-opozorilo: To je zgodba, ni resnično- 

Uživam, ko me gledaš, ko ti berem v očeh kako si me želiš. Uživam, preprosto. Se spomniš, ko prvič sva se videla? Ko si me obiskal? Ne vem kdaj in kako … ampak naenkrat tako zelo sem si zaželela, da bi tvoja bila. Tiste tvoje ustnice in tvoje oči, ustnice, ki se smehljajo prav hinavsko in vabijo, da jih okusim. Z očmi me gledaš, preiskuješ in prihajaš v moje misli. Ne vem kdaj, ne vem kako ampak že sem sedela na tebi in te poljubljala. Bilo je tako lepo. Bilo je prelepo. Pomagal si mi odkrivati nove občutke, učil si me kako in kaj. Odvezal si mi zgornji del obleke, še zdaj se spominjam tvojega igrivega nasmeška, ko si odkril, da sem brez modrca. To ti je olajšalo delo in tvoje roke, tako čvrste so me začele grabiti … začele so me slačiti in jaz se nisem upirala edino kar sem lahko, sem vzdihovala in se ti prepustila. Z jezikom si me preiskal celo, z prsti se me dotikal … Bilo je tako noro in tako edinstveno in od takrat kot, da je v tebi nekaj, od takrat hočem samo tebe. Ne vem zakaj ampak ti si kot moj heroin, rabim te in hočem te, ni trenutka, ko ne bi mislila na tebe na tvoje mogočne ustnice in močne roke. Na tvoj jezik, ki me popelje nekam daleč, nekam v tuje kraje. Pa vendar … ta strast, tako nora in tako neustavljiva. Kaj bo ko izgine?

Jaz kradem!

Ti kradeš!

On krade!

Cel Svet krade, mi pa nič ne ukrenemo, proti temu!

Bunimo se pa vendar podpiramo!

Ni nam všeč, pa vendar krademo!

Zakaj?  

Eksplozija ljubezni.

A veš kaj obožujem? A veš kaj ljubim na tebi? Ljubim to, da me narediš noro, obsedeš me kot droga. Želim in hočem te, še in še. Nikoli ni dovolj in vem, da nikoli ne bo. Vedno bom potrebovala še, vedno boš moral biti mi na voljo in mi dati to kar hočem. Hočem tebe in tvoje telo. Želim si imeti te, tako kot nikoli prej. Tako močno si želim… da si moj in da ne odideš nikoli več. Želim, da si tu, da mi stojiš ob strani in mi daješ kar rabim. Da mi daš sebe brez vprašanj in brez zahtevanj. Ti v meni prebudiš občutke o katerih sploh nisem vedela, v meni pripravljal se vulkan, ki bo izbruhnil. Vsa gorim in pripravljam se na izbruh. Tako dober občutek je to, boljši je od heroina, boljši je od vsega. Nisem vedela, da je ljubezen tako … nikoli več nočem, da ostanem brez nje. Potrebujem to, ker mislim, da ne bi zmogla živeti brez tega kar mi daješ, brez tega strupa, brez te ljubezni.

Odločitve nas spremljajo že od malih nog. »Katero igračko?« »Katero čokolado boš? Ne, ne moreš imeti obojega, odloči se!« In tako pridejo odločitve, ki so tako zelo male in nepomembne za življenje … in mi rastemo in z nami odločitve. Vsaki dan večje. Ni več odločanja katero čokolado boš, zato ker že veš kaj hočeš. Sedaj se odločaš v katero šolo boš šel, kako kariero boš v življenju imel … nato se začneš odločati katera služba je boljša, kje vložiti denar, na kaj staviti in podobno. In vsem tem kupu odločitev je odločitev glede ljubezni. Ali jo imeti? Ali rajši ne? Sprejeti vse izzive, bolečino, veselje, srečo ali ne? Preprosto sprejeti nekoga v svoje življenje ali odkorakati od njega? Kaj naj naredim? Koga naj prosim za nasvet? Svoje srce? Ko se za nekaj odločimo se odločimo zato, da bi nam bilo najboljše, ne mislimo na posledice, pa bi morali. Ne da bi se zavedali si v tistem trenutku sreče nakopljemo veliko luknjo težav in skrbi pa vendar če pogledamo na koncu se izplača In vsaka odločitev je prava. Pa naj reče kdo kaj hoče!

Vsak ima pravico do svojih misli, do svojih želja in do svojih odločitev, pustimo mu njegovo možnost.  

Pričakovanja so včasih tako zelo velika in ko vidimo realnost nas presune, nas vrže iz tira. Zakaj že? Ker smo si osebo, predmet, … predstavljali drugače, nekaj drugega smo pričekovali in potem BANG. Zakaj ni tako, kot smo želeli? Zakaj je tako narobe? Tako drugače? Smo krivi mi, jaz, ti, ali ona? Kdo je kriv? Mislim, da smo si krivi sami, preveč pričekujemo in potem … pač se ne uresniči tisto kar smo mislili. Zato nikoli, ampak res nikoli, če razumete kaj pomeni nikoli, nikoli ne pričekujte od nekoga nekaj… ker boste razočarani. Jaz sem vedno bila zato, zato drage moje in dragi moji od danes naprej … brez pričakovanj, je kak pač je :P

Tako utrujena sem, utrujena od življenja od ljudi, ki me spremljajo na vsakem koraku. Preprosto sem utrujena od tega Sveta in edino kar si želim in edino kar hočem je spanje. Spanec za dolgo časa. Za vekomaj!

Zjasni se! Kako naj se zjasnim, ko pa vse že vem? Kako naj bom resna, ko pa solze moram prikrivat in lagat, kako drugače če ne z smehom in vedrino?Glava me boli, ne morem več razmišljati trezno. Obupana sem in tako nizko sem padla, da bi odšla s prvim, ki pride mimo mene. A razumeš? Saj vem, da ne. Kdo bi mene razumel? Preveč sem … zakomplicirana? Tako drugače gledam na svet. Barve vidim drugače kot ti in razmišljam drugače. Drugačna sem pa kaj? To ti je nekdaj tako bilo všeč, včasih sva najdla svoj jezik, tako dobro sva se razumela. Ampak ne, morala je priti ona, spustil si jo med naju in prišla je vzela si je velik stol in se usedla med naju. Gledala je zdaj enega, zdaj drugega. In že sem videla, da te izgubljam, da se zaljubljaš v njo, ko je izbrala. Srce je hotelo pobegniti v daljavo in umreti ker je vedelo, da te bo izbrala. Ampak ne. Izbrala je mene.

In to mi je všeč.  

Hej!

Ja ti, ki mimo greš in me niti ne pogledaš. Misliš, da si nekaj posebnega, misliš, da vse veš? O pa ne. In veš zakaj tako mislim? Zato ker vidim tvoj pogled, ko me z kotičkom očes preiskuješ, razglabljaš o moji vsebini, razmišljaš o barvah, ki jih vidiš. Zanimiv sem a ne? Priznaj! Zakaj si potem tu in stojiš zraven mene in me bereš, če ti nisem všeč? Slab lažnivec si. Všeč sem ti! Brez skrbi, nikomur ne bom razkril tvoje skrivnosti, za vedno bo z mano in veš, še nekaj ti povem. Želim tvoj pečat imet, tako, da, ko najdeš kaj, ki ti je všeč na meni mi to napiši, napiši en komentar, da mi boš vedno ostal v spominu!

Blog 

P.s.  mislim, da lahko sami skužite kaj sem skušala povedati z besedilom. :D

Nekoč sta živeli na nekem planetu dve deklici, obe sta imeli enako ime, oblačili sta se enako in se veliko družili pa vendar nista bili sorodnici ali kaj podobnega. Obe sta na začetku živeli vsaka zase na vsakem koncu mesta in se nista poznali. Vsaka je živela življenje, ki je če bi ga primerjali z drugo skoraj enako, le, da so imena, ljudje in kraji drugačni, ampak zgodba pa ostaja skoraj, da enaka. Mogoče, da je celo ista? Da je nekoč bila ena deklica in, da se ji je osebnost razdelila na dve osebi in tako sta nastali oni dve, dvojčici, ki sta bili povezani v vsem. Pa vendar tako različni, ena je bila prijazna do ljudi, druga pa nesramna in hudobna. Ena je bila vesela, druga žalostna.

In kako je njiju dve usoda sploh skup pripeljala? Bilo je toplega popoldneva oz. na drugem koncu mesta je lil dež in bilo je mrzlo kot nikoli še doslej. In zakaj je to važno? Mah saj niti ni pač samo,da povem, da si boste lažje predstavljali. Punci sta spali v postelji oz. delali sta se, da spita čeprav sta vstali že nekje pred pol tretjo zjutraj, niti ena ni mogla spati, mučili sta ju mori oz. mora. Ta mora se jima je prikazovala nekaj časa in obe sta se odločili, da odideta tisti dan k vedeževalki, da jima napove kaj pomenijo sanje, kaj bo z njuno prihodnostjo. In dalje že veste kako je bilo… srečali sta se, se pogovarjali ugotovili, da sta eno in od takrat naprej so ju ljudje videvali eno zraven druge. In zakaj je sploh ta zgodba pomembna, zakaj vam jo pripovedujem? Iz čistega dolgčasa. 

Kaj je to prijateljstvo? Si ti moj prijatelj?

*Prijatelji so kot zobje, če katerega izgubiš, občutiš praznino...

Nikogar nimam na tem svetu. Nimam mame in ne očeta, ne sestre ne brata, babica in dedek že dolgo sta mrtva, za ostale sploh ne vem kje so in kaj delajo. Preprosto so me zapustili in edini, ki je ostal na tem svetu si TI. Ti moj dragi, prijatelj. Ampak ali si vreden te besede? Ni prijateljstvo nekaj precenjenega? Se ne govori, da v tem svetu človek ne more imeti pravih prijateljev? Strah me je, da me boš izdal, da me boš zapustil kot vsi. Če odideš, komu naj se zatečem, ko me ljudje ranijo, če odideš, komu naj zaupam svojo bolečino, skrivnosti, veselje, srečo? Kdo me bo potem tolažil, me objel, me spravljal v smeh, ko tebe ne bo, moj prijatelj? Kaj bo potem z mano? Ti si zame tako kot zrak in voda, tako kot hrana in prijetna glasba. Ti si nekaj dobrega, prijetnega in nujno potrebnega za to kruto življenje. Prosim te, če je potrebno, da grem na kolena bom, ker si vreden, če hočeš, da te rotim te bom, če hočeš, da ti zvezde z neba sklatim ti bom ker si zaslužiš, ker si mi toliko dal in tako malo zahteval. Vse bom naredila samo ostani z menoj, nikoli ne odide od mene. Ne zapusti me! Obljubim, da ti bom vrnila vse in vse bom naredila, da se ti oddolžim če je potrebno plačat z življenjem, bom! In veš zakaj? Ker si moj prijatelj. Resnični prijatelj.

*Ne tisti,ki s tabo se smeje, ne tisti,ki joče s teboj, le tisti,ki s tabo občuti, pravi prijatelj je tvoj.

Želim samo še to reči, da vsakdo na tem svetu si zasluži enega iskrenega prijatelja! Če te kdo ima za prijatelja potem izpolni svoje 'obveznosti' in bodi prijatelj če pa nisi sposoben tega pa rajši odidi in ne povzročaj škode nedelžnemu bitju, ker si ne zasluži neprijatelja!

*Kadar hodim, kadar stojim, povsod me spremlja tvoj spomin

P.s. Tole zgodbo posvečam svoji sošolki in prijateljici Aleksandri  M. preprosto zato, ker si zasluži. :D 

 Če pa pri ljudeh ne moreš najti iskrenega prijatelja pa imaš na voljo še vedno prijazne živali, ki ti bodo nudile vse kar rabiš. Ljubezen. In verjemi, da bo žival mogoče celo boljši prijatelj kot pa človek, ki te spremlja že od malega in ga imaš oz. se ima za prijatelja, zato le pazljivo pri izbiranju prijateljstv!

Konec je. Kdaj bom spoznala to? Minilo je osem let, končno je prišel čas, ki sem ga tako dolgo čakala, ki sem ga želela in zdaj je tu. In ne vem če sem pripravljena iti korak naprej ali ne. Se želim posloviti od ljudi, ki so bili z mano vsa ta leta? Ne vem. Tako zmedena sem, tako zelo si želim oditi naprej, spoznati svet in pokrajine, značilnosti… želim uživati in se veseliti. Ampak a sem pripravljena zapustiti vse to kar je bilo do sedaj? A sem dovolj močna, da poletim v višave in se ne oziram več nazaj? Ne vem. Ampak vem nekaj, vedno, večno bodo ti ljudje z mano, vsi dogodki, vsi trenutki, ki smo jih preživeli skupaj bodo nekje shranjeni, nekje v kotičku možganov. In ko bom stara in, ko bom slišala, da je kateri od mojih sošolcev, sošolk umrl se bom spominjala skupnih časov. Spominjala se bom skupnega smeha, spominjala se bom skupnih norčij. Naših prireditev, kulturnih, športnih, tehničnih, naraslovnih dnevov. Spominjala se bom. Vsaj upam, da se bom.

P.s. Tale vpis namenjam vsem svojim sošolcem v devetem a in devetem b razredu in jim želim vse naj naj v nadaljnem življenju. Naj se jim uresničijo vsi cilji, ki si jih bodo zadali in lepe počitnice in upam, da se bomo meli fajn v petek. <3 

:)  

Ivan Sivec.

Danes sem ga imela čast spoznati in morami reči, da mi je postal kar Cool starček, pravzaprav me je očaral z knjigo, Jutri bom umrl. Wow, knjiga je odlična samo junak Luka pa je še bolj. Mmm. xD Sicer pa danes je bil zaključek bralne značke na naši šoli in naš gost je bil ivan Sivec jaz sem pa bila voditeljica, napovedovalka programa. In za dokaz še ena slika: http://shrani.si/f/1J/ba/3XKQ9Zin/s7301913.jpg

----

ZGODBA O PRIJATELJSTVU JE TAKA
SLADKO GRENKA KOT ŽIVLJENJE JE
LEPIH JE TRNUTKOV POLNA VSAKA
LE LEPI NAJ SE VTISNEJO V SRCE

PESMI SMO DELILI SI IN SANJE
LEPE SANJE CESTE IN NEBO
LE PRJATLI SO VERJELI VANJE
DA NEKOČ SE URESNIČIJO

V ZRAKU JE SVOBODA
V ZRAKU DAN SIJOČ
KAJ PRI TEM NAS ŽENE
KAJ PRI TEM NAM DAJE MOČ

DA IZ VARNEGA ZAVETJA
ODLETIMO PROČ
KAKOR PTIC IZ GNEZDA
LE VEZI NEVIDNE
NAS VEZALE BODO SKUPAJ KOT NEKOČ

SLEJ KO PREJ SE VSAKA ZGODBA NEHA
SLEJ KO PREJ SE SVET DO TAL PODRE
KO NI NAM VEČ DO SOLZ IN NE SMEHA
ZGODBA NOVA ZOPET SE ZAČNE

VSAKA STVAR JE PAČ ZA NEKEJ DOBRA
VSAKA ZGODBA NEKEJ NAJ POVE
VSAKA PESEM NIMA TEKE SREČE
TALE ZA SPOMIN BO IN SRCE

V ZRAKU JE SVOBODA….

NIKDAR VEC NE BO TAKO KOT VČERAJ
TUJCI NAM PREKRIŽAJO POTI
A P'RJATLI V SRCU SO ZA ZMERAJ
NIKDAR NE ZABRIŠEMO SLEDI

Naša zaključna pesem na valeti. :-(

---

… Sladke sanje ti želim, dragi moj bralec tega bloga. Če bereš tole pomeni, da sva povezana. Če ti je všeč t kar bereš, potem sva povezana še bolj. Še bolj globoko. In upam, da me boš obiskal, obiskala še kdaj in delila z mano svoje mnenje. Aja pa če je sedaj jutro ali pa dan, ko to bereš ti želim Dober in lep preostanek dneva, če je pa jutro pa kaj naj rečem drugega kot DOBRO JUTRO in pred tabo je lep dan, pa naj bo sonček ali dežek. Če hočeš, da ti je lepo, si tako naredi, da bo lepo. In verjemi, da bo super. Uživaj. In jaz bom uživala z teboj, kjerkoli že si. =) In ne pozabi me obiskat še kdaj. In ja vem, če ti pa blog ni všeč, če so moji vpisi kar nekaj pa saj veš, da maš šanso, da odideš lepo brez besed ali pa mi poveš, da ti ni všeč. In ne oziraj se na moje besede, pač, ti si ti in jaz sem jaz in bodima ponosna na to. A ne? :*

Že dolgo se nič ne oglasim ampak tudi danes nisem imela namena samo kaj ko moram to povedat. Samo kaj ko moram povedat nekomu, kaj se mi je lepega zgodilo. Pa vendar tako… bolečega? Tako … Ah in Oh. !!!

Večer je bil nič posebnega, spravljala sem stvari za končni izlet v torbo, ko sem se spomnila na eno osebo in si rekla: »Zakaj pa ne?« in mu poslala en kar debilen sms iz 'zajebancije'. In glej ga vraga, celo poklical me je in… o ja potrdil je. Srce je bilo kot noro, nisem mogla zaspati, nisem mogla razmišljati. Bila sem tako… bila sem nekje drugje v sanjah kjer je bilo vse tako popolno, vse tako lepo in prav in sanjala sem in želela sem si, da bi se vsaj del tega uresničilo. Mislila sem, da je mogoče? Pa je? Mislim, da ne pa vseeno vem, da en 1% mojih možganov še ni izgubil upanja in ne bo. Taka sem. Tudi, ko je že vse mimo, ko je najhujša katastrofa jaz še vedno mislim, da lahko nekaj spremenim, da je še vedno lahko tako, kot sem si zamislila. Pa še zdaleč ni mogoče. Zasanjana sem in zaslepljena pa ne vem z čim. V glavnem celo pot na izletu je vse bilo tako oz. vsaj mislila sem si celi ljubi san sem si samo govorila: » danes bo tako čudoviti dan, danes bo tako oh, danes smo zadnjič na takem izletu in danes…« Saj veste kako pravijo, česar se veseliš defenitivno, da se ne bo uresničilo, da se bo pokvarilo, če pa se ne veseliš in greš negativno nekam pa te preseneti in se imaš super. Ampak kako za vraga kako bi se jaz kujala, ko bi pa njega videla in to prvič? To je pa ja dogodek pa pol ali ne? In tako smo šli ena postaja za drugo, dokler ni prišel Bled. Dokler … nisem slišala njegovega glasa, da prihaja, da tako malo manjka in da se bova videla in takrat me je zadelo. ON RES PRIHAJA. Ampak na tiho pa vseeno sem upala, da ne bo prišel. Mislim kako naj se obnašam, ko ga vidim, kaj naj počnem? S čim ga naj zabavam? S čim naj ga osvojim? Če je to sploh mogoče. Saj nekaj upanja je bilo, dokler nisem izvedela, da prihaja njegova punca. Res lepo pa vendar, zakaj za vraga se jaz bunim? Saj že dolgo vem, da ima njo, da njo poljublja, da za njo živi. Kaj mu bo ena taka, kot sem jaz? Ne morem mu nuditi, tega kar si on želi in kaj si on želi? Nimam blage veze, saj ga ne poznam. Poznam le njegov nasmeh, njegove zgodbe, njegov način govora, njegov glas… In ja upala sem tudi, da ne pride, da bo grdi, da bo … da ne bo taki kot je, kot sem si ga predstavljala, da bo nekaj nasprotnega, tako bi bilo vse izi, tako hitro bi ga nekako 'odgnala' od tam kjer je bil. V možganih. In ne kot zakleto, kot, da je moja usoda, da samo … trpim? Prišel je, ni lagal, prišel je tako … vsakdanji in meni tako… všeč? Oh ja, še preveč všeč, tako zelo, da sem imela take neumne komentarje, da se danes sama sebi smejim, ko pomislim na moja dejanja, na dejanja, ki jih obžalujem kajti, zajebala sem vse kar sem imela, če sem sploh kaj imela.

Zdaj pa ne spim, ne jem, ne pijem, ker mislim na njega? Ah tako hudo še ni, ampak res je, da spat hodim pozno ker težko zaspim. In kdo me lahko krivi? Mislim tisti vonj… tista toplina. In ja ni čudno, da sem nekje tam med oblaki in ja bojim se, da bom kmalu padla na tla. Kot zrela hruška.