Pospravljala sem sobo, ko sem nenadoma zagledala za pisalno mizo moder balon. Pobrala sem ga in se nasmehnila, po tolikem času sem ga najdla in še zdaj ni počutil, izhlapel. Še zdaj so se na veliko videle črke njegovega imena. Še zdaj je na veliko pisalo »LJUBIM TE!« nasmeh je ostal na ustih. Vzela sem škarje in prerezala vrh balona. Počasi je zrak iz njega izginjal in on se je skrčil. Postal je spet tako droben, tako mali. Spomnil me je na mojo ljubezen do njega. Kot balon. Od male iskrice se je napihalo v veliko ljubezen, ki je počasi, dan za dnem umirala, dokler je nisem dokončno izpustila, da je šla, da je spet postala mala sapica. Nikoli več  ne bo enako. In ne vem mogoče je tako boljše, da je šlo počasi, kot pa, da bi balon počil enkrat sredi mirnega morja. Mogoče.