Danes nimam namena neki razglabljat, razmišljat, in težit z svojim »razmišljanjem«. V glavnem do ljudi imam nekako (se trudim) iskren odnos in skušam biti pravična, skušam biti prilagojena vsem. Tako so me učili moji starši in so mi bili in so mi vzgled in sem ponosna na njih. Zakaj sploh to razlagam, govorim? Danes sva z mamo odšle na banko, v mestu so bile vse banke nabito polne in, ko sva šle domov sva se ustavile na banki, malo izven mesta. In postavima se v vrsto, ko mama naenkrat začne. » Glej, botro.« in res, pogledam, vidim prvo na čelu vrste, mamino botro. In mama reče meni, da jo bo povabila na pijačo, jaz pa pač naj bom v vrsti pa naredim tisto kar moram / ker itak sem jaz morala na banko :D / in pride gospa mimo in mene čudno pogleda, se obrne pogleda mamo reče »zdravo« in se začne pogovarjat z gospo za nama, svojo sosedo. Onidve se lepo pogovorita in botra odide. Zdaj pa je mami malo čudno, gleda in pol gre za njo in jo pokliče, nič. Jo pokliče spet pa nič. Jo tretjič pokliče, ko ji botra lepo reče: »slišim.« in odide. Gledam jaz, gleda mama. Brez razloga, gospa se obnaša kot ne vem kaj, poslala sem ji vabilo za birmo, kot znak spoštovanja, čeprav ona meni ni nič. Poslala sem ji zaradi mame, ker mama jo ceni, spoštuje, pomagala ji je vedno, ko je lahko. In to je ... zahvala? Mama je prizadeta, čeprav ni nič rekla. In vem, da ji je hudo ampak kaj moreš, v današnjem času je vse tako... narobe? Najbolj smešno je to, da sta se z botro slišale nedolgo nazaj, sta se pogovarjale, mama ji je čestitala za praznike in to in poglej vraga. Za mesec se vse OČITNO spremeni. V današnjem svetu so itak sekunde, mesec je kot včasih leto, leto pa kot 3. leta nekoč. Kam bomo prišli če bo tako se nadaljevalo?

   - - > Poslednji objem.

V Italiji so pred kratkim odkrili grob prav posebne vrste. V njem sta, v tesnem objemu že kar 5000 let ležali okostji mlade ženske in moškega.

Zaenkrat arheologi še ne vedo vzroka smrti in v kakšnem razmerju sta pokopana bila. Brat ali sestra, ljubimec ali ljubica, mož ali žena. V vsakem primeru te slika razneži.

Rajši kot, da se prepiramo, rajši si podarimo objem. En  iskren objem. Pa lep dan še naprej :*

Pospravljala sem sobo, ko sem nenadoma zagledala za pisalno mizo moder balon. Pobrala sem ga in se nasmehnila, po tolikem času sem ga najdla in še zdaj ni počutil, izhlapel. Še zdaj so se na veliko videle črke njegovega imena. Še zdaj je na veliko pisalo »LJUBIM TE!« nasmeh je ostal na ustih. Vzela sem škarje in prerezala vrh balona. Počasi je zrak iz njega izginjal in on se je skrčil. Postal je spet tako droben, tako mali. Spomnil me je na mojo ljubezen do njega. Kot balon. Od male iskrice se je napihalo v veliko ljubezen, ki je počasi, dan za dnem umirala, dokler je nisem dokončno izpustila, da je šla, da je spet postala mala sapica. Nikoli več  ne bo enako. In ne vem mogoče je tako boljše, da je šlo počasi, kot pa, da bi balon počil enkrat sredi mirnega morja. Mogoče.

Iskala sem eno tako otroško pesem, ko je »sonček sije, dežek lije...« pa ne vem, ne najdem in sem tako pomotoma našla tole pesem od Predina Sonček je in ti si skuštrana. Tale pesem mene vedno spomni na našega učitelja telovadbe, vedno nam jo je 'zapel', ko smo prišle v telovadbi, na začetku je bilo smešno in zabavno, potem je postalo dolgočasno na koncu pa že bedno in kar neki, sedaj pa, ko slišim to pesem se spomnim naših ur telovadbe in je tak fajni občutek ^^

»Danes se mi zdiš
še prav posebno lepa,
ta poredni angel
spet nad nama leta.«

Danes je res bil tak lep dan, sonce je sijalo, toplo je bilo, pravo spomladansko vreme. Ju3 pa napovedujejo dež jaz resnično upam, da ga ne bo, moram it v D. na bibliobus, da vrnem knjigo, ki jo imam že nekaj časa doma. Saj bi jo že zdavnaj vrnila samo kaj ko so tako neumno naredili, da pridejo takrat oz. ob tisti uri, ko imam jaz pouk, kaj naj naredim? Saj sem prosila knjižničarko, da mi je podaljšala samo očitno ne vem mi ni ali kaj ker sem danes dobila opomin. Super. Že tako sem brez denarja, ker sem si kupila Harry Potter kapo, ki je res waa <3 tako, da upam, da bom prebolela tistih osem evrov in malo me bo potolažilo, da bom dobila denar oz. našel se je kupec za rumene uhane ^. /sicer z najboljšo prijateljico delima na pol pol ampak bo =D Mora bit, kajne? xD /

»Vem, da me bo dan živel
kot v rokavicah,
ker je na moje veke padlo
nekaj zlatega«

Nekje ob osmi uri sem odšla ven, da poberem odeje, ki sem jih danes oprala in tako pogledam v nebo, se zazrem v daljavo. Bilo je prečudovito. Takoj sem stekla po fotoaparat, da slikam lepote narave, jaz sem še splezala na naš avto in se lepo namestila gor (hvala bogu, da je mama spala) in slika in kaj je nastalo? Tole:

http://shrani.si/f/2p/43/3AxRqr4l/s7301070.jpg

http://shrani.si/f/2V/Gb/1tuMN1CK/s7301067.jpg

http://shrani.si/f/s/hq/1rSItFe1/s7301076.jpg

»Iskrice v očeh
in nagajivi blisk nasmeha,
razvajena princesa.
Naj se pravljica nikdar ne neha«

Sedaj sem slučajno pogledala na televizijo, kjer so ravno govorili o nasilju, nato še o nasilju nad ženskami v Turčiji in glede vere, sramotenja in podobno. Hm pomislila sem na svojega strica, ki je Jehova, oni so se odločili, da ne praznujejo ničesar in tudi ne hodijo na praznovanja. Vseeno kljub temu sem mu poslala vabilo na mojo birmo, hotela sem, da mu pokažem, da ga imam rada, da ga cenim in zdi se mi žalostno, ko mi reče, da pač vera pa to in oni tega ne delajo. NE se ne strinjam z tem. VERA NIMA ČISTO NIČ PRI TEM. To je osebna želja posameznika. Oni so se pač tako odločili in ja verjamem, da bi lahko naredili izjemo za mojo birmo. Po drugi strani pa dobro, vegeterjanec tudi ne more enkrat meni na uslugo pojest kos mesa tako, da skušam biti razumevajoča. Upam, da mi uspe. :P Drugač mislila sem reči to, da vmešavanje vere v pretep, samomor, umor, itd. je žalostno in meni se tisti »verniki« res smilijo oz. gnusijo. Ampak ampak res to sploh ni važno. Mislila sem malo pokomentirat tisto novico.

»Vedno me boš našla tam,
kjer si me boš želela.
Na moji dlani dobra vila
zate spi.«

Kaj narediti, da ustavi/te/mo/jo nasilje nad ženskami zaradi tako nič vrednih razlogov, kot je »sramotenje«, ki za razglednega človeka, ni nič posebnega tam za enega Turka pa ... saj razumem, ljudje smo različni samo kdaj bo zavladalo na tem svetu mir, veselje, sreča? Vsak trenutek, vsako sekundo ko pišem tole umre en otrok, žena, mož, brat, sestra od lahkote. Strela. /Vsako sekundo umre en otrok. Ta stavek bo za vedno ožigosan v meni, ta stavek nam je povedala učiteljica za glasbo, pri glasbeni uri, ko smo spoznavali eno črnsko pesem, ki je govorila o revščini, lahkoti in podobno. / Take stvari ti pridejo do živega in tako je prav, kaj bo če bomo na vse gledali brezbrižno? Kaj bo z svetom? Pomislite kako bi bilo vam oz. kako vam je ko kdo gleda brezbrižno na vašo bolečino, trpljenje. Ni prijetno, kajne?

 »Sonček je in ti si skuštrana
Sonček je in ti si skuštrana«

Stop all the clocks, cut off the telephone

W. H. Auden

Stop all the clocks, cut off the telephone,
Prevent the dog from barking with a juicy bone,
Silence the pianos and with muffled drum
Bring out the coffin, let the mourners come.

Let aeroplanes circle moaning overhead
Scribbling on the sky the message He Is Dead,
Put crepe bows round the white necks of the public doves,
Let the traffic policemen wear black cotton gloves.

He was my North, my South, my East and West,
My working week and my Sunday rest,
My noon, my midnight, my talk, my song;
I thought that love would last for ever: I was wrong.

The stars are not wanted now: put out every one;
Pack up the moon and dismantle the sun;
Pour away the ocean and sweep up the wood.
For nothing now can ever come to any good.

http://www.youtube.com/watch?v=gE9E07EznXw

Prelepa pesem. :(

Vse skup je velika zmešnjava in delno sem za Tjašo samo po drugi strani pa tisti njen BLA BLA BLA BLA je že na začetku, mene pred tevejem je razpenlo, on pa je bil miren vse dokler mu ni dala povoda in sicer fajno klofuto in vse bi blo ok če nebi pol vsi začeli Dejana vlačit in mirit. Takrat se oseba v opitem stanju začne seveda bolj agresivno obnašat. Ampak okej. Vseeno se mi zdi, da bi Dejan moral ostati not in ElTyeb bi moral lepo svoja usteca držat zaprta, kajti veliko je pripomogel k temu, da je Dejan šel ven. Po drugi strani pa je to bila pogumna odločitev in mislim, da bo veliko ljudi na Dejanovi strani in tudi sama se prištevam med njih.

Drugače pa moram reči. OMG kak je ta tip sexy. O.O Vse bi dala za en krog v njegovem avtu ob njemu </3 Pa še posebej fajn je, ko se ne brije /ja saj vem. Čudna sem. Včasih bi mi to blo FUJ. JAK. In oh in sploh samo na Dejanu pa.../ mmm <3

Če kdo pozna Dejana naj mu reče, da tule na štajerskem, okolici Ptuja je ena zmešana smrklja, ki bi se peljala rada v njegovem avtu in naredila nekaj fotk za spomin.! :P

http://shrani.si/f/w/fr/3m2YVBs8/1.jpg

http://shrani.si/f/2C/oZ/2Zlazvad/2.jpg

http://shrani.si/f/O/6I/2t5aMmik/3.jpg

Nažalost nimam nič njegovih slik. :x

»Rada te imam«

Kolikokrat sem ti to povedala, nikoli mi nisi odvrnil nazaj. Nikoli mi nisi namenil nasmeška, ki bi dal vedeti, da ti je kaj do mene.

»Rada te imam.«

Ponavljala sem to, vedno dokler nisem spoznala, da sem le neumna zaljubljena punca, ki je nikoli ne boš pogledal. In nikoli vračal čustev.

»Rada te imam.«

Sem ti še zadnjič povedala, preden sem odšla.

»Rad te imam«

Sem ti na tiho govoril ampak nisi poslušala.

»Rad te imam«

Sem vedno dejal, da bi me opazila, da bi videla koliko mi je do tebe.

»Rad te imam«

Sem vzklikal za tabo, ko si šla.

p.s. v tem tednu sem imela veliko težav in obljubim, da se bom ju3 potrudila in vse prepisala iz mojega zvežčiča in vam kopirala. -.- rada vas imam in lahko noč ^^

Včeraj sem bila z mojo najboljšo prijateljico v Mariboru, kjer sva šle malo v Europarka in v Kolosej na ogled film Katera je prava. Film je bil odličen, zelo zabaven in malce drugačen. Kar je bilo zelo lepo in je popestrilo vse skupaj. In res priporočam film vsem. Potem pa sva se odpravile malo v Europarka spet in si šle pogledat v trgovino, kjer je Ana videla pred filmom krasno krilo in je razmišljala, da bi ga probala in ga kupila za valeto. No v tej trgovini sem oz. je Ana opazila lepo vinsko obleko in še eno črno, »prisilila« me je, da sem si ju probala in WOW črna je bla oh in oh in sploh <3 tako, da sem si jo kupila za valeto, Ana pa krilo ^.^ In veselo sva se odpravili domov zadovoljni z tem dnevom.

Kaj pa bo rekla na mama na vse to?

Je bilo moje vprašanje v glavi, ki sem ga v Mariboru izbila iz glave in preprosto kupila obleko. Ko smo se pa približevali naši hiši bolj sem vedela, da bo gorelo v hiši, kajti z mamo naj bi danes ali jutri šle po trgovinah za obleko in to. Pridem lepo domov, mama videla vrečko in seveda takoj je hotela vedet kaj sem kupila. Imam svojo kartico ampak res ne dvigujem si veliko denarja, nisem nekam zelo potrošniška ampak obleko sem si plačala z kartico saj nisem imela drugače denarja. In ko dobiš priložnost, naj jo človek izpusti samo, da je mama srečna? NE! Tega ne morem dovoliti in nisem. Sicer se je »sprijaznila« včeraj ampak že danes sem dobila VELIKO in ko rečem veliko mislim VELIKO očitkov, v vsakem prepiru je omenila kaj od včeraj + da si kar nekaj izmišljuje, da sploh nisem šla v kolosej ampak samo po obleko in podobno kar je bedno kajti jaz nisem imela namena gledat sebi za valeto ker... nisem imela denarja pa mame ni bilo zraven pa nič in nisem hotela delat nekaj na svojo pest za bv. Ampak ona tega ne razume in ne bo. Ima svoj pogled na svet.

Sicer pa ta dan sploh ni bil tako slab. Bila sem pri Anji /sicer res za ful ful ful kratek čas ampak okej/ in je bilo fino ^. Potem bila sem na Ptuju in sem si kupila lepi beli bolero za birmo /če bo mraz/ oz. za valeto - če bo mraz xD In ja KONČNO mam nove copate, kajti ti, ki sem jih imela oz. mam so »gotovi« za smetišče so. -.-  aja pa še nekaj imam novega ampak nikomur niti besedice. Ššš novo spodnje perilo imam XDD

Drugače pa zdaj sem se spomnila na našega mačaka, ki se še vedno in ja ŠE VEDNO SE GONI. In ga ni, da bi mu lahko povedala za vse moje srčne težave in vse o šoli, mami, ki me je danes celo udarila. Ja celo to :'( in še marsikaj. Ampak ok saj ni važno.

In jaz sem spet mislila pisat o vsem in svačem oz. o vojnih taboriščih, mučenju in tem ampak se mi ne da oz. se bom posvetila rajši plonk listekom za verouk in msn pogovoru in vprašanjem za geografijo, ker jutri pišemo. Torej držite pesti za mene. In samo za MEN :p

Aja če koga zanima moja obleka xD - - >

slika je pomanjšana pa to ><

Hm... danes smo imeli gospodinjski dan in ja je bilo super, še posebej ker sem dobila pet in lahko rečem, da imam en predmet že zaključen in sicer gospodinjstvo: 5 *proud*

Drugače pa je bilo zelo zanimivo. Še posebej, ko človek odkrije oz. ga ljudje negativno presenetijo oz. ŠOKIRAJO in izgubiš v trenutku vse zaupanje, ki si ga imel. Pravzaprav se mi je določena oseba tako zamerila, da sem jo dala na blok. Je ne rabim, jaz ne rabim parazitov, ki živijo od mene in vsega kar imam in od moje dobre volje, pomoči in mojega dobrega srca. Ne konec je tega !!! Ne mislim več prenašat, da me bo ena debilna CENZURA po domače rečeno jebal* v glavo in mislila, da je carica in da bom jaz to lepo tiho požirala. Hvala ampak ne. Konec je z tem za vselej. In kako sem bila neumna, ko pomislim, kak sem bila prijazna z njo, sočustvovala z njo, ji uresničila oz. naredila vse kar sem pač lahko, če me je prosila. Pa čeprav nisem imela dobrega mnenja o njej in sem vedela, da je ena velika prasic* vseeno sem mislila »saj kaj pa če bo boljše«, »mogoče pa bo kaj drugače če bom to naredila« itd.

Ampak dobro ni važno, je pa zanimivo kako traja, da nekdo dobi zaupanje, da imaš dobro mnenje o njem in pol PUF vse izgine, se razleti. Prav vidiš okoli prah, črepinje ... žalostno.

Drugače pa jutri greva z mojo najboljšo prijateljico v Maribor. Mama mi je kar tak dovolila in res vse je bilo v pičlih petnajstih minutah dogovorjeno in se res zelo veselim. Gledali pa bova film Katera je prava ...

To vprašanje sem zastavila sošolki Patriciji, ko sva se pogovarjali in brali novico o mami, ki je ubila svojo šestletno hčerko, ker je mala imela v roki nož in je mama pomislila, da je hčerko obsedel hudič. In potem je hčerki prerezala vrat in jo ne vem točno koliko krat zabodla. Novica me je res ne ravno razžalostila, bolj me je šokirala in prisilila k razmišljanju o tem današnjem svetu.

Človek dan danes najde v črni kroniki vse več umorov, takšnih in drugačnih. Od raznega mučenja, posiljevanja, in podobno. Zdi se kot, da je Hollywood med nami in mi smo v enem od njegovih filmov. Človeška domišljija je postala realnost. Ampak zakaj je lahko brutalen umor človeka, prijatelja, soseda, žena ali CELO otroka lahko resničen oz. se prelevi v realnost. Ljubezen z določeno osebo, zdravje naših najdražjih, in podobno pa na žalost ni uresničljivo oz. težko se prelevi v realnost. Živimo v nekem narobe svetu.

In danes me je na to spomnil pridigar pri maši, ko je začel omenjati vero in pobijanje ljudstev med sabo. Zakaj se ljudje pobijamo? Zakaj pride do vojn? Zakaj se vojaki borijo v Iraku. Za mir? Ampak ...

Mah če bi ljudje imeli malo več možganov oz. RAZUMA bi lahko imeli na tem našem svetu toliko mira, izobilja in svet bi lahko bil toliko lepši. Ampak na žalost se to ne bo zgodilo ali pa se bo ampak ob kaki hudi katastrofi. Kajti samo ob nesrečah, ki prizadenejo veliko in preveč ljudi in ob nesrečah, ki vzamejo življenje takrat ljudje začnemo razmišljat in se trudit za boljše. In to ni prav. Ni pravično. Kaj je sploh pravično na tem svetu razen smrti pa še ta zna bit nepravična in vzet marsikoga, ki si tega ne zasluži?

Včasih je bilo vse tako preprosto, ljudje so bili bolj složni. Res, da tudi takrat je kdo koga pretepel, se skregal. Res je, da so bili vedno eni bogatejši eni srednjega sloja in drugi revni. Pa saj danes na žalost ni nič kaj boljše. Vedno bo nekdo, ki bo imel več, ki se bo tega zavedal in se bo imel za bolj pomembnega za nekaj več kot tisti, ki na žalost ima manj od njega. V tem svetu nekaj veljaš toliko kot imaš. Toliko ljudi ima dar, potencial samo kaj, ko pa ni denarja, da prideš kam. In vsi danes pravijo kak je svet lep kako je boljše, kako ni tega kako ni onega. Ampak vsega je več in še preveč. Pa vseeno živimo v tem svetu in moramo bit delno zadovoljni z njim takšnim kot je. Jaz ne morem sprejet celega sveta takšnega kot je ampak se trudim. Veliko stvari bi popravila in naredila drugače pa čeprav sem stara le štirinajst let. Če bi več takšnih ljudi stopilo skupaj, seveda pač /na žalost/ starejši, bi lahko marsikaj izboljšali in naredili drugače in ja saj je veliko organizacij, ki se borijo za te pravice pa za one pa še več bi jih morali imeti. In mislim, da sem odkrila svoj poklic. Pomagati ljudem. Tako ali drugače in upam, da se najde še kdo tak, ki je podobnega mnenja kot jaz in mogoče pa kdaj jaz in še kdo zraven ustvarim(o) kako novo organizacijo, ki bi bila še boljša in še bolj učinkovita :p

Aja pa še to v tem norem svetu sem pozabila, da ima moja mama rojstni dan in ja moram reči, da se počutim katastrofalno in res nimam niti darila pa nič, samo čestitala sem ji, jo objela in ji povedala, da jo imam rada in, da naj neha bit tak tečna oz. da naj še naprej se dere na mene ker to najbolj obvlada =D Drugače pa ne vem, res zakaj ampak žalostna sem ker sem pozabila čeprav sem si rekla prejšni teden, da ne smem pozabit pa sem -.- In niti ne vem kaj naj ji kupim, kakšna ideja mogoče? Verjetno bom dala kakšne vrtnice zraven pa bom še videla kaj bo. In ne vem zakaj, res ne ampak pomislila sem na sebe v teh letih, kot je moja mama (42. je dopolnila danes :D) in kako bo ko bodo moji otroci pozabili na ta dan, saj vem, da ni nič posebnega samo vseeno. Mogoče pa mi takrat to sploh ne bo nič pomenilo... Pustimo času čas a ne?

Lep pozdrav vsem skupaj in lepo nedeljsko popoldne vam želim :***

Ah danes sem zelo dobre volje, kar pomeni nič žalostnih zgodb, nič mraza, nič žalosti. Res je, da ni vse popolno. Npr. da mam v svoji sobi mamo, ki smrči, da so moje slušalke čisto zanič in hrešči kot ne vem kaj, da ju3 berem pri maši, da ... pa saj ni važno tud to ni važno, da ga ni in da ne vem mogoče se je izpolnilo oz. se bo tisto kar mi je povedala... pravzaprav sem sumila, da me je izbrisal pa dal na blok in sem seveda šla na tisto stran preverit ampak ugotovila sem nažalost, da me je izbrisalo par ljudi za katere si nisem niti mislila, in tisto me je malo zmedlo tko, da sem pozabla na unega -.-

In HVALABOGU me ni izbrisal, hvalabogu za tisto stran, ki ti res pove resnico pa čeprav samo kdo te je izbrisal, mene zanima tud blok -.-

+ zdaj tko slučajno me začne folk klikat kot nor pa spraševat zakaj oz. a me nisi ti izbrisala? in jz sm prvič samo: WTF pol pa: LOL???  V glvnem ne nisem nikogar brisala, zaka bi? Res čudno vse skup -.-

Drugač pa moj boter je prišel k nam oz. kum in saj je kul, razen, da me je videl čist tko v moji navadni opravi, da je vido mojo ekstra neurejeno, razmetano sobo pa vseen je kul, kajne? Drugač pa muziko poslušam, crkujem zraven Tiziana Ferrota <3, razmišljam, da je A. napovedala veliko resničnih stvari, po novem verujem horoskopu, kajti po novem mi vedno napove in sicer kdo pa neb veroval če bi vedno bilo vse fjano, dobro in sprejemljivo in dejansko resnično? =D

Trenutno pa sem opazila na našem ljubem Pop Tv-ju film, ki mi je res všeč, ki te prevzame in vsakemu priporočam, da si ga ogleda splača se. Zdaj pa še mala bedna vsebina, ki ne zajema skoraj nič ampak okej (Odrešenjak (Chumscrubber)):

Dean Stiffle nekega dne najde truplo svojega prijatelja Troya, vendar o tem ne obvesti nikogar. Ne staršev in ne ostalih sosedov v svojem navidezno popolnem predmestju. Dobro ve, da ti ljudje raje živijo, ne da bi karkoli vedeli o grozotah resničnega sveta. A šokantna vest nazadnje le pride na površje in sproži nepredvidljive dogodke.

Zdaj mi je pa kr beden vse skup ratal, najboljš, da grem spat, kajne? Sladke sanje al pa lep dan še naprej ^^

 

Pojasnilo: zgodbi sta bili napisani pač v uri slovenščine, napisani sta prva J. v spomin in U., druga pa je tko pogreb je naredil name močen vtis in moji možgani so zaplavali še dlje v prihodnost in sem razmišljala o marsičem povezano nažalost z smrtjo tako, da je nastala ta druga zgodba. Rada bi še povedala, da K. je obljubila, da do ponedeljka bosta sliki, tko, da upam, da ne bo pozabla na mene in na rizbi za moji zgodbi. :D

Angel.

Smrt. Pride tako nenadno. Pride in nam vzame človeka, ki ga ljubimo, ki smo ga ljubili. Pride ta bolečina, ki nas duši, ki nas trga. Trga naše srce in razum. Boli nas, tako hudo nas boli, da smo sposobni vsega. Zblaznimo, znorimo od ljubezni, ki je ostala za našim dragim, drago. Zblaznimo od te preklete bolečine. Nikoli več. Nikoli več ne bom videla njegovega nasmeha, nikoli več slišala njegovega glasu, nikoli več začutila njegovih rok na meni. Nikoli več. Bil si moj prvi, moja prva ljubezen. Nikoli ti nisem povedala koliko mi pomeniš, koliko si mi pomenil. Oprosti. Oprosti za vse in upam, da ti je tam kjer si lepše, boljše. Da tam kjer si ni bolečine, trpljenja, žalosti. Upam, da si srečen in paziš iz nebes na mene, na vse, ki te imamo radi. Naš angel.

Slika narisana izpod spretnih rok sošolke Karmen. ^^ Hvala :*

Prepusti se.

Joči, ne zadržuj vsega v sebi. Dovoli bolečini na plan. Prepusti se solzam. Prepusti se toku, naj te odnese. Naj te odnese daleč od tu, daleč od tega krutega sveta, ki nas kaznuje vsak dan, ki nam vzame vse, ki jih imamo radi. Preseli se v namišljeni svet, kjer je vse lepo, kjer vsi živimo, noben prijatelj, noben starš, nihče te ne zapusti in odide. Srečna si. Smehljaš se, poljubljaš svojega dragega, objemaš svoje prijatelje, se pogovarjaš z starši. Toliko lepih razlogov za smeh, veselje, srečo...

Vse počasi bledi, vse izginja in spet sem v svoji sobi z žiletom v roki. Tisti srečni trenutek je mimo. Hočem, hočem, da sem srečna, da sem z vsemi. Ki jih ljubim. Spet vzamem žiletko in zarežem. Enkrat, dvakrat, trikrat dokler več ne čutim ničesar. Dokler se moje oči ne zaprejo in dokler moje telo ne obleči v mlaki moje krvi.

Ponavadi, ko začnem vpis v blog že vem kaki bo naslov tokrat ne vem tako, da ne morem uvoda začet z tem. Tale vpis nameravam naredit že celi dan in vse mam do podtankosti v glavi ampak sedaj, ko sem se spravla pisat pa ni tistega, tiste žilice, da bi lahko vse čisto vse napisala do pičice enako.

Danes je bilo tako lepo vreme, sonček je sijal, veterček prapolal, vse je bilo tako lepo. Vsaj anvidez. V sivi zgradbi, polno otrok je bilo res veliko veselih obrazov, veliko smeha ampak med njimi so bili tudi ljudje, ki so trpeli, ki so kazali nazven moč, pogum in vse naj naj ampak vem, čutim, da ni bilo tako, nemogoče je biti tako. Danes je bil njegov pogreb. Pogreb njene nekdanje ljubezni. Ko nekoga ljubiš, ga imaš rad, sta skupaj in ko končata ga že pozabiš, ljubezen odide ampak vedno ti nekaj pomeni. Ima posebno mesto v tvojem srcu.

Tega človeka, fanta jaz nisem poznala, niti navidez ne pa vseeno, ko sem vidla svoje sošolke, ko sem videla U., P., N. me je stisnilo pri srcu, nisem tip človeka, ki joče v javnosti, takrat sem jaz pogumna, močna, briga me za vse. Ampak danes me je nekaj zlomilo, solze so hotele priti na plano ampak nisem jim smela dovoliti. >< Spet me je zmrazilo, kot včeraj in spet me je obdala žalost. Napisala sem posebaj zgodbo, ki jo bom posvetila U. in njemu. [Zgodba bo tudi na blogu objavjena saj bi jo že danes ampak bo moja frenda Karmen naslikala sliko pa vse to,d a se bo skladalo kajti po novem bo sošolka K. slikala za moj blog. Hočem, da je vse edinstven in zaka še slike ne bi bile? :) ] Torej... zakaj me je prizadela smrt enega fanta, ki je popoln tujec za mene? Zakaj se me je to tako dotaknilo? Po tretji uri smo že vse bile tam solzave, čustveno uničene pa čeprav... je le tujec. Pa je res?

In ko tako razmišljam si zaželim, da tudi na moj grob bo prišla katera moja nekdanja ljubezen, mi prinesla vrtnico in spustila kakšno solzo, dve, več ne rabim. Želim si, da bi me kdo pogrešal in bi mu bilo malo hudo ker me več ni. In potem pomislim na vse ljudi, ki me obkrožajo, an vse ljudi s katerimi sem celi čas. Kaj če bi kateri umrl? Niti pomisliti nočem, sploh pa, ko pogledam kako čuden dan je bil danes.

S. skori mama umrla. Pogreb J. D. ima gibs na nogi. Solze. Jok. Bruhanje. Vse vleče nekam na hudičevo stran... prav celi dan sem mela čudn občutek v želodcu, pri srcu... Upam, da bo juter boljš. ^^

Pa poskušajmo pozabit žalostne stvari. Jutri mamo pouk popoldan zato, ker je jutri dan šole. Prišel naj bi k nam predsednik Slovenije gospod Danilo Turk in njegova žena pa varnostniki, policsti v civilu pa je na koncu vse lepo ODPOVEDAL. Potem sploh ni nuja, da omenim, kak so vsi garali kot živina celi teden, da bi šola bla v najboljšem stanju do prihoda predsednika države, še celo program je bil posebaj prirejen ... ampak kaj moremo, pri takih vplivnih osebah to ni nič takega, če si premislijo. Kajne?

Rada imam vse, ki berete moj blog, rada imam svoje starše, prijatelje, znance, sošolce, sošolke... Vse, ki jih imate radi jim povejte, da ne bo prepozno :***

p.s. tale vpis posvečujem svoji sošolki U. in njeni (ex.) ljubezni, frendu, osebi, ki ji je veliko pomenila. Kjerkoli že je naj pazi na njo in vse, ki so ga imeli in ga bodo še naprej imeli radi.

edit: sliko je prispevala U. (te vrtnice pa so namenjene J.) :)

Zebe me. Komaj zadržujem solze. Drugo ma in jaz trapa tako vesela sem bila od zadnjega pogovora, ko sva se res imela fajn, ko naj bi me poklical, ko naj bi se vidla zdaj enkrat ... čeprav sva ugotovila, da nama ena stvar ni skupna (vse ostalo pa -.- ) in, da bova pač "frenda" tiste vrste "posebna" frenda in tako dalje in rada sem ga začela met. Ne ljubit ker ... to ni ljubezen ampak sedaj izvem po nesrečnem naključju, da je zaljubljen, da ma OČITNO drugo me zebe, dejansko mi solze tečejo po brazu, dejansko komaj pišem. Dejansko se slabo počutim. Zakaj že?

Ja volim plave (=smeđe =) oči u maglama sivim
Ja volim cijeli svijet i svemu još se divim
A oni nek pričaju i govore što hoće
Da volim te jer ti si zabranjeno voće

Glupost...

Ja volim plave oči u maglama sivim
Volim cijeli svijet i ja se ne stidim
A oni nek pričaju i govore što hoće
Da volim te jer ti si zabranjeno voće

Glupost, ma glupost...

Neka ljudi govore,
Na na na na
Nek mi stave okove,
Na na na na
Još više znam,
Još jače znam,
Ne puštam te ja...

Ja volim plave oči u maglama sivim
Volim cijeli svijet i svemu još se divim
A oni nek pričaju i govore što hoće
Da volim te jer ti si zabranjeno voće

Glupost, ma glupost...

Neka ljudi govore,
Na na na na
Nek mi stave okove,
Na na na na
Još više znam,
Još jače znam,
Ne puštam te ja...

http://www.youtube.com/watch?v=0tonzoFcktI

Sedim v tem stolu in razmišljam o vsem skupaj, kako se obrne življenej v sekundi, kako ti lahko nekdo z eno besedo polepša dan, minuto, kako ti nekdo drug lahko to uniči čez sekundo. In potem kot strela z jasnega. Vse se razjasni vse pride v drugi obliki ali vse se poslaša, potem te vsi razočarajo, vsi dokončno skušajo uničit, ti poslabšat stanje, ki je že na nuli. Ko že človek dobi žarek upanja, ko mu že srce začne dehteti pride val, pride veter, ki piha in noče odit. Pa čeprav se pokriješ z odejo, prižgeš radiatore tisti mraz noče odit iz srca.

Smrt. O njej bi se dalo toliko razglabljat, govorit, jokat, in se spraševat zakaj? Ampak jaz nimam tega namena pač smrt je del narave, del vseh nas. Pride in bo prišla po vse nas. Smrt je nekaj pravičnega v tem svetu (ne vedno.) Vsakega izmed nas bo doletela, pa čeprav se trudimo ji uiti, ampak jaz srednjega sloja, tisti revnega sloja in tisti bogataškega... vsi smo pred smrtjo enaki. Čeprav ljudje z veliko denarja mislijo, da je denar vse na svetu se na njihovo žalost, našo srečo motijo. In verjamem, da je nekje po smrti nek kraj kjer bomo živeli mogoče je res pekel in nebesa ali pa nekaj čisto drugega, brezveze je razglabljat o tem... Bo ko bo in vsi bomo to doživeli.

Torej namen odprtja te teme je bil, da je umrla naša soseda, že dva dni razmišljam o tem in vse sem že imela izplanirano kaj naj napišem zdaj pa vse je nekam zbledelo in sto drugih stvari o katerih bi rada napisala v zvezi z smrtjo.  Če sem iskrena me ni prizadela smrt naše sosede, nisem je poznala, starejša gospa, prek osemdeset. Ne vem zakaj se me je pa dotaknilo to, da smo izvedeli en dan za tem. Zakaj sem začela razmišljat o bosni, kako je doli, primerjat in podobno.

Kot mala deklica sem zelo rada hodila na obiske, v Bosni je taka navada, da s ezjutraj ženske dobijo skupaj pri eni spijejo kavico, se pogovarjajo, vedno je kaj. Čez dan gre ena k drugi pa mata svojo debato, pa mogoče spet zvečer pa tako... vedno skupaj, si pomagajo, skupaj rešujejo težave in podobno. Pridemo v Slovenijo. Šok. Celi dan v hiši, nikamor, nikakor se nisem mogla navadit, da slovenci ne hodijo en k drugemu na kavo na klepet, postala sem žalostna, osamljena... Nisem razumela, da je taka razlika. Takrat nisem razumela marsičesa, ko pomislim na vse prejokane odmore na stranišču, doma, ko nisem smela tega, ne onega, ko se me gledali, ko sem počela vse samo, da bi bila zanimiva, da bi se kdo pogovarjal z mano. Nisem vedela kaj delam in po domače vse sem zajebala. (jah že pri osmih letih sm znala vse zasrat) ampak to ni važno. Važno je to, da (vem, da je to še kar hitro, samo glede na današnji čas...) da izvemo za smrt sosede naslednji dan, in sploh ne bi vedli, da je kaj blo če en bi vidli črne zastave in pol vprašali sosedo itd. Čudno mi je. Kajti vem, da tam kjer sem včasih živela, da bi se vse razvedlo v pičlih 20 minutah, sosedje bi se zbrali ob truplu, pomagali svojcem, uredili bi vse.... Tu pa.

Tu se dejansko ljudje ne poznajo, če bi kdo šel spraševat po Žamencih, Dornavi koga majo vse za sosede, za hišne številke, ljudje ne bi imeli pojma. Pri ans pa, že pogledma mojega očeta, če sem iskrena ne morem dojet, da pozna vse ljudi iz treh, štireh vaseh okoli naše, ime, primek...  mogoče bi še zadel hišno. xD

Mah saj ne vem niti če zastopite kaj hočem povedat ampak jaz sem povedala kar sem mislila. >< Upam,d a ste razumeli pa tudi če ne , glavno, da sem olajšana in, da bom danes lažje zaspala. Vsem skupaj želim lep da in da ga preživite čimboljše (pa čeprav je mrzlo) :***

Preden karkol rečem in preden kdo začne brat. Da boste bolj uživali ob branju - - > http://www.youtube.com/watch?v=_kv47m-tOUE

Dolg časa nisem napisala čist nič. Tudi dnevnik na Viji sem opustila. Opustila sem marsikaj. Zakaj? Zarad lenobe to že ampak pač nekako se mi zdi, da odkar ga pozabljam, brišem in odganjam od sebe, da... sem drugačna, nekako notranjo uničena pa čeprav po drugi strani tako srečna. Prav čudno je. V šoli so ure veselja saj doma tudi ampak težko razložit je, kot, da bi nekaj umrlo, nekaj kar je dalo navdih za vse kar sem si izmislila, za ideje, za načrte... po drugi strani pa so vsa moja dela pohvaljena in podobno. >< Tko pofukano čudno je in jaz nočem da je tako, pa čeprav sem že patetična jaz bi samo just one kiss. Just one day. But...

Med vsem tem časom sem tudi napisala nekaj ampak za vse tiste, ki nimate radi extremno, ki se bojite drugačnosti, ki ste tko neživi, nebarvni, ki ste ... navadni potem preskočite tole zgodbo. =)

Greh.

Prižgem čik zadihano in se vstanem. Bilo je prijetno, bilo je... še zdaj čutim tvoje roke na meni, še zdaj čutim tebe v sebi. A je to možno ali sem jaz res to naredila? Ugasnem cigareto in nase navlečem majico in kavbojke in se napotim na svež zrak. Vame udari ta mrzel zrak, veter piha, čutim mraz vse do kosti. Solze mi pričenjajo liti, ne trudim se jih ustaviti, vem, da sem naredila napako, ampak bilo je tako krasno, bilo je popolno. Vedno sem te občudovala že kot mala deklica, vedno si me nekako privlačil pa čeprav si bil starejši od mene, vedno so mi bili všeč starejši fantje, moški. Še posebej ti. Tvoje močne roke, tvoj karakter, pomirjajoč govor, zelene oči, lepo urejeno, mišičasto telo... Prevzel si me. Pa čeprav je bil greh. Mi ni žal, pa čeprav sem prevarala mamo, vseeno, bilo je vredno. Obrišem si solze in nasmehnem se kajti skozi vrata prihajaš ti. Nasmehneš se mi in me stisneš k sebi močno. Poljubiš me brez zadržkov. In ne, ne odbijem te ampak se prepustim tebi in tvojim spretnim rokam. Spet si me vzameš in spet in spet. In ni mi dovolj, jaz bi še in še. Ne morem se nasitit tebe in tvojega telesa. Ko spet sva v moji sobi, ležiš zraven mene in me božaš in me ližeš in ko zaprem oči pomislim: »Zdaj vem zakaj se je mama poročila s tabo.«, spreleti mi droben nasmešek na obrazu.

Torej kje sem ostala? Ja ne klikam ga več, nočem gnjavit, nočem več gledat njegovih slik, nočem si želet nemogočega. Pa tudi on mene pusti na miru in to je to. Tko je boljš. Kajneda? :(

Med vsem tem pa je tudi nekaj dobrega. Spoznam toliko novih ljudi, da je nemogoče verjeti. Med njimi se najdejo ljudje, ki pač morajo iti na blok. >< Ampak obstajajo tud taki sladkorčki ^^ mmm ^^ Kako naj se uprem? Včasih, ko pomislim, kako nikoli ni bilo tipa za mene zdaj pa jih je toliko pa še všeč sem jim. Dobro kajne? Samo kaj... samo kaj, ko možgani ponoči še vedno mislijo na njega, na njegove sladke besede. Še zdaj srce hitreje začne biti, ko klikne. Pa čeprav 2x na teden. Zadovolji me.

Zdaj pa moram še tole povedat: danes, ko ni tistih, ki jih jaz čakam, ko se dolgočasim, ko sem že tko kr nekaj me doda, klikne nekdo. Sem že mislila: oh pa ne še en fukič z simpatij >< ampak na koncu se izkaže, da je čist drugačen, da je 3x boljši (3x pa zato ker je tri moje the best število :P ) in, da je totalno sexy. In zrd njega tole pišem. Torej  Patrick  tale vpis posvečam teb. <3 (pa čeprav si zdaj šel spat in me pustil tule samo.  x[ ) 

Tale vpis bi tud posvetila moji bestiki, ki jo ljubim, in nočem, da si kaj nrdi >< Pa čeprav vem... da je tako nora, da res bo naredila kaj obljublja in jaz že celi dan danes razmišljam samo o tem. Strašljivo je ampak prav čutim tako v srcu, kot, da je ne

 bo več prav predstavljam si svet brez nje. Vem, da nebi preživela. Vem, da se nebi borila če bi me zapustila. Vsi najini pogovori po telefonu, vsi najini prepiri. Vse šale na tuj, na najin račun. Preveč je vsega pa čeprav se poznava samo osem let. Preveč sva dali skozi in toliko je še pred nama in hočem, želim, da to doživima skupaj.