Oziram se okoli sebe, ni te. Ni te, zdaj, ko tako te rabim. Rabim oporo, veliko jih je tu, ki čakajo na mene ampak jaz čakam tebe. Kje si, me boš spet pustil na cedilu, kot neštetokrat doslej? Strah me je, rabim nekoga, da me objame, da me reši teme.

Toliko jih stoji okoli mene, tam nekje na robi pa stoji on in žalostno gleda z velikimi očmi in čaka. Brez pomisleka, vem, da ni več poti nazaj si utrem pot med ljudmi in se napotim k njemu. Mama joče, oče se obrne in odide, teta me prosi, stric me vleče nazaj… ampak jaz se ne dam, izbrala bom njega. Ker je drugačen, ker me bo razumel, ker ni tak kot ti. Ker ni …

Podarim mu nasmeh, objamem ga, poljubi me. Vem, da sem izgubila vse, prijatelje, družino, za njega, za tujca z lepimi očmi, zaradi tujca, ki je drugačen kot drugi. Ker je nasprotje tebe pa vendar ti je tako podoben. Jaz grem tja…

Dvignem roke visoko v zrak in se nagnem, veter me podre na tla. Počasi padam, kot ptica s polomljenimi krili. Kot poraženka, padam. Nikogar ni, da me ujame. Žalostno me gleda, izbrala sem ga čeprav nikoli ne bom njegova. Ve. On to ve in me pusti padati. Njegove velike oči me žalostno gledajo, obrne glavo in odide. Odhaja … ne zamerim mu. Ampak vsi so imeli prav. Imeli so prav.

Še sekunda, dve in že bom na tleh. Že bom na zemlji, črni zemlji. Še vedno upam, da se bo obrnil in me rešil. Ampak ne, on je daleč, daleč. Zaprem oči in se prepustim vetru, drugega ne vem. Še bolj razširim roke, še zadnjič zajamem ta sveži zrak in še enkrat pogledam v nebo.

Raztreščim se na tisoče koščkov, moje oči so odprte in gledajo, vidijo tebe, ki tečeš proti meni. Tečeš, jočeš, prosiš. Ob meni si, objemaš me, jočeš, prosiš. Prepozen si.

Že  tolikokrat sem začela  pisati novi vpis na blog in ga napišem in ga preprosto ne oddam. Vedno je preveč… vsakdanji? Brezvezni? Dolgočasni? Vse je nekako preveč… je preveč če napišem, da me boli glava od včerajšnjega dne, je preveč če napišem, da sem taka kot, da bi me povozil vlak. Nepočesana, neurejena, niti številke tujca, ki jo imam na roki nisem še uspela oprati in zaradi tega me čaka kazen – zajebavanje z strani očeta, pogledi, ki so too much od moje botre, mamini očitki »aleksandra tale fant, kaj veš, verjetno na vsaki zabavi kako osvaja … itd.«, nesramno smejanje mamine tete, očitki, da cigani (po mojem Romi) niso dobri ljudje… itd. itd. itd. S čim sem si zaslužila to? In to še posebej danes, ko sem sesuta, čeprav me ne boli glava ampak se mi zdi, da imam mačka in ga sem vsa ubita. Jutri ne vem če bom šla v šolo, bom videla. V glavnem fuj in fej, hrana se mi gabi, počutim se kot nosečnica, vse mi smrdi edino lubenica je bila dobra ampak hoja na wc tudi ni prijetna. Jem Ferrero Rocher in razmišljam, da sploh nisem lačna, torej zakaj že jaz to jem? Iz dolgčasja? Mogoče… ali pa tudi ne. V glavnem ja včeraj sem imela birmo zato je to tako kot je, in ja bogatejša sem za 1445€. Zdaj samo upam, da me kdo ne pride oropat. Bom čim prej morala iti na banko pa to gor položit, v današnjem svetu nič več ni varno. Niti nedolžen flirt ne.

Moj bog žal mi je, da sem grešila in žalila tebe, ki si moj oče. Trdno sklenem, da se bom poboljšala, pomagaj mi z svojo milostjo. Amen.

Jaz sem taki grešnik in ne morem si pomagati. Zakaj mene tako razganja, tile hormoni so čisto too much v tem mojem življenju. Čisto vse mi še 3x zapletejo. Recimo včeraj sem imela en bend, ki je nastopal pri nas in so peli pa to in ja med njimi je bil en tko kul tipček, btw rom kar sicer za mene nima pomena, za nekatere pa ampak to sem povedala tako, da boste vedli, ne vem sicer zakaj bi morali vedeti ampak lahko povem, da po včerajšnjem dnevu sem spremenila mnenje o Romih, nekje za 30% - - > in sicer že prej nisem imela slabega mnenja o njih, razen o določenih, ki jih poznam in o tisti slabi polovici. Ampak sedaj menim, da nekateri ljudje so res krivični ko rečejo cigani kradejo, cigani lažejo, cigani to, cigani ovo. A ti pa jaz ne lažema? O pa še kako lažema. A jaz pa ti ne kradema? O pa še kako ampak ne materialnih stvari, midva kradema drugače, midva kradema ljubezen. Midva kradema… Cigani prodajajo zanič robo? Iz lastnih izkušenj vam lahko povem da to drži le pol, pol. A midva ne prodajema zanič robe? Seveda jo, ljudje prodajemo svoj videz, ki je čist, zglancan, duša pa je črna. Prodajemo ljubezen, ki je ni. Naše spoštovanje, ki ga v resnici nimamo do določenih ljudi. Mi smo maske, nekje  v globini pa se skriva grda resnica o nas. Mi sodimo o ljudeh, ampak le po VIDEZU. Sodimo po VIDEZU. In vsi pravijo »videz ni pomemben, pomembna je duša, srce.« Vas starši niso nikoli učili, da človeka glej po duši? Glej ga po srcu? Videz ni pomemben kajne? Pa vseeno lepše je videt vročo blondinko, z mini krilom kako se šeta po ulici, vsa fina in oh in sploh kot pa starejšo, zanemarjeno gospo, ki je utrujena tega življenja. A ona ni vredna ničesar, ni vredna, da živi? Nekoč bo blondinka postala tudi babica, starejša, boste takrat tudi jo osvajali ali jo boste zaničevali? In tudi vi poste postali stari. Si želite, da bi vas ljudje zaničevali? Vas prezirali? Si želeli, da umrete ker ste preprosto STARI??? Si želite to? Ne? Hm… potem pa nehajte učiti svojih otrok, da starejši ljudje niso enakovredni, potem nehajte učiti otroke, da romi in drugačna ljudstva niso enakovredna nam. Vi odločate kakšen bo vaš otrok. Naj bo tak, da bo gledal v srce in ne v videz. Torej kje sme ostala, pri tistem tipčku kajne? V glavnem ja malo je manjkalo, da bi se na koncu večera še hm… spoznala bolj … z jeziki? Nekaj takega, samo, da sem imela starše v bližini in nisem pač želela, da bi me še kdo videl od sorodnikov tako, da sem ostala kot riba na suhem. In on prav enako, čeprav delno obžalujem, kdo pa ne bi? Jaz defenitivno bi, oz. obžalujem že -.- ampak nekako se tolažim zdrava pamet pa to. V glavnem to je to.

Ura je 1:02, jaz sedim v svoji sobi na postelji z prenosnikom na kolenih. In se dolgočasim. In spet mi misel nanese na njega, na njegove mehke ustnice, na njegove lase, ki mi polzijo med prsti, ko grem skozi njegovo glavo. Spet me preleti tisti dober občutek, ko ima roke na moji zadnjici in me poljublja. Kako naj vse to pozabim? Kako naj pozabim njega in grem naprej? Povejte mi! Hočem vedet, Hočem znati! Rešite me teh ljubezenskih muk. Pomagajte mi, da ga pozabim. Da mu dovolim, da odide iz mojih mislim, duše, srca.

Kaj vse bi dala samo še za en njegov poljub.

Vir slike: Google 

Ti si bil tisti, ki me je spremenil. Ti si tisti, ki je moje srce iz zlata spremenil v kamen. Nič več ne čutim. Sem kot robot, brez čustev. Brez solz, brez nasmeha. Moški v mojem življenju ne obstajajo, obstajaš še vedno samo ti. Za tebe, srce nisem slišala že dolgo ne. Ne vem kje se nahajaš, kdo te poljublja in kdo z tabo leži v postelji ampak vem, da enega dne bom jaz tista, ki te bo grela. Vem, da že zdavnaj si pozabil name in da, vem, izgubila sem svojo priložnost. V tvojih očeh mene nema. »Nekoč te bom pozabila« sem si vedno govorila ampak počasi izgubljam upanje, ni moškega, ki bi tebe presegel in mojo srce osvojil. Ampak vseeno, potrudila se bom, da te bom pozabila. Dala te bom na blok.

*

Ti si tista, ki me je spremenila. Ti si tista, ki ranila je moje srce. Srce, ki več ne čuti veselja, čuti samo bolečino ob neuslišani ljubezni. Spremenila si me v robota. Ne smejim se več v družbi, ne hodim nikamor, samo sedim ob računalniku in čakam na tebe. Ne vem več kje si, s kom si, kdo ti greje posteljo? Vem, da name si že zdavnaj pozabila in da sem izgubil priložnost, ki si mi jo dala. Zato draga moja, brišem te iz mojih stikov in te pozabljam.

***

Slišim, da si odšel. Niti adijo mi nisi rekel, odšel si neslišno. Iz države in iz mojega srca. Ampak vedi dragi vedno boš imel posebno mesto na mojih messenger stikih. <3

*

Odhajam draga moja, puščam te za sabo in grem novim stikom in ljudem naproti. Boga prosim, da mi boš oprostila ker se nisem poslovil. Oprosti, nimam poguma. Še dan danes si ne morem odpustit, da sem te izbrisal. Spremenil sem si celo naslov in mogoče ti ga nekoč povem, do tedaj pa Zbogom.

p.s. Tole je že malce starejše, napisano na poti oz. ko smo se vračali iz Bosne nazaj domov in ni bilo časa, da bi objavila in objavljam sedaj, ko imam minuto časa, da lahko objavim =D  

Prišlo je kot strela z vedrega neba. Prišla je bolezen. Ampak nisem se bala, ker sem imela ob sebi tebe. Mojo najboljšo prijateljico. Z mano si bila, ko sem odšla od doma, z mano si bila, ko sem bila razočarana v ljubezni. Bila si z mano. Bila si ob meni. Sedaj pa tavam v temi, plujem v viharju bolečin in spominov, saj te več ni ob meni. Tako zelo te potrebujem, moja prijateljica. Nikoli te nisem znala ceniti dovolj.

Oprosti.

Ne odhajaj.

Ne zapusti me.

Prosim…

Rada te imam, premalokrat sem ti to povedala, te poljubila na lica in se ti zahvalila za vse. Vem, da odhajaš od mene, vem, da si me zapustila in mogoče je prepozno. Ampak vseeno upam, da boš slišala to. Hvala, hvala za vse lepe trenutke , hvala za čudovite spomine, ki bodo večno z menoj, tudi v najbolj težkih trenutkih mojega življenja, bolezni, hvala za vse. Ne vem kaj sem naredila, da mi je Bog poslal tebe ampak vedi čeprav te ni več tu, ob meni, se mu zahvalim vsaki dan posebej za to, da mi je poslal tebe. Rada te imam. Upam, da boš nekoč vedela koliko si mi pomenila, koliko mi pomeniš še. In resnično, resnično upam, da si vsaj delno hvaležna, da si me imela za prijateljico. Trudila sem se. Res. Čeprav vem, da nisem imela vpliva, da bi spremenila tvoje življenje in boli ker te več ni, ker si odšla. Ampak ti ne zamerim. Razumem te in vem, da nisi več zmogla. Ne boj se, nisem jezna. Samo žalostna sem. Točim solze radostnice in solze žalostnice. Ko me ljudje čudno pogledajo, ko se nenadoma začnem smejati jim vedno razložim, kdo je vzrok mojega smeha. Vzrok si ti. In spomini na najine skupne dni. Čeprav umiram, se ne bojim smrti. Saj sem že delno mrtva. Ko si odšla si vzela del mene. Tako, da nimam razloga, da bi se upirala. Kar mi je namenjeno bom sprejela. Doživela sem tisto kar sem morala in to s tabo. Mogoče, mogoče se še kje srečama, tam zgoraj, med belimi oblaki, med modrim nebom. Imam samo še eno željo, želim se posloviti od staršev in ju objeti in reči, da vse bo dobro, ti me boš čuvala. In želim povedat tvojim staršem, da naj ne skrbijo, skrbela bom za tebe. In midve obe, bova skrbele za njih, njihova angela bova, kajne? In želim si samo še enkrat te objet, in ti reč: Rada te imam

Posvetilo: Posvečam osebi, ki je v mojem življenju prisotna že osem let, v dobrem in v slabem in če Bog da, bova še štiri leta skupaj in mogoče tudi kasneje. Upam, da boš vedno prisotna v mojem življenju, saj si ne predstavljam življenja brez tebe. Rada te imam! In hvala za vse, moji dragi prijateljici Ani :*