Minilo je kar nekaj časa od mojega zadnjega zapisa.

Poskušal sem malce manj razmišljati o občutkih. Čeprav sem do sedaj svoje bloganje jemal bolj kot terapijo. te potrebe pač nisem več čutil.

K ponovnemu pisanju pa me je spodbudila Dobra Vila s svojim komentarjem v enem od mojih prejšnjih zapisov. Najprej se seveda zahvaljujem za komentar. Vendar bom sedaj podal tudi svoj pogled. In čeprav o Dobri Vili ne vem ničesar, si bom drznil predvidevati kakšna je. Tako kot si je ona to drznila o meni.

Praviš, da naj bom pošten do sebe in ugotovim, da je dr. Andrej Marušič umrl za rakom in da bi mi moralo to nekaj povedati.  

Pove mi to, da mi je žal, da je bolezen prezgodaj vzela takega človeka, kot je bil on. Pa tukaj ne bom našteval njegovih vrlin, ker jih vsi dobro poznamo. Vendar iz tvojega pisanja je čutiti, da bi mi morala njegova smrt, povedati še nekaj. Vem na kaj namiguješ. Da je pač umrl za Rakom. Za "resno" boleznijo. Depresija, pa je "larifari". Čeprav na začetku praviš da si tudi ti šel skozi nekaj podobnega, sem prepričan da tega, kaj je depresija sploh nisi izkusil. To je ena stvar. 

Druga stvar pa je to, da se mi zdi kategorizacija bolezni še posebej "bolana".

Ali je smrt človeka, ki umre za rakom, bolj spoštovana, kot smrt človeka, ki umre zaradi neke psihoze. Da ne razvijam dalje. Ali je smrt zaradi Aidsa manj ugledna od smrti zaradi prašičje gripe. Katera smrt je v tvojih očeh bolje ocenjena, smrt v vojni, ali v letalski nesreči....

Naprej. Izgleda, da si velik nasprotnik tablet. Toda dokazano je da pomagajo. Mar zato tudi bolniku z rakom, odsvetuješ uporabo tablet (drog). Tudi če bi ti prebolel raka brez zdravil, še vedno nimaš pravice trditi, da so vsi, ki si s tabletami pomagajo, samo ubogi tepčki, ki si sami ne morejo pomagati pa pač sledijo medicini.

Glede spolne otopelosti, pa tole. Tablete te otopijo. Vendar otopijo tudi preveč intenzivne misli in čustva, ki so pri depresiji zelo moteče. In v najhujšem obdobju depresije sem se pripravljen tudi odreči spolnosti na račun boljšega počutja. Pa še to, čeprav dvomim da te bo to zanimalo. Odkar jemljem Prozac, na tem področju ni več težav.

Naprej. Ceniš svojega prijatelja, ki je zamenjal 5 terapevtov. Po mojem mnenju ni cilj najti pravega terapevta. Če je moral zamenjati, kar 5 zdravnikov, mislim, da je prej on problem kot pa zdravniki. Saj ni cilj terapije, da najdeš pravega terapevta, ki te bo samo božal. Terapevt je le blaga opora, da sam najdeš pot.

Da je pot iz depresije težka se strinjam s tabo. Ne strinjam pa se s tem, da jo zmorejo le ljudje kot si ti - "iskreni in pošteni".

Prav zaradi takih ljudi, kot si ti "iskrenih in poštenih" je ta družba tako dvolična. Ogromno ljudi je takih kot si ti; vedno edini vedo kaj je prav, vedno so sami že vse preizkusili in so edini poklicani da povedo kaj je prav, jezni so na vsakogar, ki odstopa od njihovih idealov, lasje jim gredo pokonci če nekdo nekaj počne na drugačen način. In težijo ljudem okrog sebe. Sami pa svojih napak, niso nikoli pripravljeni priznati, kaj šele da bi jih zapisali.

Mimogrede, jaz svojim bližnjim ne težim, ta blog pa prebira tudi moja žena.

Po dveh tednih terapije in enem tednu bolniškega staleža se je razpoloženje popravilo. Glavobolov ni več. Le na trenutke je prisoten strah pred tem, da se glavoboli ne vrnejo.

Jutri se vračam v službo in v dnevno rutino. Upam, da bo tudi ta prehod normalen. Potem pa  - Naprej. Ta skoraj enomesečna epizoda, me je psihično precej izčrpala. Tako da sedaj začenjam na novo graditi stvari. V tem času se za menoj sicer ni veliko stvari podrlo. Tako da, bo nov zagon lažji.

Minil je prvi teden, odkar jemljem prozac. V glavi je še vedno zmeda. Kar se mene tiče, zmeda traja že malce predolgo. Čeprav, do sedaj z okolico kar dobro shajam. V službi sem se celo nasprotno, pri delu še posebej izkazal s svojim znanjem. Vendar še vedno čakam tisti trenutek, ko bom lahko sproščeno zadihal in se predal trenutku, brez kakršnih koli neprijetnih občutkov.

Ko bi dosegel tisti notranji telesni in duševni mir. Samo za nekaj trenutkov na dan. Tudi glavoboli, še niso povsem minili.

Zaželel sem si malce počitka in predlagal terapevtu teden dni bolovanja. Že takrat sem bil v dvomih ali mi bo bolovanje koristilo ali ne. Želel sem doživeti nekaj dni, ko bi bil čisto sam s seboj. Vendar me je ob enem tudi malce strah te praznine. S čim jo bom zapolnil. Na računalniku imam veliko stvari za urediti, vendar ali je to to. Ali je sedenje za računalnikom tisto, kar bo pregnalo mojo depresijo. NE! Že prvi dan bolovanja sem nameraval na kolo. Pa me je prehitel dež. Zato sem se odpravil v savno in nato še na antistresno tajsko masažo. V savni sem se za silo sprostil, masaža pa je bila prijetna samo takrat ko sem bil masiran po glavi in ramenih. Sicer pa nič posebnega. No upam da bo jutri vreme primerno za kolesarjenje, kajti potrebujem nekaj fizičnega napora.

Terapija s Coaxilom se ni obnesla. Glavoboli, so bili tako močan stranski učinek, da sva se s terapevtom odločila terapijo prekiniti. Že sedaj ko sem samo par dni brez so glavoboli skoraj izginili, ostaja pa zmeda v glavi.

Po premišljevanju in pregledu forumov po internetu pa sem sklenil preizkusiti PROZAC. 

Je ga praktično pol Amerike, ogromno američanov se zateka po psihološko pomoč, in Prozac je tam izjemno popularen. V filmih ga jemljejo že za manjše glavobole,....... no pa dovolj pretiravanja.

Pri nas je bilo potrebno zanj doplačilo, vendar po novi razvrstivi zdravil, zanj doplačila ni več. Obstaja sicer tudi generično zdravilo Salipax, ki je v bistvu kopija Prozaca. Prozac je eden najbolj prisotnih AD-jev, tudi najbolj najbolj testiranih in raziskanih, baje pa v določenih primerih lahko vodi v maničnost. Vendar pri meni te nevarnosti ni.

Sam sem ga pred 15 leti že jemal. Ampak takrat so simptomi depresije nekako izginili in ne spominjam se več, kako je takrat učinkoval name. Zato bom pač počakal. Jutri zjutraj v lekarno, pa bomo videli, kaj bodo prinesli naslednji tedni.

Dogodki bežijo mimo in komaj jim uspem slediti. Te dni je hčerka prvič nekoliko dlje časa od doma. Na smučanju v šoli v naravi za 5 dni. Naneslo je tako, da sva si ravno v tem tednu šla z ženo ogledati komedijo 5moških.com.

Predstava je bila vsekakor uredu, pričakoval sem tudi, da mi bo smeh povrnil kaj energije ali zmanjšal glavobole, pa je bilo stanje po predstavi nespremenjeno. Nekako mi zmanjkuje energije za življenje

Glavoboli, Depresija, kombinacija vsega, ki se vleče od jutra do večera . So trenutki, ko za kratek čas pozabiš na svoje razpoloženje in si že misliš "saj bo šlo", vendar se taki trenutki že naslednji hip razblinijo, kot milni mehurčki.

Slabo počutje! - saj ga vzamem v zakup, vsakdo se kdaj pa kdaj slabo počuti, ampak ko to traja dva, tri tedne, mesec, in ko ni izgledov za izboljšanje, človeka zagrabijo tudi črne misli.

Ne muči me samo prisotnost slabega razpoloženja. Muči me tudi odsotnost prijetnih misli, trenutkov, občutkov. Takih, ki ti vrnejo potrošeno energijo, ki ti dajo ponoven zalet. Pa jih ni, (pravzaprav so, ampak moj razum jih ne dojema kot take) zato ostaja depresija, utrujenost telesa in temu primerne misli. 

Kdaj bo tega konec?

S terapevtom sva sklenila zamenjati antidepresiv. Vendar me je strah prihodnjega meseca, novih stranskih učinkov, morebitnega ponovnega neuspeha, medtem ko se moja življenjska energija v takem razpoloženju samo troši.

Včeraj sem na spletni strani nebojse.si prebral prispevek o vzrokih depresije. Včasih je bilo depresije manj, ker so ljudje bolj delali. Ključ leži v naših rokah, ko z njimi nekaj naredimo, ustvarimo, nam to daje zadovoljstvo. Zanimivo!

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=484&Itemid=2

Poleg tega, pa sem naletel še na ponudbo za sodelovanje v znanstveni raziskavi na temo zdravljenje depresije. Vendar se bom o tem najprej pogovoril s terapevtom.

Berem forume in ugotavljam, da so stranski učinki pač prisotni, še posebej v prvih mesecih jemanja zdravil.

Tudi v začetku jemanja in ponovnem začetku jemanja Paroxata, več kot mesec dni, me je spremljalo nekakšno brnenje v prsnem košu. Kar sicer ni bilo tako zelo moteče, kot zdajšnji glavoboli.

Naj še malce potrpim? Poskušal bom kombinirati še Helex, da se malce pomirim in prebrodim to začetno fazo privajanja na nov AD. Ne želim si prehitro obupati. Če res dobro pomislim, je sicer sedaj v meni več neke akcije. Vendar mi dobro razpoloženje ubija zgolj GLAVOBOL.

Govorim seveda o novem zdravilu Coaxil. Sedaj ga jemljem že skoraj mesec dni. V začetku, ko sem bil nekaj dni brez Paroxata, in sem šele pričenjal z dozami coaxila, je bilo stanje dokaj dobro. Odsotnost Paroxata je ugodno vplivala tudi na spolno življenje. Vendar dlje časa ko jemljem Coaxil bolj ugotavljam, da njegov učinek name, ni tak kot je bil željen.

Najprej glavoboli. Vzroke zanje sem iskal vsepovsod, nenazadnje je bila za to kriva celo Luna.

Posledična napetost in splošno slabo počutje, je uničilo tudi spolno življenje, ki je spet na nuli.

Zadnje čase pa se mi pojavljajo še tesnobe in želje po umiku v svoj lasten svet. V svoj "mir". "Moj mir" je kolikor toliko znosen, če sem resnično sam, in si sam kreiram dan in svoje početje. Hotenja in nervoze drugih, ki vdirajo v moj svet me obremenjujejo in podvajajo moje napetosti in tesnobe.

Stanje kot je sedaj, je precej podobno tistemu, avgusta, ko sem na svojo roko prekinil z paroxatom. Tako da mogoče vzrok za zdajšnje stanje niti ni toliko v Coaxilu, ampak v pomanjkanju Paroxata.

Kar pa me spet bega. Če je to res. Potem se bojim, da ne bom mogel nikoli več normalno živeti, brez paroxata. Samo 3 tedne sem brez pa je že klatasrofa.

What a fuck.

Luna je odšla, glavoboli pa ostajajo. Spremljajo me cel dan. Najbolj me razburjajo glasni zvoki, kričanja... Najraje bi bil sam v tišini. Če to ni mogoče poskušam čim bolj zaposliti svoje telo in možgane. Zato se lotim urejanja in preurejanja sobe, kuhinje, ali pa podatkov na računalniku. V tem početju se nekako zgubim. Zgubim v pozitivnem smislu, tako da glavobol odmaknem v ozadje. Vendar kljub vsemu sem v vseh stvareh, ki jih počnem zelo raztesen. Pogosto pozabljam, zato si pišem listke, kaj vse moram še postoriti. Potem pa izgubljam listke, ali pa si kakšno stvar pozabim zabeležiti.

Ura je pozna - pa kar ne morem zaspati. Potem, ko enkrat zaspim je vse v redu, dokler se ne zbudim.

Danes sem si nabavil maser za glavo, ki sem ga preizkusil že na erotičnem sejmu, pa se mi je takrat zdel drag. Ampak sedaj bi preizkusil vse, samo da bi glavoboli končno odšli. Je sicer zelo zanimiv pripomoček za sproščanje in vzbuja prijetne občutke. Vendar čudežev od njega ne pričakujem. Zato se pač zadovoljim z blagim olajšanjem, ki mi ga ta maser ponuja. Razmišljam pa tudi o preizkusu Tajske sprostitvene antistres masaže in mogoče še savne. 

Prvi po novoletni dnevi so predvsem v znamenju nizkih temperatur. Zato se večinoma zadržujem doma, tu pa tam gremo na kakšen obisk z družino.

Moje razpoloženje je sicer naravnano pozitivno, vendar me več ali manj neprestano spremljajo glavoboli. Glavoboli, ki jih najlažje prebrodim s kakšno aktivnostjo, kot je urejanje po otroški sobi, skupaj z otroci, urejanje in snemanje njihovih Cd-jev z glasbo in pravljicami, cd-jev za ženin avto, ... Download družinskih filmov za večerni ogled, urejanje in arhiviranje podatkov na računalniku, načrtovanje prenove kopalnice, ... Ves čas pa puščam v ozadju stvari, ki bi jih resnično rad počel sam in zase. Kot so: plani za pirografske izdelke, branje kakšne knjige, ali obisk savne. Sploh pa sem si z novimi tehničnimi pripomočki, ki sem jih nabavil pretekli mesec nabral še dodatnega dela.

Glavoboli se začnejo že zjutraj, v tistem trenutku, ko odprem oči. Vzrok zanje mi ni znan. Delno so posledica mraza - oboleli sinusi (če sem nekoliko dlje na mrazu mi kar stisne možgane), možen je tudi vzrok v novih zdravilih, do včeraj pa je obstajal še en velik okrogel vzrok na nebu.

POLNA LUNA

Novo leto je tu. Čas krize o katerem vsi toliko govorijo. Vendar jaz se krizi ne predam. Čeprav sem s popoldansko obrtjo v preteklem letu zaslužil polovico manj kot leto poprej, na stanje ne gledam črno. In ne glede na izglede za naprej sem takoj v začetku leta preimenoval svoj naziv S.p. in si izdelal tudi nov, bolj privlačen logotip. Fantaziram tudi o tem da bi dejavnost razširil v smeri izdelave dekorativnih izdelkov. Idejo za to sem dobil med prazniki, ko se izdelal kar precej daril s tehniko imenovano Pirografija.

Dan, ko sem uredil vse postopke za spremembo imena je spet potekal po planu. Sploh se mi dnevi odvijajo po planu. Vendar zvečer sem še vedno nemiren. Še vedno so tu plani, ki jih je še potrebno spraviti v življenje. In tu bodo spet novi izzivi. Vendar iščem tisti filter, kjer se bom lahko odklopil in v popolnosti izživel.

 

V tem mesecu sem ogromno zapravil za tehniko. začelo se je z novim avtom, nato nov televizor, dvd recorder, nov mp3 player za avto ... Po novem letu pa imam v planu še nov umts telefon in zunanju trdi disk....

Vse te naprave zahtevajo tudi ogromnega časa. Potrebno je prebrati navodila, jih spoznati, ugotoviti njihovo uporabnost in jo v čim večji meri prilagoditi svojim potrebam. Vsaka naprava vzame nekaj časa, in včasih se sprašujem ali te naprave olajšajo življenje ali ti ga zakomplicirajo, ko ti kradejo čas, ki bi ga lahko porabil za kaj drugega.

Ampak čas hiti in prihaja konec leta zato bom ta zapis zaključil in se posvetil odštevanju.       

Coaxil jemljem že deset dni, in kakih slabih učinkov ni čutiti. Na področju spolnosti pa je premik kar opazen. Ravno, tisti dan ko sem želel preizkusiti premike, je žena dobila mesečni ciklus in potrebno je bilo počakati par dni. Tako sem včeraj le prišel na svoj račun. Oborožil sem se s spolnimi pripomočki in želel doživeti vse občutke v polnosti. Pa čeprav sem čutil, da je poželenje tako, da bi zmogel tudi brez. In res. Zavore so popustile. Oba sva vse doživela v polnosti. Po dolgem času spet. Čeprav je bilo na koncu še vedno nekaj tistih občutkov - in kaj zdaj? Bilo je lepo ampak je minilo. Bo jutri spet tako? Bo vredno spet poskusiti?

V teh dneh je bilo praznično razpoloženje na vrhuncu. Sam pa sem se posvetil pospravljanju in urejanju, moje pisalne mize in otroške sobe - skupaj z otroci . Poleg tega pa še razno razna dela po stanovanju. Zunaj je mraz. Precej pod ničlo, tako da me niti ne vleče ven. In z urejanjem stanovanja in sodelovanju z otroci sem dobil kar nekakšen občutek da počnemo nekaj pomembnega. Da si bomo pospravili šaro starega leta in pripravili prostor za zadeve novega leta. Tudi otroke sem nekako pridobil za sodelovanje. Tako da so dnevi kar minevali v pospravljanju, urejanju, pripravljanju kosila, večerje, izdelavi novoletnih daril..

Ob koncu dneva sem bil kar utrujen, pa sem se kljub temu odločil narediti še eno darilo, kar mi je vzelo še dobri dve uri. Tako da sem legel tako utrujen da sem komaj zaspal. Zjutraj pa sem bil spet poln načrtov. Čeprav precej utrujen .Tako da je ta izčrpanost pripomogla, k mojemu prehladu in glavobolu, ki ga hladno vreme še toliko bolj pospešuje.

Malce sem brskal po forumih na internetu, in zasledil, da obstaja AD, ki nima tako močnega vpliva na libido. Že na prvem srečanju sem se o tem pogovoril s terapevtom. In odločil sem se preizkusiti. Pred začetkom nove terapije sem za par dni prenehal s Paroxatom. In tretji dan sem bil precej zmeden. Počutil sem se slabo, zmedeno, preganjala pa me je še misel, da niti par dni ne zmorem zdržati brez, pa ostati v normalnem razpoloženju.

Vendar začenjajo se prazniki in v tem času preizkušam novo zdravilo COAXIL. Jemljem ga že četrti dan, po tri tablete na dan. Prve dni me je zelo bolela glava, čez dan pa sem se ves čas poskušal zamotiti z nekimi aktivnostmi, pospravljanjem,...

Tako, da sedaj lahko rečem, da ne čutim več kakšnih stranskih učinkov. Le še glavobol, ki me zbudi že takoj zjutraj, v istem trenutku, ko odprem oči. Na področju spolnosti, poželenja in strasti pa tudi še ni kakšnih večjih premikov. Vendar zdravilo bo prijelo šele po dveh do treh tednih, tako, da bom še spremljal stanje v upanju na uspeh.

Na letošnjega sv. Miklavža sem se odpravil na vzhod Slovenije z dvema ciljema. Nakup avta in Ogled Erotičnega sejma.

Za en dan sem si zadal kar velik plan. Da bom kupil nov avto, uredil vse za prepis in starega dal v ceno za novega. Zvečer pa še na erotični sejem. Dan prej me pokliče oče, če želim da bi šel on zraven. Zgovoril sem se, da grem še na nek koncert. Počutil pa sem se slabo ker sem ga zavrnil.

Veliko sem razmišljal ali sem si sploh želel družbe. Največ stvari ki si jih zadam najbolje izpeljem, če sem v celoti odvisen samo od sebe, svoje intuicije in če se predam samo svojim občutkom. Ko pa je nekdo z menoj, se vedno poglabljam še v njegove občutke, glede planov in odločitev, kar mi vzame veliko časa, energije in posledično dosežem manj zastavljenih ciljev .

Vzel sem dopust in krenil že zjutraj. Ogledal sem si avte na treh lokacijah. Se odločil za zadnjega, preveril vse dokumente, uredil prepis.... 

Skratka izšli so se mi vsi zastavljeni cilji. Čutil sem zadovoljstvo nad popolno izvedbo plana.

Zvečer pa še erotični sejem. Tu so bila pričakovanja nekoliko manj izpolnjena, čeprav sem bil na sejmu že lani.

Kaj me sploh žene na sejem. Neka sproščenost, lepota teles, vznemirjenje. V nekem trenutku mi je pogled na publiko, ki je zelo kulturno spremljala predstavo deklet in fantov , dal misliti sledeče. Isto publiko, bi lahko videl v cerkvi pri maši. Ljudje obeh spolov, vseh starosti, zadržanih obrazov, v zamaknjenem svetu predstave. Razlika je samo, da v Cerkvi častijo boga. Pri striptizu pa "častijo" lepa telesa, joške, obline...

Na sejmu sem pričakoval lepoto teles, sproščenost in vznemirjenje. Vendar ravno slednjega mi manjka. Sploh mi vznemirjenja manjka odkar sem na terapiji z Paroxatom. Libido je na nuli. Tudi žena, me je na sejem pospremila z besedami, "Pa pojdi, če bo potem na tem področju kaj bolje."