Minilo je toliko časa, ne vem kdaj in ne vem kako. Moje življenje se izteka in jaz, jaz preprosto ne vem kaj sem delala, kje sem bila teh 35 let. Nisem pričakovala, da enega dne bo Smrt prišla na taki način, da me bo odneslo čez ovinek in dlje. Sedaj tu ležim, boli me vsaki del mojega telesa in vem, da mi več ni pomoči. Konec je. Solza mi spolzi čez lice, grenkobo okusim v ustih, ko se spomnim ameriških filmov, ko govorijo o tem, da se ti film tvojega življenja odvrti v tistem trenutku, ko umiraš. Pa še kako prekleto so prav imeli. Pred mano se vrti celi film, od trenutkov z mamo in očetom, do prvega fanta, do zabave z prijatelji. Ampak, ko se konča se skupaj in zdaj, ko čakam ... mi hodi po glavi samo eno. Nič nisem imela od svojega življenja, nisem živela, tako, da ... boli, ker umiram. Boli ker bom umrla in vsi bodo pozabili na mene, ker nisem nič ustvarila. Samo ena črna pika bom, ena črna pika manj na tem Svetu. Tolikokrat sem si rekla, da je še čas. Ta čas... pride, odide, ne vem kdaj ampak naenkrat ga je toliko minilo in naenkrat je čas, da pojdeš. Pojdeš nekam, hm kdo ve kam. Če bi le imela še eno priložnost, samo eno. Živela bi, oh kako bi živela. Zakaj take stvari spoznamo takrat, ko je konec? Zakaj o tem ne razmišljamo že prej? Vedno prosimo za še eno šanso, samo še eno priložnost, prosim. Samo eno. Obljubljamo, prosjačimo, želimo, hočemo ... kako smo zapleteni. Namesto, da bi živeli, tako kot ptice. Bili bi slobodni, tako srečni in vse bi bilo tako popolno. Ampak kaj, ko je prepozno. Za mene. Za tebe pa ni ;)

- slika sposojena iz bloga Lezbična šepetanja Mo2dra -