Moram te pustiti, da odideš. Prišla sva tako daleč, prišla sva do konca. Najina zgodba se končuje, zavedam se, da ne boš več moj. Končano je ampak ne vem zakaj, zakaj me tako zelo boli? Zakaj ne morem prebolet in gledat na nov dan z nasmehom na licu. Preprosto tako težko je, da ti ne morem niti opisat, kako se počutim. Imela sva svoje zgodbe, imela sva svojo pesem, imela sva svoje zvezde na nebu in luna je bila samo najina. Bil si samo moj in bila sem samo tvoja.

Sedaj tega ni več. Sedaj te ona ljubi in te objema. Ona ti briše solze in te poljublja, ko ti je hudo, ko misliš na mene. Ko te boli, tako, kot boli mene, ko mislim o tebi, o vsem kar sva imela, o tem kar imava.

Ne vračajo se pretekla leta in samo včasih, ko ugasnem luč, začutim, da so zavili spomini, nekje spotoma k meni, da me spomnijo na srečne dni in veselje, ljubezen, ki sem jo čutila do tebe. Ne morem si pomagati, da ne bi potočila kakšne solze.

In kdo mi lahko to zameri? Ljubim te. Tako zelo, da boli me. Tako zelo, da se mi zdi, kot, da umiram v nekakšnem počasnem posnetku, umiram in kričim tvoje ime. Pridi ljubezen moja, odreši me. Daj mi krila, da poletim.

Oblije me mrzla polt, kot nekakšen srhljiv znak, da se približuje konec, da odhajaš in me zapuščaš. Tvojih oblačil več ni, ostala je samo še poročna slika, ki mi obuja spomine na vse kar sva imela. Ostala mi je slika in to bitje, ki ga nosim v sebi. Sad ljubezni, ki traja in se ne bo končala, kljub temu, da ne bova več živela, kljub temu, da bom odšla na drugi konec Sveta, samo, da ne bova skupaj v bližini. Bližina, bi bila preveč nevarna za naju, lahko bi se dotaknila najinih teles in ustvarila ogenj, oblila bi naju strast in um bi naju zapustil. Ostal bi samo nagon, ostala bi samo telesa in duši, ki bi se spojili v eno.

Posvetilo: Tole zgodbo posvečam osebi, ki mi pomeni največ, ki je z mano v dobrem&slabem. Osebi, ki ji želim, da se ji spet povrne nasmeh na lice in, da spet posije sonce v njeno življenje, da se vse dobro odvije in da reši vse tisto kar mora ... Dona vse si mi =)