Čudno bo pa vseeno, ne vem zakaj ampak vedno se vrača, znova in znova. Pa ravno takrat, ko je že skoraj pozabljen, pokopan pa pride spet in spet v meni se obudi tista želja po njem, v meni spet začne goreti tisti plamenček, ki mi prinaša take muke, muke, ki sem jih tako goreče želela pozabiti, čeprav si govorim, da je vse super in, da ne čutim ničesar več in da ni del mene, ne več ampak komu lažem? Zakaj imam pol občutek izgubljenosti? Zakaj se mi zdi, da se drobim, čisto počasi, mini košček za koščkom, padam in ni nikogar tu, da me ujame. Ali pa jaz nočem, da me kdo ujame? A zato vse odrivam, mogoče je čas, da se preprosto prepustim, da padem, da bo končno konec tega.