Ponavadi, ko začnem vpis v blog že vem kaki bo naslov tokrat ne vem tako, da ne morem uvoda začet z tem. Tale vpis nameravam naredit že celi dan in vse mam do podtankosti v glavi ampak sedaj, ko sem se spravla pisat pa ni tistega, tiste žilice, da bi lahko vse čisto vse napisala do pičice enako.

Danes je bilo tako lepo vreme, sonček je sijal, veterček prapolal, vse je bilo tako lepo. Vsaj anvidez. V sivi zgradbi, polno otrok je bilo res veliko veselih obrazov, veliko smeha ampak med njimi so bili tudi ljudje, ki so trpeli, ki so kazali nazven moč, pogum in vse naj naj ampak vem, čutim, da ni bilo tako, nemogoče je biti tako. Danes je bil njegov pogreb. Pogreb njene nekdanje ljubezni. Ko nekoga ljubiš, ga imaš rad, sta skupaj in ko končata ga že pozabiš, ljubezen odide ampak vedno ti nekaj pomeni. Ima posebno mesto v tvojem srcu.

Tega človeka, fanta jaz nisem poznala, niti navidez ne pa vseeno, ko sem vidla svoje sošolke, ko sem videla U., P., N. me je stisnilo pri srcu, nisem tip človeka, ki joče v javnosti, takrat sem jaz pogumna, močna, briga me za vse. Ampak danes me je nekaj zlomilo, solze so hotele priti na plano ampak nisem jim smela dovoliti. >< Spet me je zmrazilo, kot včeraj in spet me je obdala žalost. Napisala sem posebaj zgodbo, ki jo bom posvetila U. in njemu. [Zgodba bo tudi na blogu objavjena saj bi jo že danes ampak bo moja frenda Karmen naslikala sliko pa vse to,d a se bo skladalo kajti po novem bo sošolka K. slikala za moj blog. Hočem, da je vse edinstven in zaka še slike ne bi bile? :) ] Torej... zakaj me je prizadela smrt enega fanta, ki je popoln tujec za mene? Zakaj se me je to tako dotaknilo? Po tretji uri smo že vse bile tam solzave, čustveno uničene pa čeprav... je le tujec. Pa je res?

In ko tako razmišljam si zaželim, da tudi na moj grob bo prišla katera moja nekdanja ljubezen, mi prinesla vrtnico in spustila kakšno solzo, dve, več ne rabim. Želim si, da bi me kdo pogrešal in bi mu bilo malo hudo ker me več ni. In potem pomislim na vse ljudi, ki me obkrožajo, an vse ljudi s katerimi sem celi čas. Kaj če bi kateri umrl? Niti pomisliti nočem, sploh pa, ko pogledam kako čuden dan je bil danes.

S. skori mama umrla. Pogreb J. D. ima gibs na nogi. Solze. Jok. Bruhanje. Vse vleče nekam na hudičevo stran... prav celi dan sem mela čudn občutek v želodcu, pri srcu... Upam, da bo juter boljš. ^^

Pa poskušajmo pozabit žalostne stvari. Jutri mamo pouk popoldan zato, ker je jutri dan šole. Prišel naj bi k nam predsednik Slovenije gospod Danilo Turk in njegova žena pa varnostniki, policsti v civilu pa je na koncu vse lepo ODPOVEDAL. Potem sploh ni nuja, da omenim, kak so vsi garali kot živina celi teden, da bi šola bla v najboljšem stanju do prihoda predsednika države, še celo program je bil posebaj prirejen ... ampak kaj moremo, pri takih vplivnih osebah to ni nič takega, če si premislijo. Kajne?

Rada imam vse, ki berete moj blog, rada imam svoje starše, prijatelje, znance, sošolce, sošolke... Vse, ki jih imate radi jim povejte, da ne bo prepozno :***

p.s. tale vpis posvečujem svoji sošolki U. in njeni (ex.) ljubezni, frendu, osebi, ki ji je veliko pomenila. Kjerkoli že je naj pazi na njo in vse, ki so ga imeli in ga bodo še naprej imeli radi.

edit: sliko je prispevala U. (te vrtnice pa so namenjene J.) :)