Počutim se tako prazno in nepopolno. Kot, da mi manjka delček srca. Vse moje besede in solze so resnične. Ljubim te, bolj kot sem ti kdajkoli pokazala in kot ti bom kdajkoli lahko povedala. Prepozno je in ne vem kaj naj povem, kaj naj si mislim. Moja glava je prazna in srce umira. Pred sabo vidim samo tvoj spomenik in datum na njem. Petek 13. Bil je usoden zate in zame sine. Vzeli so mi te, iz mojega naročja in te pahnili v smrt. Nikoli ne boš vedel, kdo sem in koliko noči sem prejokala za teboj in te obupano iskala. Bil si moja zarja in moj sončni zahod, bil si moja najhujša nočna mora in nekaj najbolj sladkega. In končno, ko po tolikih letih sem te našla so mi povedali, da te več ni, odšel si na oni Svet in mene pustil tu, samo brez moči, brez upanja. Brez ljubezni, brez navdiha za življenje ... Pridi moj angel po mene in me vzemi s sabo.

Bilo je tako narobe.

Bilo je tako prav.

Ko stisnil si me k sebi in me poljubil. Na lice, na usta in si me vzel.

Tega nikoli nisem načrtovala, ne s tabo.

Bil si tako oddaljen od mene in tako ...

Ja, poljubila sem te, kljub temu, da imaš njo. In bilo mi je všeč. Bilo je tako ... čarobno ?

Boli mene za vse, ki me gledajo kot, da sem ravno zdaj padla od nekod v njih tako oh in sploh popolni svet. Kaj si mislijo, kdo so ?

Jaz sem jaz in ti si ti ?

Poljubila sem te in začutila vonj po češnjah in kostanju.

Upam, da mojega fanta to ne bo motilo. Ker bilo mi je všeč.

Počutim se kot super ženska, kot, da imam vse niti v svojih rokah in da sem zmožna vsega.

Vem, da je pijača kriva, malce preveč vodke prineslo je svoje.

Poljubila sem ga in bilo mi je všeč. Obnorel me je okus po češnjah in kostanju.

Plesala s teboj in se smejala in bila srečna kot nikoli še.

Poljubljala sva se kot, da sva edina in Svet ni obstajal - Ne, za naju dva.

Bila sem jaz in bil si ti.

Bilo je tako narobe in hkrati tako prav.

Si mogoče tam ti?

Je mogoče ona tam ?

Moj oče in mama?

Zdi se mi bedno vse skupaj ampak ne vidim smisla, nimam moči, da bi kričala in nimam moči, da bi se uprla. Preprosto v meni je in hočem, da se konča. Saj nimam kaj izgubiti. Odšel si ti, odšla je ona in odšli so tisti, ki so me najbolj ljubili, moja mama in oče.

Le kje sta? Me vidita? Razumeta mojo stisko? Je tudi njima bilo tako?

Oh tolikokrat sta mi govorila stvari, ki jih nisem razumela. Tolikokrat sta me rotila in usmerjala na pravo pot. Neumna sem bila, ko sem mislila, da vem vse. Da ni vse tako črno, kot sta govorila. Priznam. Priznam, da sta imela prav. Morala bi ju bolj poslušati. Skušati razumeti in sprejeti.

Ona, Ona, ki je v meni vžgala upanje in me spodbujala. Ona, ki je bila moje sonce in grenkoba v prsih. Budila mi je upe in premagovala ovire z mano. Ti, ki si me poslušala ure in ure in razumela, ko noben drug ni. Bojim se, da je vse bilo zaman. Da kljub vsemu kar sem naredila, da bova skupaj spet, da je bilo zaman.

Najrajši bi se obrnila in stekla nazaj v temo in preprosto jokala in noben me ne bi opazil. Vsak bi mimo mene šel in me ne bi opazil, saj tema bi me pokrila in skrila pred Svetom, ki me več ne zanima, ker mi je vzel vse kar mi je bilo drago, ker me je pustil pri življenju, ko nisem hotela tega. Hvaležna moram biti, se opominjam ampak ...

Moje ustnice so izsušene, grlo suho in željno vode. Glas se je izgubil nekam daleč v daljavo. Ostala sem sama s svojimi mislimi, ki me odnesejo tam na rumena polja in zelene travnike kjer sva se poljubljala. Kjer si me objel in rekel »Rad te imam, moja mala.«

Te bom videla? Za trenutek spet uzrla v tiste čokoladne oči, ki niso nikoli lagale, ki so mi vedno govorile »Moja, moja, samo moja...« Tvoja sem, bi rada ti povedala, te objela in zadihala tisti vonj, ki nima imena. Ampak med tisočimi ljudmi bi ga spet zavohala in vedela, da si to ti. Ne, midva se nisva imela rada. Midva sva se ljubila. V moje življenje si prinesel toliko smeha in veselja, da sem upala, da bo večno tako pa vendar ni bilo.

In zaradi tebe in zaradi vseh nadaljujem po tem tunelu smrti, proti luči začnem teči in se prepustim svetlobi, ki me zajame in me razsvetli in me vzame. V njej vidim obrise nje, kako mi maha in se mi spokojno smehlja. Končno si najdla svoj mir, prijateljica moja. Obrnem se in vidim mamo in očeta, kako jočeta in me vabita v svoj objem. Oh kako rada bi stekla k vama in začutila spet, da sem varna kot nikoli doslej, da me čuvata, moja dva angela. Ampak ne, jaz moram k njemu. Oziram se in ga iščem s pogledom ampak ni ga. Stiska me v prsih in začenja me trgat na koščke, ko vidim kako tečeš, tečeš k meni moja ljubezen. Letiš, zamahuješ s krili, kot najlepša ptica, ki je svobodna. Objameš me in poljubiš na čelo. Stisnem se k tebi, samo, da te čutim, da začutim utrip tvojega srca in tvoje enakomerno dihanje. Ampak šele takrat me prešine, da tega nikoli več ne bom doživela. Mrtev si. In jaz s tabo. Ujeta sva v tem tunelu, tunelu smrti, grenkobe in zime. Tunelu življenja in ljubezni. Ujeta za vekomaj. 

Počutim se ujeto.

Težko diham.

Vse samo zaradi tebe, vse samo zaradi tebe.

Toliko časa je minilo in spet pojavil si se .

V mojih sanjah.

Bile so tako lepe, tako resnične, da sem končno začela verjeti.

Sedaj pa sem spet budna v kruti resničnosti, kjer te ni ob meni, kjer se tvoja roka ne stika z mojo.

Rada bi prišla do zraka pa vendar ne morem.

O moj Bog, kaj se dogaja z mano?

Postajam panična, zavedam se.

Ampak v mislih se samo vrti film mojih sanj, vrti, vrti in se noče končati.

Vroče mi je, sopiham, kašljam.

Nič.

Skušam se vstat ampak ne gre, noge me ne držijo.

Padem.

Enkrat, drugič, tretjič.

Dokler ne ugotovim, da nima smisla vztrajat, ker so mi noge odpovedale.

Dokler ne ugotovim, da ljubim te.

Dokler ne ugotovim, kako mi je žal za vse.

Dokler ne ugotovim, da si želim, da bi bila mrtva.

Počasi se mi odpira in zavedam se, da bo boljše.

Čas zaceli vse rane, mar ne?

Mar ne govorijo vsi tako?

Lažnivci!

Minilo je toliko časa ampak jaz te ljubim še bolj, samo tako, da veš.

Minilo je toliko časa ampak ti si še vedno v moji glavi.

Še vedno se tako prikupno mi smehljaš in mi govoriš kako sem lepa.

Zadrhtim.

Zadržujem solze v očeh.

»Ni vredno.« si šepetam.

»Ni vredno.« ponovim še enkrat.

»Ni vredno.« ponovim že ne vem, kolikokrat ampak vem, da je brez pomena.

Zadane me še ena misel »VREDNO JE!«

Pozabim na vse in se odločim v hipu.

Imela te bom spet, pa naj stane kar hoče.

Spet bova skupaj, dragi.

Spet.

Skočim na noge in pozabim, pozabim svoje odkritje, da me moje noge ne držijo več.

Od šoka, presenečenja, padem na tla in z glavo udarim v kot mize.

Obležim v lastni mlaki krvi.

In šele takrat se zavem vse.

Šele takrat vem, da je zares prepozno.

»Prepozno je!«

Zakričim še zadnjič in si zaželim, da bi bil tu, da bi mu povedala, da mi je žal.

Žal mi je in ljubim ga.

»Ljubim te.« brez pomena govorim.

Drhtim in zebe me.

Konec je. Preprosto ravno takrat, ko sem dojela je postalo prepozno.

»Prepozno je!«

Zamrmljam še zadnjič.

Poletela bi kot ptica, ujela bi vase svež zrak!

Poletela bi v modre višave in svobodno zamahala z perutmi in preletela Svet, da jo najdem.

Spustite me, vas prosim, v moje sanje je prišla. Prišla je tiho in še hitreje odšla. Odšla je brez slovesa, odšla je bog ve kam. Odšla je stran od mene, kdo ve kam in če vrne se še kdaj. Spustite me vas prosim, dovolite mi, da jo najdem, da ji povem, da dobro sem. Kljub temu, da sem ujeta, kot prič v kletki, kljub temu, da nimam kril, da bi poletela, kljub temu dobro sem, naj ne skrbi zame. Saj čutim v kosteh, da kmalu prišel bo tisti dan, dan moje svobode, ko poletela bom v nebo in poiskala njo pa čeprav mogoče nje več ne bo.

Samo še suho cvetje in dogorele sveče bodo bled spomin, da je nekoč obstajala, da je živela in da je umrla. In ostale mi bodo samo še sanje v katerih mi je šepetala »Nikoli ne pozabi, da nikdar te nihče ne bo tako silno ljubil, kot jaz, tvoja mati!«

»A boli?« sem skoraj neslišno zašepetala.

»Ne boli.« se je v solzah nasmehnila sestra.

Olajšano sem zavzdihnila in zaprla oči ter se prepustila toku Smrti.

Slika sposojena iz bloga: agent.blog.siol.net

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Nekaj dni, očitno najblog ni deloval in seveda je mene skoraj kap in sem pregledovala vse možno in potem naletim, da obstaja naj blog še en in seveda prva misel, ki sem jo imela v glavi je: PRESELILO SO SE in zbrisali vse dnevnike in podobno, ja tudi jokala sem se ker mi tale blog preveč pomeni in seveda so mi vsi rekli, pač daj novi blog ustvari, piši dalje, saj bo ter ono pa tretje in res. Ustvarila sem novi blog, z novim imenom, z novo vsebino.

Še vedno imam namen prihajati na ta blog, še vedno imam namen kaki vpis vpisati vsem, samo sedaj bom pač verjetno pisala na tale blog, ki ga imam sedaj in sicer:

http://visionsvnoviobliki.blogspot.com/

Torej komentirajte tu ali tam, ni važno samo berite in uživajte ^^

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Čudno bo pa vseeno, ne vem zakaj ampak vedno se vrača, znova in znova. Pa ravno takrat, ko je že skoraj pozabljen, pokopan pa pride spet in spet v meni se obudi tista želja po njem, v meni spet začne goreti tisti plamenček, ki mi prinaša take muke, muke, ki sem jih tako goreče želela pozabiti, čeprav si govorim, da je vse super in, da ne čutim ničesar več in da ni del mene, ne več ampak komu lažem? Zakaj imam pol občutek izgubljenosti? Zakaj se mi zdi, da se drobim, čisto počasi, mini košček za koščkom, padam in ni nikogar tu, da me ujame. Ali pa jaz nočem, da me kdo ujame? A zato vse odrivam, mogoče je čas, da se preprosto prepustim, da padem, da bo končno konec tega.

Danes sem ene liste malo premetavala in zlagala pa to in najdem en list od Društva feniks - kvaliteta življenja in na njem piše tale misel:

»Ljubezen je kapljica dežja, ki jo zaužije rastlina, žejna vode!«

In nato se nadaljuje z desetimi koraki, do boljše samopodobe. Upam, da ne zamerite, samo so mi bili zelo všeč in mislim, da ti, ti koraki lahko marsikdaj prav pridejo zato sem jih prepisala z lista, torej:

1. korak: Spoštujem se in se sprejemam! (Ne primerjaj se z drugimi v svojo škodo, ra je poišči pozitivne lastnosti pri sebi.)

2. korak: Postavljam si cilje in si prizadevam, da jih uresničim! (Cilji mi pomagajo, da začutim, da ima moje življenje smisel in se je vredno potruditi.)

3. korak: Sodelujem z drugimi, jih sprejemam, imam prijatelje! (Prijateljem zaupam, oni pa meni, vzajemno se spodbujamo.)

4. korak: Ne izogibam se problemom, sproti jih rešujem! (Pomislim, koliko stvari sem že pozitivno rešil...)

5. korak: Učim se spopadati z stresom! (Stres sprejemam kot izziv in osebnostno rast.)

6. korak: Razmišljam pozitivno! (Zaupam si in si vsak dan povem nekaj dobrega o sebi.)

7. korak: Prevzemam odgovornost za svoja dejanja! (Sem močen, sam lahko spremenim tisto kar mi ni všeč.)

8. korak: Zavedam se, da sem edinstven in neponovljiv človek! (Lepo je biti najboljši prijatelj sam sebi.)

9. korak: Postavim se zase! (Vem, kaj je dobro zame in temu sledim.)

10. korak: Prepoznavam, sprejemam in izražam svoja čustva! (Vem, da so čustva lahko pozitivna in negativna - usmerjam se k tistemu, kar je bolje zame.)

In še misel dneva, ki sem jo našla na Feniksovi strani ( za vse, ki bi si še sami radi prebrali kaj o njih, njihovem delu in podobno torej : http://www.drustvo-feniks.si/ ) torej Misel dneva:

»Če znaš življenje izkoristiti je dovolj dolgo.«

Seneka

In za konec naj dodam še to, da tole misel lahko povežete z mojo zgodbo, napisano nekaj časa nazaj. Svetujem, da jo preberete in potem razmislite o sebi, svojemu življenju in o tem kaj so vaše želje, pričakovanja in kaj hočete spremeniti, poboljšat in podobno. Srečno!

Rad bi bil tvoj prijatelj, za vedno in za večno.

Ko se bodo vsi hribi zravnali in vse reke presahnile,

Ko bo pozimi bliskalo in grmelo, ko bo poleti

Deževalo in snežilo, ko se bosta nebo in zemlja

Združila - šele takrat se bom ločil od tebe

            Kitajska zaobljuba

 Coldplay - Violet Hill http://www.youtube.com/watch?v=IakDItZ7f7Q

Tolikokrat sem te slišala reči: »Rad te imam!« In verjela sem, da si mislil resno, verjela sem v te besede in, da nekaj pomenijo. Ampak tako neumna sem kajne? Dokazal si mi to z lažjo, prevarami in izdajo. Si sploh kdaj mislil resno, si se kdaj zamislil nad tem kaj si mi govoril? Si pomislil na te »čarobne« besede ' rad te imam' ... Je vse bilo le igra? Nekje na dnu srca se sedaj sprašujem, bom še kdaj komu verjela, bom še kdaj verjela v te besede, da kaj pomenijo?

Tolikokrat jih izrečemo, da več ne vemo kaj sploh pomenijo, tolikokrat jih slišimo, da sploh jih več ne cenimo. Televizija, radio, internet, vse to je pripomoglo k temu, kar se dogaja danes. Tako nasičeni smo vsega pa vendar si tako zelo želimo biti ljubljeni. Tako hrepenimo po tem, da ko pride, nismo srečni, da se nam že zdi osladno, kičasto. Pa je res?

Busta Rhymes Ft. Linkin Park - We Made It http://www.youtube.com/watch?v=unjx8yE_Dho

Minilo je toliko časa, ne vem kdaj in ne vem kako. Moje življenje se izteka in jaz, jaz preprosto ne vem kaj sem delala, kje sem bila teh 35 let. Nisem pričakovala, da enega dne bo Smrt prišla na taki način, da me bo odneslo čez ovinek in dlje. Sedaj tu ležim, boli me vsaki del mojega telesa in vem, da mi več ni pomoči. Konec je. Solza mi spolzi čez lice, grenkobo okusim v ustih, ko se spomnim ameriških filmov, ko govorijo o tem, da se ti film tvojega življenja odvrti v tistem trenutku, ko umiraš. Pa še kako prekleto so prav imeli. Pred mano se vrti celi film, od trenutkov z mamo in očetom, do prvega fanta, do zabave z prijatelji. Ampak, ko se konča se skupaj in zdaj, ko čakam ... mi hodi po glavi samo eno. Nič nisem imela od svojega življenja, nisem živela, tako, da ... boli, ker umiram. Boli ker bom umrla in vsi bodo pozabili na mene, ker nisem nič ustvarila. Samo ena črna pika bom, ena črna pika manj na tem Svetu. Tolikokrat sem si rekla, da je še čas. Ta čas... pride, odide, ne vem kdaj ampak naenkrat ga je toliko minilo in naenkrat je čas, da pojdeš. Pojdeš nekam, hm kdo ve kam. Če bi le imela še eno priložnost, samo eno. Živela bi, oh kako bi živela. Zakaj take stvari spoznamo takrat, ko je konec? Zakaj o tem ne razmišljamo že prej? Vedno prosimo za še eno šanso, samo še eno priložnost, prosim. Samo eno. Obljubljamo, prosjačimo, želimo, hočemo ... kako smo zapleteni. Namesto, da bi živeli, tako kot ptice. Bili bi slobodni, tako srečni in vse bi bilo tako popolno. Ampak kaj, ko je prepozno. Za mene. Za tebe pa ni ;)

- slika sposojena iz bloga Lezbična šepetanja Mo2dra -

Razmišljam, razmišljam in ne vem kako naj vse skupaj začnem. Kako naj ustvarim nekaj kar bo jemalo dih, kako naj ustvarim nekaj kar bo ljudi pritegnilo v razmišljanje, razmišljam kako naj se izrazim, da me bo nekdo razumel. Nimam drugega kot besede, ki jih lahko obračam kakor meni se zahoče, besede, ki jih lahko okrašujem z pridevniki, besede, ki jih lahko primerjam z vsem božanstvom, ki jih premore Svet. Pa vendar ... kako je mogoče, da nekaterim tako dobro uspeva, da so zmožni vsega, vsi so tako boljši, tako dobri so v nečem, jaz pa ... a sem dobra sploh v čem? Se sprašujem vedno znova in znova in potem pride nekdo, ki mi pove, da sem, potem pride nekdo, ki me spravi v smeh in mi pove, da zmorem vse, potem je še tu nekdo, ki me objame vsakič, ko mi je hudo in mi reče, da me ima rad. In na koncu mi besede se izpišejo izpod mojih prstov in same se napišejo in same se lesketajo in zasluge za njih dobim jaz. Ne vem kdaj in ne vem kako ampak naenkrat mi nekako uspe, da se počutim lepo, da se počutim božansko? Samo zaradi oseb, ki me imajo rade in me podpirajo in tu so še tiste osebe, ki jih ne poznam, ki me ne poznajo in ko mi nekdo pove nekaj vzpodbudnega in lepega, ko me ogovori popolni neznanec se mi zdi kot da je konec Sveta. Tako lepo je ko ti nekdo pokloni lepo misel, ti nekaj lepega zaželi, tako lepo je ko veš, da je na tem Svetu nekdo, ki mu nekaj pomeniš, ki te ima rad kljub temu kdo si in kaj si in kljub tvojim napakam. Hvala Bogu, da so še na tem Svetu ljudje, ki te ne obsojajo, ljudje, ki te občudujejo zaradi malih dejanj, ker iz malega pride veliko. Hvala Bogu za ljudi, ki upajo in te podpirajo in skušajo ti pomagat pri uresničitvi tvojih želja. Zato je Svet lep, kljub vsem katastrofam Sveta, kljub vsej žalosti in lahkoti, kljub vsemu so tu še ljudje, ki nam znajo pričarati nasmeh na obraz. Hvala; kjerkoli že ste in kjerkoli še boste; za vse tiste, ki vas je pot zanesla nekje v mojo bližino in za vse tiste, ki jih bo še zanesla pot nekje tukaj kjer sem, za vse tiste ... mah kaj bi naštevala za vse, za vse ljudi na tem svetu en Hvala, mogoče si ne zaslužite pa kaj, danes je dan za srečo, danes je dan za odpuščanje, mogoče me sovražite, mogoče mislite da sem nora. Pa kaj pol? Srečna sem in želim to srečo deliti z vami, z tabo, ki to bereš, z tabo. Ker si mogoče ti tisti, ki me razume, mogoče me pa ne razumeš pa kaj pol. Nasmehni se in odidi dalje v Svet, ki je tako čaroben in poln trenutkov, ki ti obrnejo vse na glavo, na lepo ali na slabo ampak saj veš kako pravijo ZA VSAKIM DEŽJOM POSIJE SONCE! Verjamem v to in verjamem v tebe in v sebe. Treba je verjet in upat. Ter seveda uresničevat. Pa lep dan še naprej.

Nekateri , že veste, drugi pa še ne. 21. julija bom dopolnila 15 let. Ja točno tako, 15.! In kot se spodobi, tudi jaz imam nekaj želja in tokrat za razliko kot do zdaj ne bom pisala - - >

Želim si mira na Svetu, želim si, da ne bi bilo bolezni in podobno. Tudi jaz sem človek in tiste vrste človeka  kot je večina, sebična sem in ja sebična bom ostala. Saj ne da ne bi želela si, da ne bi bilo vojn, lahkote in podobno. Seveda si želim to, želim si, da bi se ljudje prej začeli zavedati o globalnem pomenu, o naši Zemlji in podobno. Ampak danes bom pač mislila samo na sebe in kaj si želim za svoj rojstni dan, čeprav iskreno povedano, mi je vseeno kaj mi kdo prinese zato ker … podarjenemu konju se ne gleda v zobe in tudi jaz nekega darila ne ocenjujem in podobno, je že dovolj če mi daš ne vem čokolado pa list papirja na njem pa ena lepa misel, je dovolj ;) Ampak seveda ljudje sprašujejo: kaj hočeš za rojstni dan? Kaj si želiš? In ja to ni več veliki čar darila, ki bi naj bilo presenečenje … ampak je vseeno lepo če dobiš kaj, kar si dolgo želiš ali pa rabiš in podobno. Torej, da pomagam določenim ljudem pri svojih željah:

• Črni lak (po mogočnosti naj bo Manhattan)
• Rdeči lak (Nivea – Flex&strong with bamboo)
• Orginalni cd od Big foot mame – Važn da zadane (http://www.mimovrste.com/artikel/1020973426/q=big%20foot%20mama/big-foot-mama-vazno-da-zadane )
• Orginalni cd od Big foot mame – 5ING (http://www.mimovrste.com/artikel/1020777630/q=big%20foot%20mama/big-foot-mama-5ing )
• Knjigo Twilight
• Knjigo New Moon
• Film (orginal + dodatki) Pirati z Karibov: Dead Man's chest (http://www.mimovrste.com/artikel/1050251216/q=pirati%20z%20karibov/pirati-s-karibov-mrtveceva-skrinja-pirates-of-the-caribbean-dead-mans-chest-dvd )
• Lahko tudi kakega pliškota
• … seznam bom še dopoljnjevala ^^

-opozorilo: To je zgodba, ni resnično- 

Uživam, ko me gledaš, ko ti berem v očeh kako si me želiš. Uživam, preprosto. Se spomniš, ko prvič sva se videla? Ko si me obiskal? Ne vem kdaj in kako … ampak naenkrat tako zelo sem si zaželela, da bi tvoja bila. Tiste tvoje ustnice in tvoje oči, ustnice, ki se smehljajo prav hinavsko in vabijo, da jih okusim. Z očmi me gledaš, preiskuješ in prihajaš v moje misli. Ne vem kdaj, ne vem kako ampak že sem sedela na tebi in te poljubljala. Bilo je tako lepo. Bilo je prelepo. Pomagal si mi odkrivati nove občutke, učil si me kako in kaj. Odvezal si mi zgornji del obleke, še zdaj se spominjam tvojega igrivega nasmeška, ko si odkril, da sem brez modrca. To ti je olajšalo delo in tvoje roke, tako čvrste so me začele grabiti … začele so me slačiti in jaz se nisem upirala edino kar sem lahko, sem vzdihovala in se ti prepustila. Z jezikom si me preiskal celo, z prsti se me dotikal … Bilo je tako noro in tako edinstveno in od takrat kot, da je v tebi nekaj, od takrat hočem samo tebe. Ne vem zakaj ampak ti si kot moj heroin, rabim te in hočem te, ni trenutka, ko ne bi mislila na tebe na tvoje mogočne ustnice in močne roke. Na tvoj jezik, ki me popelje nekam daleč, nekam v tuje kraje. Pa vendar … ta strast, tako nora in tako neustavljiva. Kaj bo ko izgine?