Konec je. Kdaj bom spoznala to? Minilo je osem let, končno je prišel čas, ki sem ga tako dolgo čakala, ki sem ga želela in zdaj je tu. In ne vem če sem pripravljena iti korak naprej ali ne. Se želim posloviti od ljudi, ki so bili z mano vsa ta leta? Ne vem. Tako zmedena sem, tako zelo si želim oditi naprej, spoznati svet in pokrajine, značilnosti… želim uživati in se veseliti. Ampak a sem pripravljena zapustiti vse to kar je bilo do sedaj? A sem dovolj močna, da poletim v višave in se ne oziram več nazaj? Ne vem. Ampak vem nekaj, vedno, večno bodo ti ljudje z mano, vsi dogodki, vsi trenutki, ki smo jih preživeli skupaj bodo nekje shranjeni, nekje v kotičku možganov. In ko bom stara in, ko bom slišala, da je kateri od mojih sošolcev, sošolk umrl se bom spominjala skupnih časov. Spominjala se bom skupnega smeha, spominjala se bom skupnih norčij. Naših prireditev, kulturnih, športnih, tehničnih, naraslovnih dnevov. Spominjala se bom. Vsaj upam, da se bom.

P.s. Tale vpis namenjam vsem svojim sošolcem v devetem a in devetem b razredu in jim želim vse naj naj v nadaljnem življenju. Naj se jim uresničijo vsi cilji, ki si jih bodo zadali in lepe počitnice in upam, da se bomo meli fajn v petek. <3 

:)