Spusti zavese.

Izklopi telefon.

Ugasni računalnik.

Zapri vrata.

Ne razmišljaj več o tem kaj je bilo, ne razmišljaj več o tem kaj je in kaj bo.

Naredi kar moraš. Dokaži, da nisi reva, spij do konca. Ko se ti zatakne še zadnja tableta, dotoči vodo in pogoltni. Saj je tvoja zadnja. Zapri oči in se prepusti, prepusti se vrtincu, naj te odpelje k meni. Čakala te bom z odprtimi rokami, oblečena bom v belo haljo, spetimi lasmi in nasmeškom do ušes, ker ti prihajaš proti meni. Priteči v moj objem sestra, priteči. Ne oziraj se nazaj ker se ne splača, ne boš več trpela, ne boš več solz rosila, sedaj je tvoj čas, da se nasmehneš in zaživiš, z menoj v raju.

Mogoče sem ljubosumna. Bolestno ljubosumna. Ona ima vse. Vse kar jaz nimam, ona ima vse. Ima človeka, ki jo ljubi. Nekoga posebnega, ki jo pokliče vsak dan in vpraša kako je. Koga pa imam jaz? Odgovor je samo en, tako preprost, nikogar nimam. Spoštuje jo celi svet in vsakdo ji zavida ker njena postava najlepša je, ko nasmehne se  mi zazdi, kot, da svet na novo zažari in zato si včasih tako močno zaželim, da bi bila jaz razlog za en njen nasmeh. In kar je glavno, svobodna je . Medtem ko jaz, vsak dan na novo jočem in se borim s iluzijami, borim se s sanjami o svobodi, čeprav vem, da nikoli ne bom svobodna. Mene čakajo štiri strani sobe, štiri stene, nepopisane. Njo pa čakajo štiri strani sveta – sever, jug, vzhod ter zahod. Katera je na boljšem?

Saj nič ni,ljubim jo bolj kot vse, samo to je, da sem ljubosumna.

Ljubosumna ker ona ima vse, jaz pa samo njo.

…

Oprosti mi :)

Mogoče enega dne tudi jaz poletim ..visoko, najvišje, tja med oblake, med nesmrtne & svobodne.

Zgodba o srečnih ljudeh.

Ni vredno, ne splača se, ker si ne zaslužiš, ne zaslužim si jaz in spet me ni v tej zgodbi o srečnih ljudeh. Spet znova iščem način, da prebolim ampak ni mogoče, duša mi je polna tebe.

Vem, da nisi želel, da me boli, vem, da si hotel samo, da jo pozabiš, tako kot vedno ampak … ni bilo pošteno, da si me vzameš vedno ko tebi je in potem odvržeš kot košček papirja, ki je popisan, ki je brez uporabe, vržeš ga in prepustiš ga usodi, da ga veter nosi nekam v daljavo, da ga ljudje pohodijo in se ne zmenijo zanj. Se ti res zdi to pravično?

Da spet se jočem in si želim, da bi častila sebe namesto tebe ampak preprosto ne morem ker mi je duša polna tebe. Tvoj nasmeh, ko pogledaš me, tvoj objem, ko potrebuješ me, pa čeprav samo za trenutek, izpopolniš me tako kot noben.

Naj bom z ne vem kolikimi, naj se jim prepustim, vse je zaman ker ni to kar iščem, ne najdem utehe in resnično upam, da prijateljice imajo prav, ko govorijo, da nekoč boš spoznal koliko si mi pomenil, da boš si nekoč zaželel moj iskren objem, da ti zašepetam polna ljubezni »Rada te mam.« ampak hočem, da bo takrat prepozno, da bo drugače, da boš občutil malo bolečine, tako kot jo zdaj čutim jaz. Nočem več biti kot dekle na poziv, ko se spomniš na mene, da ti pritečem, polna sreče in upanja, zakaj že? Ko pa dobro vem kaj me čaka naslednjo jutro, tako kot vedno, tako kot vedno doslej, čaka me žalost ker sem spet dovolila, da padem, da se ti predam in spet izgubim ker ti greš dalje, ti imaš druge cilje, ne oziraš se na mene, na to kar čutim, ker ti si pač ti. Moj junak, heroj, rešitelj, najboljši, najmogočnejši ampak v resnici vem, da si le navadna ničla, da si le en od mnogih, ki se imajo za nekaj več pa vseeno, vseeno mi je.

In še ena solza v očeh, za druge nevidna, ko iščem način, da prebolim, da častim sebe … ampak ne gre, še vedno te ljubim in duša mi je polna tebe ;)

Ti&Jaz ~ Skupaj <3

Ti in jaz sva kot eno. Delima si ime, delima si solze in smeh, delima si enako usodo, ker sva kot eno, ker sva kot dva angela brez kril, združena za vedno v tem življenju in ko nekoč prišel bo čas ločitve, nebo bo jokalo, jokala bom jaz ali pa ti ampak bova preživeli ker v nebesih se bova srečali in se združili, nadaljevali bova tam kjer sva ostali in končali v večnosti, kot najboljši prijateljici.

Ti in jaz sva borki, borili se bova za življenje, za cilje, za najine ideale in pravico. Ti si moje upanje in sreča, si neskončen smeh in kapljica bolečine. Jaz sem tista, ki je lena ti pa tista, ki je delavna, jaz sem pisateljica, ti si slikarka. Odeli bova Svet v mavrično obleko barv, potiskano s čarobnimi besedami.

Sem ti že kdaj povedala, da si moje sonce, da si moja zvezda, da si prijateljica, da si zaupnica in da si otrok, ki raziskuje svet, da si tako naivna in dobra. Ne bi vedela kaj je sreča, če te ne bi poznala, bilo je toliko smeha, solza, žalosti in ti si še vedno tu. Hvala, da me nisi zapustila, hvala za vsa dejanja. In naj mine še tisoč let, jaz bom še zmeraj tu za tebe, vedno ko me boš rabila, bom kot mirno morje, kot tvoj pristan, ker ti si moj dober dan.

Rada te imam.

In kdo sploh sva mi2?

Dve punci z enakim imenom, z enakimi željami, z veliko volje do življenja, do zabave, ki si želita čim več pustolovščin, ki si želita spoznati čim več novih ljudi, ki si želita, da bi bilo njuno življenje pravljica in ja, mi2 sva sanjarki, sanjama dan in noč in verjamema v pravljice, kljub temu, da sva že zdavnaj občutile, da je življenje bolečina, kljub temu, da sva dale skozi že preveč, vseeno …

Življenje ni generalka, zato živi ta dan kot da je tvoj zadnji, prepusti se, da te odnese, ampak pomisli na jutri in na posledice, če preživiš.

Alex.*

P.s. tole je bilo napisano pred časom nazaj ... za Aleksandro, prijateljico, ki jo je poslal sam Bog :) 

Ne razumejo me, ne razumejo moje bolečine, ne razumejo mojega izraza, ki ne kaže čustev, ne vidijo, kako se bojujem, kako solze zadržujem in ne vidijo, da padam v brezno obupa, ne dovolijo mi biti srečna, mislijo, da me poznajo, ampak to ni res, ker oni ne vedo kdo sem jaz. Oni hočejo, da sem nekaj, želijo si nekaj, ampak jaz ne vem kaj, vem samo to, da nisem tisto, kar oni hočejo in zato me kaznujejo.

Rada bi povedala vse, kar mi leži na duši ampak ne vem kako naj začnem, vse je brez pomena in nima smisla, ni logike, ni poante,… vse je tako ovito v celofan, vse je tako skrito nekje v globinah, nekje v meni in bojujejo se, eni proti drugim, tako kot te besede, ki jih sedaj pišem, ki so brez pomena, ki predstavljajo celoto, predstavljajo mene ampak kaj povejo? Nič, preprosto ničesar ni pa vendar se mi zdi, kot, da je v teh besedah delček moje duše.

Tiho, skorajda neslišno vstopiš v moj Svet, ne potrkaš ampak odpreš vrata in vstopiš, kot angel s krili zamahneš in me nežno objameš in tiho šepetaš sladke besede, drhtim in ti dovolim, da me omamiš, da me zaslepiš, besed so dovolj, ne rabim dejanj. Rabimo samo tvoj sladki vonj in sladek glas, poln omame in obljub, ki vem, da so neresnične. Vsaka tvoja beseda bo jutri kot prah, ne bo imela pomena, ne bo imela vrednosti ampak danes je za mene to vse, je največ kar imam. In ko besede izginejo in ostane samo telo, telo, ki se preplete s tvojim in ko pride krik, krik bolečine in naslade, krik sladkosti, ko sva ena… in ko se najina telesa ohladijo, ko prideva do zraka,  takrat vem, da prihaja tisti tvoj »Zbogom.« vrnil se boš spet k njej, z njo si delil posteljo in jo grel, da vama bo vedno toplo. In zamerim ji, ne pomilujem je, ker jo varaš, ker vem, da ti je vse, da rabiš še ostale ampak, da je ona ena in edina, vse ti je, jaz pa samo nekaj, en kanček, do tvoje popolne sreče, da je tvoj ego izpopolnjen in najbolj boli to, da so še druge, da nisem samo jaz, da sem zamenljiva, da sem kot majica v trgovini, ko se me naveličaš, me odvržeš in si kupiš novo, še lepšo in še boljšo…

In boli to, ko te lastni starši ne poznajo, in boli to, ko ne verjamejo vate, ko so razočarani nad tabo, ko mislijo, da nič ne bo iz tebe, ko vsako spodbudno tvojo besedo zasmehujejo in te zadenejo živo v srce z besedami, da iz tebe nič ne bo. Boli, ampak komu naj to povem? Nobenega ni tule, da bi me poslušal, nikogar ni, ki mu je mar kaj.

Sovražim, ko se v lastni sobi počutim kot ujetnik in ne morem normalno zadihat, vedno je nekaj kar me vleče na dno in najbolj, najbolj me muči to, da je ta soba vseeno edini kotiček kjer sem lahko nekaj, kjer sem lahko jaz, kljub temu, da me straši in duši in me je strah pogledat se v ogledalo, ni mi všeč kar vidim, ni mi všeč moj odsev in bojim se lastne sence, bojim se, da ne znorim čeprav na trenutek pomislim, da sem že zblaznela.

Ali sem? Ali nisem? To pokazal bo čas…

Potopi se v moje sanje.

Se še spomniš, ko poljubljal si me in mi govoril kako rad me imaš?

Odšla bi na dno morja, da bi bila sama,, da naju ne najdejo nikoli več.

Le s teboj plesala bi in ko mi tiho šepetaš, srce mi razbija v divjem ritmu strasti.

Ti opijaš mi telo, čutim, da nocoj zgodilo se bo .

Rekla sem zbogom ti, že toliko časa nazaj.
Pa vendar še vedno sem tukaj, priklenjena v mislih na tebe.
Vse je izginilo nekam tja v daljavo.
Minili so meseci, minili so tedni, minili so dnevi ampak ni minila misel na tebe.
Spremenili so se ljudje ampak nisem se spremenila jaz in nisi se spremenil ti.
In nočem drugega kot samo še eno priložnost, samo še eno, da ti dokažem, kako noro te ljubim  in da bi za tebe naredila vse. Čisto vse. Če bi želel bi se dotaknila oblakov in dotaknila bi se lune, vse samo za tebe. Se še spomniš tiste noči, ko si rekel, da so zvezde samo za naju ? Da je Luna samo najina in, da si ti samo moj in jaz tvoja ?

Saj vem, vem, bile so le prazne besede, tako kot vedno.
Neumna sem bila, da sem pričakovala nekaj več.
Neumna sem bila, da sem mislila, da si drugačen, da si se spremenil.
Neumna sem bila, da sem se zaljubila ampak tako mi je bilo usojeno.

Ne upiram se, ker nima smisla.

Ponižal si me, me spravil na kolena, povej mi, kaj še hočeš?
Izbral si njo, jaz ti pač nisem pomenila toliko kot ti ona, ampak sem preživela. Vsak vajin poljub me je zadel živo, naravnost v srce ampak sem preživela. Tiho sem solze brisala in si govorila, da bo boljše. Pa je bilo boljše? Ne, nikoli.

Vsak dan je bil naravnost čudovit, ko sem te videla in bil je naravnost katastrofalen ker sem vsakič vedela, da nisi moj, da si samo njej. Vse bi dala, vse, samo, da bi za en dan postala ona. Da te ljubim samo še zadnjič, da sem s tabo še enkrat, da si me želiš.

Zaželi si me, čeprav samo enkrat, čeprav samo za eno noč, zaželi si me in me poišči.
Tam bom kot vedno, čakala bom na tebe, na tvoj klic na tvoj dotik.

In naj se cel Svet podre in naj takoj zdaj umrem, vzemi si me, kot nikoli doslej, naj ti predam dušo in telo, naj dokončam to nočno moro, vzemi si me.

Nato pa me zapusti, odidi z jutrom naproti novemu dnevu in me pusti, pusti, da umrem.

Se lahko najdeš v mojih besedah?

Čutiš isto kar čutim jaz?

Lahko občutiš mojo bolečino?

Sliši moje krike?

Si lahko zraven mene, ko se zbujam, ker mi nočne more ne dajo spati?

Vem, da se najdeš v mojih besedah, berem ti v očeh.

Vem, da čutiš enako kot jaz, vidim ti na obrazu.

Vem pa, da ne občutiš moje bolečine, ker se niti zmeniš ne za njo.

Vem, da ne sliši mojih krikov, ker si predaleč stran od mene.

Vem, da si zraven mene, ko se zbujam iz nočnih mor, ker ti si moja največja nočna mora.

Dotakni se me, samo še enkrat, telo mi gori.

In danes dragi moj, boš moj.

In ko spet zaprem oči, se mi spet pojaviš ti, tako lep in močan, tako popoln in samo moj ampak zakaj se mi zdi, da je to samo želja? Bil si mi tako blizu in skoraj bi te imela pa je šlo vse v nič, odšlo je in ne bo se več vrnilo ker je ona prišla nazaj.

Vedno je bila tam, skrita kot temna senca in čakala, čakala, da pride njen dan, da te spet ujame v svoje spletkarske mreže, tvoje srce je ujeto in ni več izhoda, ni drugega kot, da odidem in se ne vračam več, ni drugega kot, da obrnem glavo in odidem.

In tvoje lice spet krasi nasmeh, zadovoljen si, ker je ona spet nazaj. In spet moje lice solze rosijo in spet me tolažijo, spet, spet ... Vrti se tale film, vedno znova in znova in počasi imam dovolj vsega, kdaj bo konec?

Telo mi dregeta, tako potrebno je tvoje ljubezni, tako potrebno enega, samega objema, tako potrebno lepe besede in pogleda. Zakaj nisem dobra za tebe? Zakaj so vse boljše od mene? Kaj imajo, kar nimam jaz?

Vse bom naredila, vse bom spremenila samo poglej me, poglej in mi podari nasmeh. Naj mi srce razbija v ritmu bobnov, naj mojo dušo naseli nemir pričakovanja, naj telo uživa v blaženosti pogleda, naj se topim vsa, vsa, samo tvoja.

In še stene imajo več posluha, še one me bolj razumejo kot ti.

In še drevesa zunaj se mi klanjajo in mi govorijo, da pač tako je.

In še ona ve, kako mi je, čeprav se smehlja ker ve, da si njen in da nimam izbire kot, da rečem »Zbogom.«

Sedaj tega ni več. Sedaj te ona ljubi in te objema. Ona ti briše solze in te poljublja, ko ti je hudo, ko misliš na mene. Ko te boli, tako, kot boli mene, ko mislim o tebi, o vsem kar sva imela, o tem kar imava.

Ne vračajo se pretekla leta in samo včasih, ko ugasnem luč, začutim, da so zavili spomini, nekje spotoma k meni, da me spomnijo na srečne dni in veselje, ljubezen, ki sem jo čutila do tebe. Ne morem si pomagati, da ne bi potočila kakšne solze.

In kdo mi lahko to zameri? Ljubim te. Tako zelo, da boli me. Tako zelo, da se mi zdi, kot, da umiram v nekakšnem počasnem posnetku, umiram in kričim tvoje ime. Pridi ljubezen moja, odreši me. Daj mi krila, da poletim.

Oblije me mrzla polt, kot nekakšen srhljiv znak, da se približuje konec, da odhajaš in me zapuščaš. Tvojih oblačil več ni, ostala je samo še poročna slika, ki mi obuja spomine na vse kar sva imela. Ostala mi je slika in to bitje, ki ga nosim v sebi. Sad ljubezni, ki traja in se ne bo končala, kljub temu, da ne bova več živela, kljub temu, da bom odšla na drugi konec Sveta, samo, da ne bova skupaj v bližini. Bližina, bi bila preveč nevarna za naju, lahko bi se dotaknila najinih teles in ustvarila ogenj, oblila bi naju strast in um bi naju zapustil. Ostal bi samo nagon, ostala bi samo telesa in duši, ki bi se spojili v eno.

Posvetilo: Tole zgodbo posvečam osebi, ki mi pomeni največ, ki je z mano v dobrem&slabem. Osebi, ki ji želim, da se ji spet povrne nasmeh na lice in, da spet posije sonce v njeno življenje, da se vse dobro odvije in da reši vse tisto kar mora ... Dona vse si mi =)

Nič ne traja večno, vem to. Prevečkrat sem izkusila sladke obljube, ki se niso nikoli obdržale in so postale le grenak spomin in kisel nasmeh na vso dogajanje. Ampak nikoli do zdaj nisem čutila tako. Počutim se kot, da sem super man in sem vsemogočna, lahko letim in živim, kot nikoli doslej. Vem, da sem mlada in kljub temu, da mislim, da sem velika punca, da vem marsikaj vem, da me lahko preneseš okoli in narediš z mano vse. Zato ker sedaj diham samo še za tebe. Diham za tisti trenutek, ko me ujameš s pogledom in se nasmehneš. Takrat, takrat srce hoče skočit, bije kot noro in ti hoče sporočiti, kako zelo te imam rada, da mi pomeniš vse.

Si prva črka abecede in zadnja misel preden se utopim v sanjah, kjer mi slediš ti. Kamorkoli, da se obrnem, vidim tebe. Vidim te v ogledalu zjutraj, ko si češem lase, kako me gledaš in objemaš. Vidim te v njenih očeh, ko mi govori o tem, kako si lep. Vidim te v svojem srcu in boli me. Tako zelo me boli, da bi rada samo jokala in se zaprla daleč stran od Sveta. Da bi ostala sama, sama s spominom in mislijo na tebe.

Prosila bi te, da me ljubi, ampak vem, da je brez pomena.

Jokala bi, da me objameš, ampak vem, da bi bilo potem še hujše.

Tako mlada sem in izgubljena v tem velikem Svetu, brez tebe.

Bodi moja luč v temi.

Daj prosim bodi moj vodnik.

Postani moja zvezda in sonce, postani moja ljubezen, moj najboljši prijatelj in ljubimec.

Bodi vse, vse kar rabim jaz.

Bodi samo ti, ti in jaz bom srečna.

Objela bom cel Svet in vse Ljubila in spoštovala in tebe držala za roko ter se smejala in Svet bi bil lep.

Pa vendar, vem, da je vse samo pravljica, je le prevelika domišljija zato bom zadovoljna s tem, da te bom videla vsak dan in bom vzdihovala za tabo. Zvečer jokala solze žalosti in sanjala o stvareh, ki so nemogoče. Risala svet v najlepših barvah, ga oblila z rdečo, z ljubeznijo in mirom. Z srečo in razumevanjem, spokojno glasbo in željo po življenju ...

Izkoristila bom to kar imam, sanje bom odrinila na stran, vse do večera, ko se bom prepustila toku, da me odnese. Tako bom srečna, kljub temu, da ti ne boš vedel in kljub temu, da bo srce strto.

In če te odpeljejo cigani, ali ugrabijo strašni haremski čuvaji, vse se bo zrušilo, ponorela bom, ker ne zmorem več, da se jutrom budim brez tebe.

Prvič s'm te sreču pr' izviru Amazonke
Reka je naplavla dragulje in kristale
Bežu s'm pred kačo, padu u prepa-ad
Na tirih s'm obležu, na tirih čakam vlak.

Kot, da sem zadeta. Vse je lepo in tako prav. Vse je tako popolno in vsi so tako srečni. In že naslednji hip se zbudim, mrzlo je in zebe me . Pokrijem se s toplo odejo, telo mi dregeta in zavedam se, da bom morala vstat in se obleč in odit.

Čuden 'mam občutek, čudn' se mi zdi-i
Ves nebo dopoldan, že zgodi se stemni
Sliš'm šepetanja, v tirih prasketa-a
Da o voznem redu, boš ti odločala.

Kričala bi in prosila te, da ne odidi ampak vem, da je tako prav. Prav je, da me zapuščaš in odhajaš, odhajaš nekam drugam, srečo greš iskat. In tako je prav. Ker z mano ni prihodnosti in tu sreče ni, je le jeza, je le zima in mraz. Je samo jok in kričanje. Je obupen hlad in sivina. Ne, nočem, da si zraven mene, da jočeš in kričiš, da me prosiš in obupuješ. Ne. Dobila si drugo šanso in prav je, da jo izkoristiš. In veš kaj ? Če boš ti srečna bom tudi jaz. Lažje bom zaspala zvečer in lažje bom prenašala hlad ker bom vedela, da pri tebi sonce sije in ti je toplo. In tako je prav.

Uživam u mukah amazonije
Trpim u sladkostih - tvojih sadov.

Vzamem kovčke in vržem vanje vse kar mi pride pod roke, vse kar lahko zagrabim, vse. In kmalu so kovčki polni, polni predmetov, ki jih ne poznam, polni nečesa kar nima pomena, tako kot moje srce. In prekleto težki so tile kovčki, komaj jih nesem... Pridem do avtobusne in čakam na svoj avtobus, avtobus življenja. Vem, da za vogalom me opazuješ in da jočeš ker nočeš, da grem. Ampak vem, da veš, da je tako prav, da tole ne bi delovalo in da moram, da moram it po poti proti soncu. Dobro veš, da ne maram solza in bolečine in dobro veš, da zraven tebe ne čutim drugega kot zimo, edin za kar bom žalovala so najine ure, pokriti s odejo, smeh odmeva in ti mi šepetaš, kako rada me imaš . Ampak vse skupaj, preprosto, ni dovolj.

Želela bi si preplezat vse gore.

Želela bi vase zajet svež zrak

In zadihat, kot nikoli prej, kot nikoli do zdaj.

S polnimi pljuči.

Želela bi si živet :)

Minili so meseci, natančneje minilo je približno, 4-5 mesecev odkar nimam več navdiha, od kad nisem zadovoljna s tistim kar pride izpod mojih prstov. Preprosto, to ni tisto, kar jaz hočem. Ni in ni pa naj se še tako trudim.

Kaj je narobe?

Pa tudi sedaj se mi preprosto ne, da, da se spovem, da povem kaj čutim, tako kot sem to počela nekoč, preprosto kot, da bi me zapustil delček mene, da je ostal tam s poletjem, tam s tistim dnevom, ko sem mislila, da sem izgubila blog in da ga ne bom dobila nazaj, tisti zapiskov in otročarij, ki sem jih vpisovala . In ja dobila sem ga nazaj, vse je bilo fletno in super ampak ni bilo več to, to .

Kaj se je zgodilo?

Sem se vprašala. Je to mogoče zaradi vseh sprememb, nova šola, novi prijatelji, sošolci in sošolke. Mogoče, mogoče, ker od septembra dalje se mi zdi, da mi nekatere stvari preprosto ne grejo pa naj naredim kar hočem, preprosto nimam v sebi tiste moči, odločnosti.

Ne vem več, kaj mi je všeč in kaj ne ?

Ne vem več, kaj si želim in česa ne ?

Ne vem več zakaj živim in zakaj preprosto ne naredim konca?

Zaradi mojih načel?

Zaradi mojih noči sanjarjenja?

Zaradi vsega, kar je okoli mene, mogoče, je preveč vsega?

Ampak hej, spet sem nazaj in verjetno je glavni vzrok ta, ko sem prebrala zgodbo pisca Neo, ki se je vrnil po dveh letih, zakaj se pa jaz po petih mesecih ne bi ? :)

Torej, potrudila se bom, da mi uspe, najti spet tisto filozofijo in vprašanje raztavit na tisoče delčkov in sestavit tisoč novih vprašanj, o sebi, o življenju, o ljudeh, ki me obdajajo ... in o tebi ;)

svetnica

Počutim se tako prazno in nepopolno. Kot, da mi manjka delček srca. Vse moje besede in solze so resnične. Ljubim te, bolj kot sem ti kdajkoli pokazala in kot ti bom kdajkoli lahko povedala. Prepozno je in ne vem kaj naj povem, kaj naj si mislim. Moja glava je prazna in srce umira. Pred sabo vidim samo tvoj spomenik in datum na njem. Petek 13. Bil je usoden zate in zame sine. Vzeli so mi te, iz mojega naročja in te pahnili v smrt. Nikoli ne boš vedel, kdo sem in koliko noči sem prejokala za teboj in te obupano iskala. Bil si moja zarja in moj sončni zahod, bil si moja najhujša nočna mora in nekaj najbolj sladkega. In končno, ko po tolikih letih sem te našla so mi povedali, da te več ni, odšel si na oni Svet in mene pustil tu, samo brez moči, brez upanja. Brez ljubezni, brez navdiha za življenje ... Pridi moj angel po mene in me vzemi s sabo.