Počutim se tako prazno in nepopolno. Kot, da mi manjka delček srca. Vse moje besede in solze so resnične. Ljubim te, bolj kot sem ti kdajkoli pokazala in kot ti bom kdajkoli lahko povedala. Prepozno je in ne vem kaj naj povem, kaj naj si mislim. Moja glava je prazna in srce umira. Pred sabo vidim samo tvoj spomenik in datum na njem. Petek 13. Bil je usoden zate in zame sine. Vzeli so mi te, iz mojega naročja in te pahnili v smrt. Nikoli ne boš vedel, kdo sem in koliko noči sem prejokala za teboj in te obupano iskala. Bil si moja zarja in moj sončni zahod, bil si moja najhujša nočna mora in nekaj najbolj sladkega. In končno, ko po tolikih letih sem te našla so mi povedali, da te več ni, odšel si na oni Svet in mene pustil tu, samo brez moči, brez upanja. Brez ljubezni, brez navdiha za življenje ... Pridi moj angel po mene in me vzemi s sabo.

Bilo je tako prav.

Ko stisnil si me k sebi in me poljubil. Na lice, na usta in si me vzel.

Tega nikoli nisem načrtovala, ne s tabo.

Bil si tako oddaljen od mene in tako ...

Ja, poljubila sem te, kljub temu, da imaš njo. In bilo mi je všeč. Bilo je tako ... čarobno ?

Boli mene za vse, ki me gledajo kot, da sem ravno zdaj padla od nekod v njih tako oh in sploh popolni svet. Kaj si mislijo, kdo so ?

Jaz sem jaz in ti si ti ?

Poljubila sem te in začutila vonj po češnjah in kostanju.

Upam, da mojega fanta to ne bo motilo. Ker bilo mi je všeč.

Počutim se kot super ženska, kot, da imam vse niti v svojih rokah in da sem zmožna vsega.

Vem, da je pijača kriva, malce preveč vodke prineslo je svoje.

Poljubila sem ga in bilo mi je všeč. Obnorel me je okus po češnjah in kostanju.

Plesala s teboj in se smejala in bila srečna kot nikoli še.

Poljubljala sva se kot, da sva edina in Svet ni obstajal - Ne, za naju dva.

Bila sem jaz in bil si ti.

Bilo je tako narobe in hkrati tako prav.

Je mogoče ona tam ?

Moj oče in mama?

Zdi se mi bedno vse skupaj ampak ne vidim smisla, nimam moči, da bi kričala in nimam moči, da bi se uprla. Preprosto v meni je in hočem, da se konča. Saj nimam kaj izgubiti. Odšel si ti, odšla je ona in odšli so tisti, ki so me najbolj ljubili, moja mama in oče.

Le kje sta? Me vidita? Razumeta mojo stisko? Je tudi njima bilo tako?

Oh tolikokrat sta mi govorila stvari, ki jih nisem razumela. Tolikokrat sta me rotila in usmerjala na pravo pot. Neumna sem bila, ko sem mislila, da vem vse. Da ni vse tako črno, kot sta govorila. Priznam. Priznam, da sta imela prav. Morala bi ju bolj poslušati. Skušati razumeti in sprejeti.

Ona, Ona, ki je v meni vžgala upanje in me spodbujala. Ona, ki je bila moje sonce in grenkoba v prsih. Budila mi je upe in premagovala ovire z mano. Ti, ki si me poslušala ure in ure in razumela, ko noben drug ni. Bojim se, da je vse bilo zaman. Da kljub vsemu kar sem naredila, da bova skupaj spet, da je bilo zaman.

Najrajši bi se obrnila in stekla nazaj v temo in preprosto jokala in noben me ne bi opazil. Vsak bi mimo mene šel in me ne bi opazil, saj tema bi me pokrila in skrila pred Svetom, ki me več ne zanima, ker mi je vzel vse kar mi je bilo drago, ker me je pustil pri življenju, ko nisem hotela tega. Hvaležna moram biti, se opominjam ampak ...

Moje ustnice so izsušene, grlo suho in željno vode. Glas se je izgubil nekam daleč v daljavo. Ostala sem sama s svojimi mislimi, ki me odnesejo tam na rumena polja in zelene travnike kjer sva se poljubljala. Kjer si me objel in rekel »Rad te imam, moja mala.«

Te bom videla? Za trenutek spet uzrla v tiste čokoladne oči, ki niso nikoli lagale, ki so mi vedno govorile »Moja, moja, samo moja...« Tvoja sem, bi rada ti povedala, te objela in zadihala tisti vonj, ki nima imena. Ampak med tisočimi ljudmi bi ga spet zavohala in vedela, da si to ti. Ne, midva se nisva imela rada. Midva sva se ljubila. V moje življenje si prinesel toliko smeha in veselja, da sem upala, da bo večno tako pa vendar ni bilo.

In zaradi tebe in zaradi vseh nadaljujem po tem tunelu smrti, proti luči začnem teči in se prepustim svetlobi, ki me zajame in me razsvetli in me vzame. V njej vidim obrise nje, kako mi maha in se mi spokojno smehlja. Končno si najdla svoj mir, prijateljica moja. Obrnem se in vidim mamo in očeta, kako jočeta in me vabita v svoj objem. Oh kako rada bi stekla k vama in začutila spet, da sem varna kot nikoli doslej, da me čuvata, moja dva angela. Ampak ne, jaz moram k njemu. Oziram se in ga iščem s pogledom ampak ni ga. Stiska me v prsih in začenja me trgat na koščke, ko vidim kako tečeš, tečeš k meni moja ljubezen. Letiš, zamahuješ s krili, kot najlepša ptica, ki je svobodna. Objameš me in poljubiš na čelo. Stisnem se k tebi, samo, da te čutim, da začutim utrip tvojega srca in tvoje enakomerno dihanje. Ampak šele takrat me prešine, da tega nikoli več ne bom doživela. Mrtev si. In jaz s tabo. Ujeta sva v tem tunelu, tunelu smrti, grenkobe in zime. Tunelu življenja in ljubezni. Ujeta za vekomaj. 

Počutim se ujeto.

Težko diham.

Vse samo zaradi tebe, vse samo zaradi tebe.

Toliko časa je minilo in spet pojavil si se .

V mojih sanjah.

Bile so tako lepe, tako resnične, da sem končno začela verjeti.

Sedaj pa sem spet budna v kruti resničnosti, kjer te ni ob meni, kjer se tvoja roka ne stika z mojo.

Rada bi prišla do zraka pa vendar ne morem.

O moj Bog, kaj se dogaja z mano?

Postajam panična, zavedam se.

Ampak v mislih se samo vrti film mojih sanj, vrti, vrti in se noče končati.

Vroče mi je, sopiham, kašljam.

Nič.

Skušam se vstat ampak ne gre, noge me ne držijo.

Padem.

Enkrat, drugič, tretjič.

Dokler ne ugotovim, da nima smisla vztrajat, ker so mi noge odpovedale.

Dokler ne ugotovim, da ljubim te.

Dokler ne ugotovim, kako mi je žal za vse.

Dokler ne ugotovim, da si želim, da bi bila mrtva.

Počasi se mi odpira in zavedam se, da bo boljše.

Čas zaceli vse rane, mar ne?

Mar ne govorijo vsi tako?

Lažnivci!

Minilo je toliko časa ampak jaz te ljubim še bolj, samo tako, da veš.

Minilo je toliko časa ampak ti si še vedno v moji glavi.

Še vedno se tako prikupno mi smehljaš in mi govoriš kako sem lepa.

Zadrhtim.

Zadržujem solze v očeh.

»Ni vredno.« si šepetam.

»Ni vredno.« ponovim še enkrat.

»Ni vredno.« ponovim že ne vem, kolikokrat ampak vem, da je brez pomena.

Zadane me še ena misel »VREDNO JE!«

Pozabim na vse in se odločim v hipu.

Imela te bom spet, pa naj stane kar hoče.

Spet bova skupaj, dragi.

Spet.

Skočim na noge in pozabim, pozabim svoje odkritje, da me moje noge ne držijo več.

Od šoka, presenečenja, padem na tla in z glavo udarim v kot mize.

Obležim v lastni mlaki krvi.

In šele takrat se zavem vse.

Šele takrat vem, da je zares prepozno.

»Prepozno je!«

Zakričim še zadnjič in si zaželim, da bi bil tu, da bi mu povedala, da mi je žal.

Žal mi je in ljubim ga.

»Ljubim te.« brez pomena govorim.

Drhtim in zebe me.

Konec je. Preprosto ravno takrat, ko sem dojela je postalo prepozno.

»Prepozno je!«

Zamrmljam še zadnjič.

Poletela bi v modre višave in svobodno zamahala z perutmi in preletela Svet, da jo najdem.

Spustite me, vas prosim, v moje sanje je prišla. Prišla je tiho in še hitreje odšla. Odšla je brez slovesa, odšla je bog ve kam. Odšla je stran od mene, kdo ve kam in če vrne se še kdaj. Spustite me vas prosim, dovolite mi, da jo najdem, da ji povem, da dobro sem. Kljub temu, da sem ujeta, kot prič v kletki, kljub temu, da nimam kril, da bi poletela, kljub temu dobro sem, naj ne skrbi zame. Saj čutim v kosteh, da kmalu prišel bo tisti dan, dan moje svobode, ko poletela bom v nebo in poiskala njo pa čeprav mogoče nje več ne bo.

Samo še suho cvetje in dogorele sveče bodo bled spomin, da je nekoč obstajala, da je živela in da je umrla. In ostale mi bodo samo še sanje v katerih mi je šepetala »Nikoli ne pozabi, da nikdar te nihče ne bo tako silno ljubil, kot jaz, tvoja mati!«

»Ne boli.« se je v solzah nasmehnila sestra.

Olajšano sem zavzdihnila in zaprla oči ter se prepustila toku Smrti.

Slika sposojena iz bloga: agent.blog.siol.net

Nekaj dni, očitno najblog ni deloval in seveda je mene skoraj kap in sem pregledovala vse možno in potem naletim, da obstaja naj blog še en in seveda prva misel, ki sem jo imela v glavi je: PRESELILO SO SE in zbrisali vse dnevnike in podobno, ja tudi jokala sem se ker mi tale blog preveč pomeni in seveda so mi vsi rekli, pač daj novi blog ustvari, piši dalje, saj bo ter ono pa tretje in res. Ustvarila sem novi blog, z novim imenom, z novo vsebino.

Še vedno imam namen prihajati na ta blog, še vedno imam namen kaki vpis vpisati vsem, samo sedaj bom pač verjetno pisala na tale blog, ki ga imam sedaj in sicer:

http://visionsvnoviobliki.blogspot.com/

Torej komentirajte tu ali tam, ni važno samo berite in uživajte ^^

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Čudno bo pa vseeno, ne vem zakaj ampak vedno se vrača, znova in znova. Pa ravno takrat, ko je že skoraj pozabljen, pokopan pa pride spet in spet v meni se obudi tista želja po njem, v meni spet začne goreti tisti plamenček, ki mi prinaša take muke, muke, ki sem jih tako goreče želela pozabiti, čeprav si govorim, da je vse super in, da ne čutim ničesar več in da ni del mene, ne več ampak komu lažem? Zakaj imam pol občutek izgubljenosti? Zakaj se mi zdi, da se drobim, čisto počasi, mini košček za koščkom, padam in ni nikogar tu, da me ujame. Ali pa jaz nočem, da me kdo ujame? A zato vse odrivam, mogoče je čas, da se preprosto prepustim, da padem, da bo končno konec tega.

Danes sem ene liste malo premetavala in zlagala pa to in najdem en list od Društva feniks - kvaliteta življenja in na njem piše tale misel:

»Ljubezen je kapljica dežja, ki jo zaužije rastlina, žejna vode!«

In nato se nadaljuje z desetimi koraki, do boljše samopodobe. Upam, da ne zamerite, samo so mi bili zelo všeč in mislim, da ti, ti koraki lahko marsikdaj prav pridejo zato sem jih prepisala z lista, torej:

1. korak: Spoštujem se in se sprejemam! (Ne primerjaj se z drugimi v svojo škodo, ra je poišči pozitivne lastnosti pri sebi.)

2. korak: Postavljam si cilje in si prizadevam, da jih uresničim! (Cilji mi pomagajo, da začutim, da ima moje življenje smisel in se je vredno potruditi.)

3. korak: Sodelujem z drugimi, jih sprejemam, imam prijatelje! (Prijateljem zaupam, oni pa meni, vzajemno se spodbujamo.)

4. korak: Ne izogibam se problemom, sproti jih rešujem! (Pomislim, koliko stvari sem že pozitivno rešil...)

5. korak: Učim se spopadati z stresom! (Stres sprejemam kot izziv in osebnostno rast.)

6. korak: Razmišljam pozitivno! (Zaupam si in si vsak dan povem nekaj dobrega o sebi.)

7. korak: Prevzemam odgovornost za svoja dejanja! (Sem močen, sam lahko spremenim tisto kar mi ni všeč.)

8. korak: Zavedam se, da sem edinstven in neponovljiv človek! (Lepo je biti najboljši prijatelj sam sebi.)

9. korak: Postavim se zase! (Vem, kaj je dobro zame in temu sledim.)

10. korak: Prepoznavam, sprejemam in izražam svoja čustva! (Vem, da so čustva lahko pozitivna in negativna - usmerjam se k tistemu, kar je bolje zame.)

In še misel dneva, ki sem jo našla na Feniksovi strani ( za vse, ki bi si še sami radi prebrali kaj o njih, njihovem delu in podobno torej : http://www.drustvo-feniks.si/ ) torej Misel dneva:

»Če znaš življenje izkoristiti je dovolj dolgo.«

Seneka

In za konec naj dodam še to, da tole misel lahko povežete z mojo zgodbo, napisano nekaj časa nazaj. Svetujem, da jo preberete in potem razmislite o sebi, svojemu življenju in o tem kaj so vaše želje, pričakovanja in kaj hočete spremeniti, poboljšat in podobno. Srečno!

Ko se bodo vsi hribi zravnali in vse reke presahnile,

Ko bo pozimi bliskalo in grmelo, ko bo poleti

Deževalo in snežilo, ko se bosta nebo in zemlja

Združila - šele takrat se bom ločil od tebe

            Kitajska zaobljuba