krutim svetom, predsodki in stereotipi, s čenčami in opravljanjem, s „fovšijo“ in nevoščljivostjo.

„/.../Če bi Slovenci sk'p držali hitro bi nared'li red,
ja, če bolj bi sodel'vali mislu sm in šou na skret,
sedu sem na školjki nekaj ur totalno zbit,
ni hot'la sodel'vat z mano niti lastna rrr..../.../“
Adi Smolar

Rodimo se v svet, poln predsodkov in stereotipov, norm in idealov. Ko pridemo na svet imamo dve možnosti: ali živimo po njih in jim pustimo, da nam krojijo življenje, ali pa zberemo dovolj poguma in jih presežemo, se jim upremo. Spustimo družbi ta srednjega in zaživimo svoje, predsodkov okovov prosto življenje. Ko bi le stopili do človeka, ki ga imamo za idiota (ki se z njim še nismo skoraj nikoli globoko pogovarjali), bi ugotovili, da le ni takšen izmeček, kot drugi pravijo da je. Ko bi le... Jaz sem v življenju stavil na pot preseganja, in do zdaj mi je krasno (ne bom rekel idealno, ker ni nič idealno-tako kot nam fiziki v šoli želijo dopovedati) uspevalo. Upam in verjamem, da bo tako tudi vnaprej. Pot ni bila lahka in moral sem sprejemati kompromise, vendar gre od tukaj lahko le še na bolje. Imam srečo, da sem se rodil z železno voljo. Kaj pa čokolada? To je pa druga zgodba...

Jaz se v glavnem ne družim z vzvišeno, meščansko, high-society tipa družbo. Raje imam družbo pristnih in preprostih ljudi. Takšnih, kot so bili bivši Jugoslovani. Takšni, s katerimi se lahko sproščeno smeješ in kozle streljaš, brez da bi trpel tvoj ugled in tvoje prijateljstvo. Takšni, ki se le nasmejejo, ko spustiš mastnega sredi njihove dnevne sobe. Takšni, s katerimi se dobivaš po oštarijah, krožkih in taborih, namesto po diskačih.

Kar se tiče knjige o sreči, mi je spremenila navade in dala nasmešek na obraz, vendar že sledim njenim religioznim prvinam, ki mi niso nič kaj pri srcu. Sem ateist in ne trpim bajk o Adamu in Evi. Razum in čustva-da, religija-ne. Raje sem stalen ateist, kot da bi varoval samo v težkih trenutkih, kot to nekateri počnejo in tako grešijo strahotno izdajo svoji lastni veri. Pravijo, da ne verujejo v Boga in sveto pismo, vendar pa da je fino imeti neko stvar in neko oporo, nekega vodnika v življenju na katerega se lahko zaneseš, ki ti vliva moči v težkih trenutkih, ki ti daje vodstvo in zagon skozi življenje. Res je, in vsak to potrebuje, vendar jaz tega ne iščem v krščanstvu, ampak v svojih dolgoročnih ciljih in veri, da mi bo uspelo, v svojem dobrem, notranjem Jazu in vodniku (spet tista frdamana knjiga).

To je moj cilj, moja situacija, v kateri si lahko oddahnem od življenja in si rečem: „Nekaj sem dosegel. Srečen sem. Če zdaj umrem, mi ne bo žal.“

„V moji garaži vlada anarhija. V lasti imam dva patenta, s katerima sem ljudem izboljšal življenje. Zraven visi kako priznanje z debatnih turnirjev. Prispeval sem svoj delež k reševanju Zemlje in Slovenije. Sedim na nepokritem dvorišču. Sonce zahaja in mavrično barva ribnik ob hiši. Z gubasto ženo se drživa za roke in gledava vnuke pri igri.“

To povem Lukatu in pravi: „Zato se bo pa treba prokleto potrudit!“ Žalostno ga pogledam nazaj, on pa se nasmeje: „Za vnuke, seveda!“

Ja ja, življenje je polno prijetnih in neprijetnih presenečenj. Kajpak, saj bi bilo dolgčas brez njih. Tukaj ven pa sledi nekoliko filozofska ugotovitev in svojevrsten paradoks: če bi bilo vse popolno, bi vladal že dolgčas, vendar če bi vladal dolgčas, potem ne bi bilo vse popolno... Potem se lahko povprašamo kaj je razlika med idealnim in popolnim... Vendar se moramo sprijaznit s tem; niti idealno, niti popolno ne bo teoretično nikoli obstajalo. Teorija je eno, praksa je drugo, vendar je ena enačba teoretične fizike, ki je zaslovela po vsem svetu, ki je sveti gral znanosti, ki buri duhove in odpira srca, ki ima celo svojo biografijo. E=mc². Vendar se pa noben odkrito ne pogovarja o, po mojem mnenju mnogo bolj kompleksni, iracionalni in življenjsko pomembni enačbi praktične fizike, ki jo imate navedeno spodaj.

Ko sem govoril o predsodkih in idealih, bi rad omenil še en ideal, ki prežema moderno družbo. Tisti, zaradi katerega poraba kozmetičnih izdelkov eksponentno raste. Tisti, zaradi katerega moramo gledati vse več vsajenih oblin. Tisti, zaradi katerega si mlade punce hujšajo pot do groba. Žalostno je, da so nekateri pripravljeni plačati za lepoto. In še to ne lepoto v pravem smislu, marveč v ničvrednem, vsajenem, družbenem smislu. Žalostno je videti vsakih 15 metrov neko plačanko, ki se nam pomanjkljivo oblečena smeje dol z oglasnega papirja. Ste se kdaj že vprašali, kaj to pomeni za psiho mladega dekleta ali fanta? Kako to vsiljuje neke lepotne ideale in povzroča tragedije na modnih pistah? Kako to kvarno vpliva na družbo?!!!

Žal vse preveč ljudi gleda pri ženski hiši na fasado, večina jih v mladosti na notranjo opremo kar nekako pozablja, odrinja na stranski tir in se spušča v neke brezsmiselne in prazne zveze. To jim kasneje kar nekako preide v življenjsko navado, in to do te mere, da na partnerje že žigosajo serijske številke. Ali pa še huje: tisti, ki v ženski vidijo samo meso. Nobenega sočloveka in nobene sorodne duše v smislu:“Saj so vse iste! Nategni-pobegni!“ Težko se je bojevati s temi ideali, ko si z njimi obkrožen in ti jih kapitalistično oglaševanje vceplja vsak dan na vsakem koraku. To je zdaj največji vihar, ki besni v meni. Zaenkrat ga imam tako pod nadzorom, kot ima Putin Rusijo, sedaj pa precenite.

Težko je razumeti ta naš svet in težko je v njem živeti, vendar je na vsakem koraku skritega nekaj dobrega, če si le odpremo srce. Seveda opozarjam na napake družbe in vem, da ne bo nikoli popolna, vendar v tem najdem sprostitev in notranji mir in mogoče me kdo celo usliši in kaj ukrene...

Mislim, da sem končno našel srečo na tem zmešanem svetu.

Najprej je prišlo. (pa ne me zmerjat za ne-domoljuba, to je samo del zgodbe!) Deklaracija o neodvisnosti. En narod, nedeljiv, pod Bogom, s svobodo in pravico za vse. PA KAJ ŠE! NE ME BASAT!!!

Imam sošolca po imenu Edo. Pameten, premeten, šaljiv človek. Vse v redu, le ena stvar me moti. Njegovo občudovanje do določene države. Določene države novega sveta na severni polobli, države, ki je zbirališče za vse slabo na svetu in ima predsednika, ki je nepismen, na nivoju-oziroma pardon-pod nivojem 5-letnega otroka. Ta država je zmešala večino kultur na svetu in iz njih naredila rjavo brozgo podobno svinjskim iztrebkom.  Ja, vse to in še več nam ponuja država pod imenom Združene Države Amerike. Ker jo pa vsi tako hvalijo in idealizirajo je čas, da stvari povemo tako kakor je treba. Ne tako kot v filmih in ne tako kot nekateri predstavniki te države hočejo da jo vidimo. To je pogled na to prokleto državo z moje strani. Nisem neodvisen strokovnjak in mogoče tudi ne še polnoleten, vendar pa sem videl in slišal in občutil zadosti da vem, vsaj v katero smer se zadeva lahko razvija. Pa začnimo.

Bedarija je že samo ime, poleg tega pa tudi to, kako jo nekateri kličejo. Združene Države Amerike. Kot prvič je to država in ne množica držav. To so zvezne države povezane v eno samo. Zakaj si ne morejo izmisliti imena takega kot naprimer Nemci? Gre za popolnoma enako zadevo, le da jo znajo Američani tako imenitno predelati. Bundesrepublik Deutschland. Zvezna država (republika) Nemčija. Tako bi moralo biti in nič drugače. Namesto tega pa govorimo o eni državi in hkrati množici držav.

Svinjarija je tudi pridevnik, ki se oklepa teh združenih držav. Namesto da bi si lepo naredili kakšno lepše bolj eksotično ime, si gredo lastit kar celoten kontinent! Celo Ameriko! Jah, oprostite gospod Bush, nisem vedel da poleg vaše slavne države na kontinentu, ki mu pravijo Amerika obstaja še Kanada, Mehika, Bolivija, Paragvaj, Panama, Argentina, Brazilija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Francoska Gvajana, Gvajana, Peru, Surinam, Urugvaj, Venezuela, Belize, Kostarika, Salvador, Gvatemala, Honduras in Nikaragva (in še bi se kakšna našla). Ampak ne, oni si lepo kar rečejo združene države Amerike. Kot bi rekli nekateri: »Nek se zna!« »Nek se nađe!« Že imenu je nekaj temeljnih napak, ampak tole je šele začetek. Pa poglejmo kaj bo danes slabega…

Polom je njihovo zdravstvo. Javnega zdravstva ni, zasebno pa je pregrešno drago. Enako je s šolstvom. Oboje počasi postaja privilegij bogatih. Toliko o socialni državi.

Sranje je njihova infrastruktura. Električno omrežje je iz 50ih, zato pa je pred nekaj leti prišlo do mogočnega izpada, ki je pustil v temi 20 milijonov ljudi. Zastoji na avtocestah se počasi poznajo na njihovem gospodarstvu, saj počasi izgubijo 1 % BDPja v vsakodnevnih zastojih. Ker niso gradili nobenih alternativ, se vsi vozijo v avtomobilih. In to jim počasi meša štrene. Zaradi pomanjkanja sredstev avtocest ne razširjajo, promet pa eksponentno raste.

Glavobol je njihov odnos do okolja. Reciklirajo praktično nič odpadkov, ob tem pa jih pridelajo tono na prebivalca na leto (za primerjavo: evropske države le 200-500 kg na prebivalca na leto). Da ne omenim, da bi plenice, ki jih zavržejo v enem letu sogale do lune in nazaj. Ali pa svetovno znani losangeleški smog.  Aja, sem omenil, da porabijo 550 milijard litrov bencina na dan? Pa še to: tam živi dobre 4 % svetovnega prebivalstva, izpustijo pa 25% svetovnih izpustov.

Bruhanje je njihov način prehranjevanja. So narod hitre prehrane. 50% ljudi ima preveliko težo, trend pa hitro raste.

Žalostna je številka ljudi v zaporu. Leta 2002 je bilo 0,7 % njihovih prebivalcev v zaporu. Za primerjavo: istega leta v Sloveniji je bilo le 600 ljudi v zaporu, kar je približno 0,03 % prebivalcev.

Kaj pa njihova kultura? Naj povem, da se je v ZDA zmešalo na stotine kultur iz vseh koncev sveta, iztisnili so pa najhujše. Ameriške vrednote so smatrali kot univerzalne vrednote in jih izvozili po vsem svetu v tako dobro znanih in zdaj že tako klišejskih, da gre na bruhanje, ameriških filmih. Jaz bi jih smatral kot narod brez pravih moralnih vrednot in brez spoštovanja do vsega živega. Kar se dogaja tam, je najhuje kar nam lahko svet ponudi. Posilstva, umori, družinske tragedije, izgubljene in zablujene generacije, spopadi med subkulturami… Seveda je tega tudi drugje, tudi pri nas, vendar z razliko da to ni uveljavljena praksa.

Verjetno ste zgroženi nad terorističnimi napadi 11. Septembra 2000? Morda pa le vse ni tako nedolžno, kot zgleda? Poglejte si film Fahrenheit 9/11, pa vam bo jasno! George Bush in njegova administracija ima težke vezi s svojimi arabskimi »prijatelji« zaradi črnega zlata, ki ga tako brezbrižno kurijo. Sumljivo pa je tudi, da so ob času napadov ukinili ves letalski promet, le letalo, ki je omogočalo storilcem pobeg so spustili v zrak!

Hinavščina je njihovo poseganje v zasebnost ljudi! Tam je prisluškovanje in vpletenost CIE že tudi rutina. Ker pa imajo tako izvrstne naftne politike, ni čudno, da je misteriozno izginil vsak človek, ki je naredil kakršnokoli alternativo bencinskim in dizelskim avtomobilom. Medtem pa z globalnim segrevanjem letijo tudi dobički naftnih korporacij v stratosfero.

Licemerstvo je njihov turbo-kapitalizem. Med tednom ljudje delajo tudi več kot 8 ur na dan, ob sobotah pa so obvezni sestanki. Praznikov in počitnic je izredno malo. Ni čudno, da je toliko ljudi znori od pritiska! In zraven so prinesli ta družbeni in gospodarski fenomen, ki ga imenujemo potrošništvo v skoraj vse države sveta!

Kupite dobro,
kupite poceni,
zdaj je razprodaja,
naše podjetje se razdaja,
veliko veselja za staro in mlado,
z novo našo temno čokolado!

Kupite zdaj,
ne vrnite nazaj,
izjemna akcija,
ki se glasi: kupiš 3, dobiš 2,
pri nas garancija nič velja,
ko kupiš, kupiš,
je konec trpljenja,
zlata doba kapitalizma življenja.

Ne popravljaj, ne obnavljaj,
raje kupi novo,
pa sprožil boš revolucijo,
za novo institucijo,
za novo korporacijo,
zavoda za inflacijo!

Bogate svinje se z dobičkom mastijo,
medtem ko 'bogi Jože
kupuje staro ropotijo,
cene rastejo,
plače pa ne,
ko višji BDP
je boljši za vse.

Američani so prinesli potrošništvo in to je osvojilo ves svet. Ste se kdaj spraševali zakaj se vsaka cena zaključi z devetkami? Zato, da je prva številka cene manjša in da se cena zdi manjša. Psihološki nateg, ki deluje. Ali pa, zakaj so police v trgovini tako razvrščene? Jasno, da čimveč prodajo. Ali pa zakaj je treba na avtocestnih počivališčih v Italiji hoditi skozi celotno trgovino, da pridemo do izhoda? Ali pa zakaj vlagajo toliko v oglaševanje? Vse je del dobro naoljenega potrošniškega stroja, ki ga poganja vsebina naših denarnic. Ko je bilo konec socializma, smo Slovenci popolnoma nepripravljeni stopili v potrošniški svet in postali smo hlastni potrošniki. Žalostno pa je, da za nekatere imeti pomeni biti. Ljudje pa srečo začnejo iskati v materialnem bogastvu.. Moj moto je, da denar prinese le polovico sreče; druga polovica je družina, ljubezen, kariera in prijatelji. Seveda ne moremo biti ravno srečni, če nimamo denarja za hrano, pa tudi ne če smo nesramno bogati… Zlata sredina prinese srečo.
Ja dragi moji, to je Amerika prinesla svetu.

Čas gre hitro naprej in znjim vsaka generacija. Zaradi izboljšanih življenjskih pogojev, hrane in zdravstvenih storitev je vsaka generacija višja. Nikoli se nisem imel za majhnega človeka (merim namreč 174 cm), pa vendar sem pritlikavec proti nekaterim mojim sošolcem.

Se pogovarjamo o vsakdanjiku, Lovrenc se nasmeje, me poglesda zviška in pravi: "Kako lepo je ljudi gledati zviška!". Nato ga pogleda zviška Luka . Njegov obraz se razpotegne v še večji nasmešek (najbolj pošasten kar sem jih kdaj videl) in izusti: "Ahem...ANE LOVRO!"

Malo razmisleka...

Pa še v vednost mojim bralcem...se opravičujem da ne pišem več toliko prispevkov, vendar me dolžnost do šole preganja. Nimam več dovolj energije, da bi pisal kar vsepovprek. Trenutno sem v takem stanju da se mi ne ljubi razmišljati (in se sekirat za ves svet)... 

»Imel sem lepo življenje. V šoli sem bil dober, imel sem bogastvo nekega znanja, imel sem super prijatelje. Dobival sem se z njimi, igral namizni tenis, šel v kino, skupaj smo igrali igre in se slinili nad najnovejšimi grafičnimi karticami. Imel sem srečo v življenju. Imel sem talent. Vsak dan sem se smejal kot zmešan. Uspešno sem se bojeval z boleznimi in alergijami. Prišel sem na Vič. Doživel sem čustveno, družabno, glasbeno in pismeno renesanso. Bil sem srečen da sem, kdor sem. Ponosno sem korakal po svetu. Vsak dan sem se lepo zazibal v sen. Skratka: bil sem srečen.

Dokler ni prišla Ona. Ona, Ona. Odkar je v moje življenje zakorakala Ona, je vse drugače. Sedaj ne spim več. Ob Njeni prisotnosti se mi kolena zašibijo in se začnem vesti kot bedak. Nenehno mislim nanjo. Pri srcu me Ona vse bolj stiska. Vendar ne upam. Izogibam se Njenega pogleda in obličja. Ne upam pristopiti do nje in jo povabiti kam. Ne morem se sproščeno pogovarjati. Ne morem. Zid me loči od nje. Sam sem si ga postavil. Sam sem si kriv. In vendar, zakaj? Muči me ljubezen. Zaradi nje trpim. Oh, kje so dnevi sreče in sladkobe. Preživljam grenko-sladki pekel ognjenega žara, ki tli v meni.«

Tako je bilo že večkrat. Nikoli mi ne uspe. Vedno vse zavozim, ne glede na to koliko se trudim in trudim in rinem z glavo skozi ta zid in skušam dojeti vse skupaj. Enostavno se mi zdi, kot da obstaja neka višja sila, ki bi mi to preprečevala. Ni mi ravno lahko gledati druge, kako so zadovoljni pri svojem početju. In vendar se sprašujem ali so dejansko srečni, ali je to samo neka pretveza, dejanje obupa, dejanje za zbujanje pozornosti?

Nemara mi bo nekoč vse jasno in takrat bom razumel. Sošolka mi je nekoč dejala: »Ko boš spoznal pravo, bo šlo vse kot po maslu!« Kaj naj bi to pomenilo? Da še nisem nikoli spoznal prave? Da nimam masla? Da nimam jajc? Ali sem preprosto preveč sramežljiv. Mogoče odvraten? Kaj za vraga sem pa jaz naredil? Saj sem samo človek… »Vsakega čaka v življenju sorodna duša,« mi boste rekli. In vendar se mi tako ne dozdeva. Vsi drugačni, vsi enakopravni. In vendar so nekateri bolj enakopravni od drugih ter imajo več možnosti, celo izbiro, asortiment???!!!! Ali pa so krivi mediji in knjige, da so mi očrnile razum? V ljubezni res nimam sreče.

Lahko bi mi očitali, da sem v tekstu preveč impliciten, češ: »Človk a ne morš to u enmu stavku povedat?«, pa vendar je veliko dejanje zame, da sem si ga sploh upal objaviti.

NAPISANO NA PODLAGI PRETEKLIH DOGODKOV 

Zadnje čase zelo rad poslušam Adija Smolarja. Morda zato, ker njegove pesmi neverjetno natančno izražajo in ponazarjajo tudi mojo miselnost in življenjski moto. Na šaljiv in zabaven način v svojih pesmih opozarja na aktualno družbeno problematiko (s katero si jaz najraje belim glavo). Zato imam te pesmi tako zelo rad. Ker so smešno-satirične. Ker me zabavajo. In ker govorijo resnico. Zato toliko citatov od Smolarja.

Vedno znova in znova se mi začne gnusiti ta sodrga, to neizmerno nasilje hitrega tempa življenja. Ljudje samo hitijo, gledajo naprej, nič se ne ozirajo nazaj. Nič se ustavijo, ne najdejo smisla življenja, ne najdejo časa za solidarnost, prijateljstvo in ljubezen. To uničuje ljudi. Tako ne gre več naprej. Pa vendar nekateri vsiljujejo to. Ker pa sem len in rad citiram tuje izjave, bom tukaj navedel citat Dominike (s katerim se popolnoma strinjam in nima smisla da bi ga prepisoval z mojimi besedami):

"ja no sej...js kdaj gledam folk zjutri in tist vedno ''jutranja naglica''....folk hod okol tebe, usak ma svoje oprauke in usi hitijo nekam...pa se kdaj sprašujm zakaj usi tok hitimo, ne gledamo nč okol sebe pa ne dojamemo prauga smisla lajfa..mislm nč ga ne uživamo...skos nekam hitimo...sm že dožvela, d folk u uni naglici se niti tok ne ustau d bi pozdravu..sam tist občutk k veš d bi se lah mal okol sebe ozru, mau gledu če koga poznaš....ne pa sam tko direkt usmerjen...maš že zarisano pot u betonu, kam morš stopt, kam greš..." Točno tako.

Da ne izgubljamo odvečnih besed... Ker ČASA NI ČASA NI ČASA NI...

Prenesi filmček 

Ker pa sem upornik, tega ne sprejemam. Upiram se turbo-kapitalizmu. Upiram se nepoštenju in izkoriščanju. Upiram se bogatim svinjam. To se mi gabi. Veliko ljudi mi govori, da sveta ne morem spremeniti. Ana mi je rekla, da sem moram prilagoditi. Nočem se. Še vedno verjamem v splošno dobro in človeške vrednote. Nočem se spremeniti, nočem sprejemati, nočem dopuščati slabo!!!! Udrihajte po meni, pretepajte me zaradi tega, a jaz se ne bom vdal. Ne bom se vdal. Ker sem trmast.

"Živeti je težko, vedno sem tepen, ker sem neprilagojen!"

Rad pa sanjarim o boljšem svetu in razmišljam o njem. Rad pomislim, kako bi ga sam spremenil na bolje, kako bi nehal trpljenje, kako bi pregnal zlo. Zato: 

"Jaz pa pravim ne ne ne ne...
in stokrat ne ne ne ne...
Jaz drugače bom živel, 
bom gledal zarjo in ponoči zvezde štel."

Da, upiram se bogatim svinjam in presenetljivo je, kakšno moč ima denar. Kakšno zlobno moč. Denar je sveta vladar. Lahko pokvari dobre ljudi, skrega bližnje sorodnike, sklepa nova zavezništva, podira in bankrotira celotne države. Ljudem denar stopi v glavo. Prav presenetljivo je, kaj so vse ljudje pripravljeni storiti za dober posel, za velike denarce. Uničevati planet, škoditi zdravju ljudi, zasužnjevati narode (McDonalds in Amerika), lagati, krasti, podkupovati, tožiti. Kako so ljudje lahko tako neumni in nečloveški??!!!! Zakaj zaradi pohlepa parih ljudi strada ves svet?!!!!! Adi Smolar ima prav, saj za nekatere ljudi velja le eno geslo: vse za dober biznis, vse za velik d'nar.

Vem, da pretiravam. Vem. Vem, da pretiravanje ni dobro. Za novo leto ne pijem šampanjca. Niti Bandidosa kot pijačo. Nisem niti poskusil kaditi in ne mislim. Da o kakšnih drogah sploh ne govorimo. Zakaj?

Ker me je strah. Pred stranskimi učinki vseh naštetih substanc. V osnovni šoli sem imel sošolca, ki je priložnostno pil. Ni mu šlo mposebej dobro v šoli, zato je začel svoje probleme utapljati v alkoholu. Postal je odvisen od vodke in jo je pil kot vodo. Šlo je celo do te mere, da mi je hotel ukrasti alkoholne pijače iz mojega lastnega stanovanja! Hotel je narediti samomor. Potem sem ga pa jaz moral vleči iz te usranije. In verjemite, tisto leto je bilo živi pekel. Kaj narediti? Izdati najboljšega prijatelja ali ga pustiti, da dela kar pač hoče? Težka odločitev.

Ko sem dežural z Laro iz 3.a, sem dobil dokončen odgovor na to vprašanje. Izpovedal sem se, nato pa mi je rekla: "Ali se bojiš, da si šibek?" Dobil sem cmok v grlu. Vem, resnica boli, a priznam. V nekem smislu me je res strah, da sem šibek. Da bi pristal kot milijoni drugih...na ulici, zadrogiran, napit, brez denarja... "Meni se sploh ne zdiš šibek človek."

 Saj tudi nisem. Šibki so tisti, kronični odvisniki res postanejo. Odpor do alkohola je v meni gnal prvenstveno strah, saj sem šel skozi težko preizkušnjo v življenju. Na lastne oči sem videl, kako je alkohol uničeval ljudi in to je bilo samo dolivanje bencina na ogenj. Jaz nisem šibek človek, nasprotno. Sam si postavljam meje, vem kakšne so, vem kje so in ne grem čez njih. Zato mi tudi starša ne postavljata mej in pravil. Ker si jih sam in jih upoštevam. Ker znam presoditi. Še ena stvar je gnala moj odpor do alkohola, ko sem gledal oddajo na Discoveryju (mojem najljubšem kanalu :-)). Ko sem zvedel, da je alkohol za telo strup. Gorivo, ki ga telo ne zna uporabiti. Da uničuje možganske celice in organe ter v skrajnih primerih poženšči moškega (težki kronični pivci).

O tem poje ta poučna pesem: 

Sam na klopci je sedel
in žalostno drobiž je štel,
po žepih brskal je zaman,
pol pa reku, naj mu stotko dam:
"Veš, za liter manjka mi še sto."
je dejal, jaz pa njemu "Naj ti bo!"
Se je zahvalil, mi roko dal, nato pa zamrmral:

Če nebi pil, (če ne bi pil)
če nebi pil, (če ne bi pil) bogat bi bil!
Če nebi pil, (če n ebi pil)
če nebi pil, (če n ebi pil) bogat bi bil!

Je vprašu me, če čas imam
in naj en mal z njim pokramljam,
priznam, da me je kar prevzel,
ko mi razlagat je začel,
kaj si je želel, kaj je počel,
ko mlad je bil in ni še pil
in sem spoznal, da dost je bral,
mu verjel, ko je dejal:

Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi profesor bil!
Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi profesor bil!

Pa skupaj sva na špricer šla,
jaz spil sem enga, on pa dva,
pol zase sem naroču sok,
on pa pivo in en dvojni štok,
je kmalu bil povsem pijan,
govoru mi, da ga je sram,
pol se je zjokal in dejal
kot dab se opravičeval:

Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi drugačen bil!
Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi drugačen bil!

Potem sem večkrat ga srečval,
mu vedno nekaj dnarja dal,
se vidlo je, da zlo slabo
je z njim, a je govoru: "Ni hudo!
S klošarji živim in če je mraz,
po obleko grem na Karitas,
kar gre...ti pa tud fajn se mej!"
je dodal in šel naprej.

Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi čist v redu bil!
Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi čist v redu bil!

Povedli so mi klošarji,
da je umrl in kje leži,
pa šel sem tja, kjer je ležal,
ves tuj je bil, ga neb spoznal,
res bil je čist taprav mrlič,
ni vidu, slišu, čutu nič.
Čeprav za vedno je zaspal,
razločno mi je djal:

Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi bil še živ!
Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi bil še živ!
Če nebi pil, (če nebi pil)
če nebi pil, (če nebi pil) bi bil še živ!
Če pa bil bi živ, (živ)
če bil bi živ,
več nebi pil, (manj pa tudi ne!)

Vendar pa samozavest v meni raste. Mogoče bom pa prav jutri poskusil en Bandidos. Vendar, zakaj za vraga me hočejo ljudje v to prisiliti in me napiti??!!!

Pri cigaretah tako ali tako velja: »Najbolje je sploh ne poskusit!« Sem močan zagovornik tega. Begajo pa me ljudje, ki kadijo samo da bili zaradi tega bolj odrasli. Da bi bili bolj »kul«. Bolj »in«. Samo zaradi družbe. Takšni so šibki. Takšni so slabiči.

Še o drogah in odraščanju (spet popolnoma ista miselnost):

"Danes nabavu sem flaškon,
ja mama, danes se napil ga bom.
Naj vsak vidi, naj vsak spozna,
da končno tudi jaz odrasel sem v moža!

Saj, meni se mudi, meni se mudi,
meni se mudi, mudi, mudi živet!
Tak je pač svet, ko dopolniš 16 let,
treba je začet!

Sem celo šteko cigaret dobil,
ja mama, danes, danes bom kadil!
Ker pa sem frajer, prav rad priznam,
da pri sebi tudi nekaj trave imam!

Saj, meni se mudi, meni se mudi,
meni se mudi, mudi, mudi živet!
Tak je pač svet, ko dopolniš 16 let,
treba je začet!

Sem prostitutko naročil k nam na dom,
ja, mama, danes, danes pa kar bom!
Doslej sem le sanjarjenja imel,
danes pa vse to, vse to bom z njo počel!

Saj, meni se mudi, meni se mudi,
meni se mudi, mudi, mudi živet!
Tak je pač svet, ko dopolniš 16 let,
treba je začet!

Saj, meni se mudi, meni se mudi,
meni se mudi, mudi, mudi živet!
Tak je pač svet, ko dopolniš 16 let,
treba je začet!

Sem le eno cigareto pokadil,
in dva deci vina prav počasi spil,
travo zabrisal sem v smeti,
stari frajli pa sem djal:
doma me ni, zate ne!

Saj treba je, vem, da treba je,
vem, da treba pamet, pamet v glavi je imet!
Lep je ta svet, jaz imam 16 let,
še dolgo hočem živet!

Saj treba je, vem, da treba je,
vem, da treba pamet, pamet v glavi je imet!
Lep je ta svet, jaz imam 16 let,
še dolgo hočem živet!

Lep je ta svet, jaz imam 16 let,
še dolgo hočem živet!"

Vemo, kaj naredijo s človekom trde droge. Tudi mehke niso brez stranskih učinkov. Tisti bivši sošolec je pokadil toliko »trave«, da ni znal izgovoriti niti imena domačega kraja. Žalostno. Zato, droge, ne hvala. Imam rajši realnost in trdna tla pod nogami. Tako je, in da ne bo pomote: LJUBIM TA SVET, pa čeprav ne bo nikoli popoln, čeprav ga mučijo številni problemi, čeprav ga vodijo številni umsko prizadeti. Verjamem v boljšo prihodnost. Še posebej Slovenije, ki jo pa v tem trenutku pestijo številne težave. Najbolj mi gre na živce, ko se sosedje tožarijo. Mir in sprava, to je moja postava! Slovenci sezite si v roke in odpustite si grehe!

Vsi vemo kako je, če v družini vlada le prepir,

vse narobe gre zarad očitkov in zamer.

Če pa družina sk'p drži, vse probleme rešit zna.

Tako kot za družino, tud za narod to velja.

Aj jaj jaj, lepa si Slovenija,

aj jaj jaj, le mal preveč si skregana.

Aj jaj jaj, Slovenci nehajmo ga srat!

Dejmo, dejmo, dejmo raje bolj sodelovat!

Ko smo postali samostojni, sem si mislu zdaj pa bo,

višji standard, red in mir, okolje pa popucano.

A vrstijo se prepiri, skor vsak dan je nov škandal,

sodelujejo pa tisti, ki se grejo kriminal!

Aj jaj jaj, lepa si Slovenija…

Nam vsake tolko kažejo kaj v parlamentu se godi,

pol pa ure in ure gledamo kup skreganih ljudi.

Se ne znajo zglihat, vse vrti se le okol replik,

ko človk jih gleda kolne, križa se, al išče štrik!

Aj jaj jaj, lepa si Slovenija…

Na vseh področjih kregamo se za naprej in za nazaj,

država pa postaja zadrogiran kupleraj.

Je vedno več nasilja, vedno več obupanih ljudi.

Če tko bo šlo naprej, za narod perspektive ni!

Aj jaj jaj, lepa si Slovenija…

Če bi Slovenci sk'p držali, hitro bi naredli red,

ja, če b'lj bi sodelovali, mislu sem in šou na skret.

Sedu sem na školjki nekaj ur, totalno zbit,

ni hotla sodelovat z mano niti lastna r..

Aj jaj jaj, lepa si Slovenija…

Vendar pa je nas Slovencev premalo, okrog 1,8 mio in še ti brez prave narodne zavesti. 

Premalo ljudi se rojeva, preveč jih umira. Mogoče tudi zaradi prometnih nesreč. 

Imamo največ smrti na cestah na milijon prebivalcev v Evropi, prehiti nas le Portugalska. 

Jaz sem ravno cestnim dirkačem v čast priredil tole pesmico. Pravim ji dirkaško dramilo.

Zadnjič je sem videl nekega Mariborčana voziti takole (odloči se, ali boš zavil desno ali ne!): 

Zakaj se ljudje ne držijo predpisov? Ceste so tudi krive, seveda so, toda če bi le malo bolj pazili na hitrost, bili vsaj trohico bolj obzirni do drugih udeležencev v prometu, upoštevali predpise, morda celo poznali kakšen predpis(!), naše ceste ne bi bile tako krvoločne. Mislim pa, da tale slikici dokaj nazorno prikazuje Slovenskega voznika.

Pa tudi malo bolj bi pomagalo, če bi ne DARS bil tako živalsko potraten. "Dajmo narest predor Šentvid!!! "Bo narejen v dveh letih, gradnja bo okoli 40 milijard!" /.../čez dve leti/../

"Jah, veste, smo dodali še polni priključek na Celovško cesto, zato se bo nekoliko zavleklo...Aja, pa gradnja se bo podražila na 80 milijard..." /.../čez 1 mesec/.../

"Ali sem vam že povedal, da polni priključek vsebuje kaverne, torej bosta predora tripasovna? Bomo že dončali do leta 2019... Ah, sajres, pa podražil se bo na 150 milijard!" /.../Kako lepo je zapravljati davkoplačevalski denar...spet čez pol leta../.../

 "Veste, predor bi bil končan že pred šestimi leti, če bi se ne pritožil izvajalec vgradnje elektro-strojne opreme..." "Ah k vragu z vsem skupaj! Gremo še tožit izvajalca, da vsaj malo pokasiramo! Če pa že zavlačujemo, pa dajmo do konca!"

V tem sem sicer izredno karikiral, podatki niso točni, vendar po približno takem načelu se vleče gradnja predora Šentvid. Videi in slikovno gradivo sneto iz interneta. Prispevali Adi Smolar, Valentin Vodnik idr.

Ampak prometa je veliko. Ljubljana se duši v prometu. Avtomobilov je več kot otrok. In to terja svoj davek na okolje. Sam sem strasten borec proti globalnemu segrevanju in skušam kaj spremeniti, pa čeprav tako majhnega in neopaznega, da ne bo vidno. Bom vsaj lahko govoril otrokom, da sem jaz ukrepal, ko ni bilo še prepozno. Vendar me ostali niso poslušali...

Tole se je znašlo na diareji. Najbolj me je prizadelo, ko pa je človeška ignoranca tako velika. Povedal sem posledice. In kaj sem dobil v odgovor? " Poglej na dobro stran, Slovenci bomo vsaj otok dobili!" Ljudem je dejansko vseeno. Tudi za svoje otroke. Dokler ne bo prepozno. Takrat se bodo pa kesali in žalovali, zakaj nismo kaj naredili... To je resen problem, ki pesti naš planet, brez planeta pa ne moremo živeti! Na kocki je naš obstoj kot civilizacija! Sem že povedal in še bom. Milijonkrat če bo treba. Nekaterim ljudem je enostavno težko priznati resnoco, neprijetno resnico, ki bo najhuje prizadela naše zanamce. Za tiste, ki pa pred nosom nimajo zadosti dokazov enostavno ne najdem besed. Poučite, spoznajte dokaze in vedeli boste!

 "Ljudje pa pravijo: To mene ne skrbi, ne ne ne
to doleti lahko le druge ljudi, mene pa ne.
Ljudje pa pravijo: To mene ne skrbi, ne ne ne
to doleti lahko le druge ljudi."

Američani so daleč največji onesnaževalci, ko pa udari Katrina pa jok in stok. Čudni so ljudje.

Na koncu se najraje odklopim od sveta. Zato najraje prižgem televizor. Največja in najboljša "kišta" zabavne elkrtonike. Gleda jo ves svet. Pravo čudo 21. stoletja in kot tako je televizor nepogrešljiv. Včasih se mi zdi, kakor da sem suženj televizije. Zato sem se odločil, da med tednom ne bom gledal televizije, da se ji bom popolnoma odpovedal. Le v nedeljo zvečer si bom pogledal svojo najljubšo oddajo. In bognedaj...da bi crknu televizor in da bi Adi Smolar jenjal peti. Hvala lepa in nasvidenje. Upam, da vam tale čustveni izliv ni bil v prevelik napor. Meni je bilo vsaj v užitek pisati in tako me bodo nekateri ljudje bolje spoznali. Če ni najbolje napisano, se opravičujem, pisal sem pozno v noč. Zato bo stvar še dolgo"loščil" do končnega sijaja.

 

Resnica. Najbolj izmuzljiva stvar na svetu. Ima jo vsak, hkrati pa je nima nobeden. In jaz se z njo ukvarjam. Dan za dnevom, noč za nočjo. Veliko prezgodaj. In to mi ne da miru.

V Sloveniji je okrog 50 verstev in ateizem, kako za vraga naj ve človek, katero je »pravo«???!!!!

Stoletja je potekal boj med t.i. »pravovernimi« in »krivovernimi«. Rezultat? Milijoni mrtvih, tpljenje, groza, strah, uničenje. Vera dela dobro družbo resnici. Oziroma ljudski miselnosti o resnici. Primer so Islamski teroristi. V glavi imajo vcepjeno, da če pomorijo miljon ljudi in strmoglavijo ZDA, da bodo dobili neomadeževan raj, s po tisoč sadeži, večnim poletjem, brez trpljenja, in seveda 72 devic. Vsaj tako oni mislijo. To oni mislijo, da je resnica? In kaj imajo v glavi? Popolno bedarijo, izmišljotino, hrano za laž! Vera je močno orožje, ki ga s pridom uporabijo skrajneži za pridobivanje privržencev. Trenutke pred trčenjem v WTC so se teroristi zadrli: »Alah je velik!« Tako kot je lahko človeška zmota.

Ubogi ljudje. Ko bi vsaj vedeli. Vsaj delno resnico. Prišlo bi do preobrata in zaživeli bi v novi dobi, kjer bi resnične »zavojevalce« resnice res uničili. Nič ne bi bilo skrito očem, nič laž, nič neresnica. Še dobro, da MI živimo z resnico. Da se nam ni treba ubadati s tem, ker znanost ponuja vse odgovore. ALI PAČ??!!

Vsa zgodovina je bila zgodovina zaničevanja revolucionarnih idej, spodkopavanja inovativnosti in kaznovanja tistih, ki so prišli do drugačne resnice. V srednjem veku so nekateri ljudje pravili, da je svet okrogel. Da se Zemlja vrti okrog Sonca. In kaj so naredili z njimi? Bodisi so jih preganjali, bodisi sežgali na grmadi, bodisi zaničevali.

V ZDA se je pojavil človek, po imenu Stan Meyer, ki naj bi lastnoročno izdelal napravo za elektrolizo. Kaj je tu posebnega? Nič. Razen tega, da naprava odda več energije kot je sprejme. Pa poglejmo malo, kaj bi to pomenilo za svet in moderno znanost. Če bi to bilo res, potem bi zakone fizike postavil na glavo. Če bi to bilo res, bi ogrozil sleherno naftno podjetje na Zemlji. Ne verjamete? (http://www.youtube.com/watch?v=8stApCmxYEM&NR=1) Zakaj je pa potem dobival čudne obiske, ki so mu govorili, da mora svoj izzum uničiti? Zakaj pa so mu potem stregli po življenju? Zakaj so ga potem utišali z njegovo resnico vred? Zakaj so ga potem umorili? Ker je imel svojo resnico. Nesprejemljivo sodobni znanosti. Celotna zgodovina znanosti je zgodovina zaničevanja in straha pred revolucionarnim. (Naj omenim da se strastno borim proti uničenju Zemlje, kolikor se pač lahko…).

Ljudje odkrivajo nove tehnologije, ki že obstajajo, ki delujejo, ki so aktualne, vendar na dnevniku slišimo samo nekaj v smislu: »Alternativ ni!!!« ali »To bi uničilo naše gospodarstvo!«. Ali pa seveda »Predrago in prepotratno.« Dejstvo je, da bi lahko z vsemi trenutnimi tehnologijami rešili svet. Pa se ne bo zgodilo. Zaradi trme in želje po dobičku nekatreih sicer zelo vplivnih in bogatih posameznikov. Pa predvsem zato, ker so utišali njihovo resnico. Alternativno resnico, ki jim ni bila po pogodu. Pomislite, kaj pa če brezplačna energija res obstaja? Da živimo v preobilju, ki samo čaka na to, kdaj bo izkoriščeno? Če znanost laže? Če živimo v bolj enostavnem, mnogo drugačnem svetu, ki ga ne razumemo? To bi pomenilo pravo revolucijo. Pravo spremembo miselnosti. Znanost bo obrnilo na glavo. Učbeniki bi se ponovno pisali (kar se je že zgodilo, saj so pravili, da tropski ciklon v južnem Atlantiku ni možen, potem pa je marca leta 2004 Katrina zajela Brazilijo.)!!!! V šolah bi vladal kaos. Pa vendar so v vsej zgodovini ljudje odkrivali tako, da so kršili trenutne zakone znanosti. Da so mislili z domišljijo, »izven škatle« in brez omejitev krutega vsakdanjika.

Kaj pa, če so stavri, ki se jih učimo v šoli bedarija???!!!! Kaj pa če svet sploh ni tak, ampak mnogo bolj enostaven, bogat, čudovit? Stavim, da vas pri biologiji pred 50-imi leti niso učili neke dvojne vijačnice, bohnedaj kakšen DNK?! Danes je to standardna snov.

Dejstvo je, da na svetu skrivna združba izvaja mnogo čudnih in čudovitih stvari. Zakaj jih zatirajo? Zakaj za vraga mora ta svet nazadovat zaradi peščice pohlepnih ljudi? Antigravitacija, Hutchinsonov efekt, hladna fuzija, superprevodniki pri sobni temperaturi, super-učinkovita elektroliza, parapsihologija, bioenergija, človeška avra, homeopatija… Resnica ali izmišljotina? Sami presodite, samo imejte v glavi, da so tiste, ki so pravili, da se Zemlja vrti v srednjem veku zažgali na grmadi! Sam tudi ne bom popolnoma vejel, dokler ne vidim pred svojimi očmi, vendar zakaj idejo takoj zavreči?

Vsak genialen izzum, ki je uspešen gre skozi štiri stopnje v glavah navadnih znanstvenikov:

1. »Nesmisel! Ne tratiti mojega časa!«
2. »Zanimivo, a nepomembno…«
3. »Vedno sem govoril, da je bila dobra ideja!«
4. »Jaz sem se tega spomnil prvi!«

Pomislite, kako bi bilo, če ne bi bili odvisni od nafte: čist in svež zrak v mestih, v zarjaveli Ljubljanski kotlini, kjer jaz živim. Brez onesnaževanja. Neokrnjena narava povsod. Pomislite, koliko lepše bi bilo živeti na tem planetu, brez smradu, brez umazanije, brez nesnage, brez strupenih snovi, brez sevanja, nevarnosti, strahu?!!!

To je tisti večni lov za resnico večni lov za resnico, ki mene muči. Pride in gre. Vendar me žre od znotraj. V Afriki otrokom ne bi bilo treba trpeti lahkote. Meni ne bi bilo trpeti astme. Vam ne bi bilo treba na dnevniku poslušati, kako gre ves svet k vragu. Zato pa tudi moto: »Carpe Diem!« ali užij dan. In skušajte ta svet spreobrniti, preden pride do popolnega samiuničenja!!!

Vseh lepih trenutkov vseh izzumov, vse zgodovine, vse človeške rase. To je na kocki. In trenutno se zdi, da si jo nekateri ljudje brezbrižno podajajo ravno nad peklom. To je tisti večni lov na resnico. Začel se je, traja in še bo trajal. Za vse večne čase, oz. vsaj dokler bo človeštvo živo.

Če je ta blog dober, ni po moji zaslugi. Veliko izjav je citiranih od veliko dobrih in zanimivih ljudi, ki sem jih imel čast spoznati ali vsaj slišati njihove izjave. Resnica je tema, ki je bila v preteklosti, preluknjana, prekucnjena, premetavana, poteptana, prevožena, raziskana, zamolčana, pretvorjena, zaničevana, spoštovana, popraskana, prilepljena, obmetavana, razlita, razvpita in še bi lahko našteval pozno v noč…. Premetavanje se nadaljuje. Resnice pa ne bomo nikoli zares vedeli.

Pred kratkim, ko smo sedeli v razredu in se pogovarjali o resnici, vskoči Dolinar (sicer zelo pameten in premeten Janez, ki je kot slovar modrih izjav) in reče: »Resnica je laž!« Tri sekunde tišine. Nato pa gromozanski naval, pri katerem govorimo eden čez drugega in še sami ne vemo, kaj smo povedali. Resnica je težka stvar. Mnogi ljudje jo znajo zmanipulirati in prirediti v lastno korist, pa še vedno ostane resnica, morda delna, pa vendar. Sošolec-sicer hodi v cerkev in je veren, (ki bo ostal po njegvi želji anonimen-in ne mu zameriti, ga popolnoma zastopim!) rekel: »Ti se prezgodaj ukvarjaš s tem. Bo že prišel čas, ko bomo odrasli in se znali odločiti.« Jaz sem mu odgovoril: »Ali si kdaj podvomil v svojpo vero?«. Naj samo povem, da je bil odgovor da, torej: KAJ JE RESNICA? KAJ NAJ VERJAMEM? KDO KOGA POLNI Z BAJKAMI? KDO KOMU LAŽE? In predvsem KDO GOVORI RESNICO?

Vrhovni izrek Izmailcev se glasi: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«

Izjava ti da misliti. In včasih se mi zdi kot da prvi del te izjave resnično drži.