Že dolgo se nič ne oglasim ampak tudi danes nisem imela namena samo kaj ko moram to povedat. Samo kaj ko moram povedat nekomu, kaj se mi je lepega zgodilo. Pa vendar tako… bolečega? Tako … Ah in Oh. !!!

Večer je bil nič posebnega, spravljala sem stvari za končni izlet v torbo, ko sem se spomnila na eno osebo in si rekla: »Zakaj pa ne?« in mu poslala en kar debilen sms iz 'zajebancije'. In glej ga vraga, celo poklical me je in… o ja potrdil je. Srce je bilo kot noro, nisem mogla zaspati, nisem mogla razmišljati. Bila sem tako… bila sem nekje drugje v sanjah kjer je bilo vse tako popolno, vse tako lepo in prav in sanjala sem in želela sem si, da bi se vsaj del tega uresničilo. Mislila sem, da je mogoče? Pa je? Mislim, da ne pa vseeno vem, da en 1% mojih možganov še ni izgubil upanja in ne bo. Taka sem. Tudi, ko je že vse mimo, ko je najhujša katastrofa jaz še vedno mislim, da lahko nekaj spremenim, da je še vedno lahko tako, kot sem si zamislila. Pa še zdaleč ni mogoče. Zasanjana sem in zaslepljena pa ne vem z čim. V glavnem celo pot na izletu je vse bilo tako oz. vsaj mislila sem si celi ljubi san sem si samo govorila: » danes bo tako čudoviti dan, danes bo tako oh, danes smo zadnjič na takem izletu in danes…« Saj veste kako pravijo, česar se veseliš defenitivno, da se ne bo uresničilo, da se bo pokvarilo, če pa se ne veseliš in greš negativno nekam pa te preseneti in se imaš super. Ampak kako za vraga kako bi se jaz kujala, ko bi pa njega videla in to prvič? To je pa ja dogodek pa pol ali ne? In tako smo šli ena postaja za drugo, dokler ni prišel Bled. Dokler … nisem slišala njegovega glasa, da prihaja, da tako malo manjka in da se bova videla in takrat me je zadelo. ON RES PRIHAJA. Ampak na tiho pa vseeno sem upala, da ne bo prišel. Mislim kako naj se obnašam, ko ga vidim, kaj naj počnem? S čim ga naj zabavam? S čim naj ga osvojim? Če je to sploh mogoče. Saj nekaj upanja je bilo, dokler nisem izvedela, da prihaja njegova punca. Res lepo pa vendar, zakaj za vraga se jaz bunim? Saj že dolgo vem, da ima njo, da njo poljublja, da za njo živi. Kaj mu bo ena taka, kot sem jaz? Ne morem mu nuditi, tega kar si on želi in kaj si on želi? Nimam blage veze, saj ga ne poznam. Poznam le njegov nasmeh, njegove zgodbe, njegov način govora, njegov glas… In ja upala sem tudi, da ne pride, da bo grdi, da bo … da ne bo taki kot je, kot sem si ga predstavljala, da bo nekaj nasprotnega, tako bi bilo vse izi, tako hitro bi ga nekako 'odgnala' od tam kjer je bil. V možganih. In ne kot zakleto, kot, da je moja usoda, da samo … trpim? Prišel je, ni lagal, prišel je tako … vsakdanji in meni tako… všeč? Oh ja, še preveč všeč, tako zelo, da sem imela take neumne komentarje, da se danes sama sebi smejim, ko pomislim na moja dejanja, na dejanja, ki jih obžalujem kajti, zajebala sem vse kar sem imela, če sem sploh kaj imela.

Zdaj pa ne spim, ne jem, ne pijem, ker mislim na njega? Ah tako hudo še ni, ampak res je, da spat hodim pozno ker težko zaspim. In kdo me lahko krivi? Mislim tisti vonj… tista toplina. In ja ni čudno, da sem nekje tam med oblaki in ja bojim se, da bom kmalu padla na tla. Kot zrela hruška.