Prihajamo vse bolj v jesen. V obdobje, ki bi mi vremensko sicer čisto ustrezalo. Me pa popolnoma uničuje razpoloženjsko. Ne vem kaj je to! Ali je za to res kriva zmanjšana količina svetlobe, krajši dnevi. V sebi čutim žalovanje za nečem kar mineva. Poletjem, svetlobo, toploto, počitniškim razpoloženjem...?

Včeraj se je začela šola. In ob spremljanju svojega otroka v novo obdobje, prav v prvi razred, se tudi v meni zbudijo spomini na tiste dni. Toda moja sedanja tesnoba, kliče prav take trenutke iz mojih šolskih dni. Tej dvojni tesnobi poskušam nekam zbežati, zato pogledam naprej. In vidim prihajajoče hladne, temnejše mesece.

Treba se bo zbrati, zmanjšati pričakovanja, najti nekaj v tem trenutku, čeprav mu manjka svetlobe.