Počutim se ujeto.

Težko diham.

Vse samo zaradi tebe, vse samo zaradi tebe.

Toliko časa je minilo in spet pojavil si se .

V mojih sanjah.

Bile so tako lepe, tako resnične, da sem končno začela verjeti.

Sedaj pa sem spet budna v kruti resničnosti, kjer te ni ob meni, kjer se tvoja roka ne stika z mojo.

Rada bi prišla do zraka pa vendar ne morem.

O moj Bog, kaj se dogaja z mano?

Postajam panična, zavedam se.

Ampak v mislih se samo vrti film mojih sanj, vrti, vrti in se noče končati.

Vroče mi je, sopiham, kašljam.

Nič.

Skušam se vstat ampak ne gre, noge me ne držijo.

Padem.

Enkrat, drugič, tretjič.

Dokler ne ugotovim, da nima smisla vztrajat, ker so mi noge odpovedale.

Dokler ne ugotovim, da ljubim te.

Dokler ne ugotovim, kako mi je žal za vse.

Dokler ne ugotovim, da si želim, da bi bila mrtva.

Počasi se mi odpira in zavedam se, da bo boljše.

Čas zaceli vse rane, mar ne?

Mar ne govorijo vsi tako?

Lažnivci!

Minilo je toliko časa ampak jaz te ljubim še bolj, samo tako, da veš.

Minilo je toliko časa ampak ti si še vedno v moji glavi.

Še vedno se tako prikupno mi smehljaš in mi govoriš kako sem lepa.

Zadrhtim.

Zadržujem solze v očeh.

»Ni vredno.« si šepetam.

»Ni vredno.« ponovim še enkrat.

»Ni vredno.« ponovim že ne vem, kolikokrat ampak vem, da je brez pomena.

Zadane me še ena misel »VREDNO JE!«

Pozabim na vse in se odločim v hipu.

Imela te bom spet, pa naj stane kar hoče.

Spet bova skupaj, dragi.

Spet.

Skočim na noge in pozabim, pozabim svoje odkritje, da me moje noge ne držijo več.

Od šoka, presenečenja, padem na tla in z glavo udarim v kot mize.

Obležim v lastni mlaki krvi.

In šele takrat se zavem vse.

Šele takrat vem, da je zares prepozno.

»Prepozno je!«

Zakričim še zadnjič in si zaželim, da bi bil tu, da bi mu povedala, da mi je žal.

Žal mi je in ljubim ga.

»Ljubim te.« brez pomena govorim.

Drhtim in zebe me.

Konec je. Preprosto ravno takrat, ko sem dojela je postalo prepozno.

»Prepozno je!«

Zamrmljam še zadnjič.

Poletela bi kot ptica, ujela bi vase svež zrak!

Poletela bi v modre višave in svobodno zamahala z perutmi in preletela Svet, da jo najdem.

Spustite me, vas prosim, v moje sanje je prišla. Prišla je tiho in še hitreje odšla. Odšla je brez slovesa, odšla je bog ve kam. Odšla je stran od mene, kdo ve kam in če vrne se še kdaj. Spustite me vas prosim, dovolite mi, da jo najdem, da ji povem, da dobro sem. Kljub temu, da sem ujeta, kot prič v kletki, kljub temu, da nimam kril, da bi poletela, kljub temu dobro sem, naj ne skrbi zame. Saj čutim v kosteh, da kmalu prišel bo tisti dan, dan moje svobode, ko poletela bom v nebo in poiskala njo pa čeprav mogoče nje več ne bo.

Samo še suho cvetje in dogorele sveče bodo bled spomin, da je nekoč obstajala, da je živela in da je umrla. In ostale mi bodo samo še sanje v katerih mi je šepetala »Nikoli ne pozabi, da nikdar te nihče ne bo tako silno ljubil, kot jaz, tvoja mati!«

»A boli?« sem skoraj neslišno zašepetala.

»Ne boli.« se je v solzah nasmehnila sestra.

Olajšano sem zavzdihnila in zaprla oči ter se prepustila toku Smrti.

Slika sposojena iz bloga: agent.blog.siol.net