In ne ne ni zarad Love. Slabo mi je zrd hrane. Dooh ja preveč sm se najdela >< in jah saj komu en bi bilo slabo od čipsa, keksov, čokolade, enih kislic, soka plus doma še eno extra vlko kremšnito sm pojedla. Fuj. zdaj se mi to tko gabi >< drugač pa... kaj zavraga se men dogaja? Tko čudna sm >< tko zmedena, žalostna na trenutke, naslednjič pa se smejim kot nora, in crkujem od veselja. ><

sam slabost odtehta  to. điz

Drugač pa ... ja neki novega sm napisala in sicer ma naslov PISMO. Posebi za mojo dušo je tole nakracano. Upam, da vam bo všeč.

PISMO

Pišem ti pismo. Solze tečejo pa niti ne vem zakaj. Kaj sploh sva imela? Kdaj moje srce se je ogrelo za tebe? Kdaj začelo je živeti za tebe?

Začelo se je pred letom dni... začelo se je tako nedolžno z msn pogovorom. Spoznavala sem te, imela za prijatelja. Povedala sva si vse. Srečala sva se v živo in ne, da bi vedela kdaj, iskrica se je vžgala med nama. Zbudila sem se ob tvojem sms-u, zaspala ob tvojem glasu prek telefona. Podnevi sva bila vedno skupaj. Bil si mi vse in tega nisem vedela. Imel si jih toliko ampak vedela sem, da ti niti ena ne bo pomenila toliko kot jaz. Dokler ni prišla ona. Zaradi nje si opustil sms-e zjutraj, zaradi nje me nisi več poklical preden sem odšla spat, zaradi nje se podnevi nisva več videvala. Ostali so nama le še bežni msn pogovori, ki so mi bili tako dragi tako pomembni pa čeprav je bilo samo »Živijo!« »Kako si?« in podobno ampak meni je pomenilo vse. Spoznala sem, da te ljubim in tega ti nisem povedala nisem mogla. Bala sem se, da bom uničila še zadnjo vez med nama. Tole pismo ti pišem ker ne morem več tajiti moram ti povedat pa čeprav je prepozno.

Solze mi zmočijo papir ampak se trudim pisat naprej. To ti moram povedat pa naj se zgodi karkoli. Pa čeprav sem zamudila... pa čeprav je vse zaman. Moram.

Ljubila sem te, ljubim te in te bom. Vem. Kako sladko si govoril o njej, mi razlagal, tako zelo sem si želela, da bi tudi o meni mislil tako, da bi tudi o meni govoril s takim zanosom. Minilo je toliko mesec od tistega, ko sva si bila tako blizu in ne nisem te pozabila. Sedela sem v svoji sobi, ko poklicali so me. Ko tvoja najboljša prijateljica, ki je sploh nisem poznala, ko mi je povedala kaj si naredil. Ko mi je povedala, da si odšel z tega sveta in me zapustil. Odšel si. Zakaj CENZURA*? Zakaj? Ljubil se me, zmešala sem te, te obnorela zakaj. Prokleto zakaj nisi nikoli nič rekel? Zakaj jaz bila sem tako neumna in ti nisem povedala, da te ljubim, da te hočem!? Priznam krivda je tudi moja, govorila sem ti o tipih, ki so me le privlačili ampak noben ni bil kot ni. Ni ga na tem svetu takega. In ga ne bo.

Ne morem nadaljevat tega pisma, preveč žalosti, preveč jeze je v meni. Pa vseen to ti moram povedat. Zalužiš si.

Ne veš kako me je razveselilo, za trenutek, ko sem izvedela od tvojih prijateljev kaj si si mislil o meni, ko sem slišala kako si me ljubil. Kako sem te pripeljala do bolečin, kako sem te pripeljala v smrt. Žal mi je. Tako mi je žal. Nekoč bova skupaj, nekoč bova se ljubila tako, kot si zaslužima. Skupaj bova, nekoč. Do takrat pa ljubi moj, sladko počivaj in čakaj na mene.

Kot vidite naslov ni en ampak dva. torej Slovo od njega je to, da sem se poslovila čeprav ne vem kako in moj obraz počasi zalivajo solze, ko pišem to ampak vem, čutim, da nekoč bo pač MOGOČE prišel najin čas, zdaj pa preprosto niii. in za slovo od njega sem napisala zgodbo Spet živim. Veliko užitka ob branju. :)

Spet živim.

Ugasnem luč, zakaj bi imela svetlobo? V čem je point. Saj v mojem življenju ni ničesar svetlega. Ugasnem luč in v sobi je tema. Ta črna tema, ki me objame, ki me razume in ve, ve za vse moje skrivnosti. Razume me in mi daje nekaj kar vdihavam in živim. Pomislim na vse dneve, mesece bolečin. Pomislim na preživete dneve v tej črni sobi... Kaj vse sem že dala skozi in to samo zaradi TEBE. In ti sploh tega ne veš. Slečem srajco, odvržem ponošene kavbojke in se zazrem v svoje telo. Vsedem se na tla in začnem šteti vse rane, ki sem si jih naredila, noži, britvica, škarje bile so vedno z mano. Z njimi sem delila bolečino. Ampak danes sem se odločila, da tako ne gre več. Ne. Zadnje solze stečejo po obrazu. Zadrhtim, zebe me, srce razbija pripravlja se, na nov list življenja. Tak bel, brez madeža krvi. Stopim do omare, kup oblačil vzamem in vržem na posteljo. Poiščem krilo, kratko majico in pobrskam po kotih za mojimi najljubšimi balerinkami. Ko sem oblečena, prižgem luč v sobi. Pogledam se v ogledalo in po treh letih se končno nasmehnem. Živim, spet živim. Z nasmehom na obrazu odidem v širni svet, ki me zvesto čaka.

Ti si tako, kot droga.

Ko te imam, ko se pogovarjaš z mano sem srečna, vesela in si mislim, da zmorem brez tebe. Ampak ko te ni so to trenutki bolečine, trenutki, ko spoznam, da brez tebe ni življenja.

Preprečujem se, da zmorem brez tebe ampak to ni res. To je nemogoče. V meni si, živiš v mojem srcu in mojih mislih.

Kaj je resnična ljubezen?

Toliko ljudi je na tem svetu, ki pravijo kako močno ljubijo ampak on jim ne vrača ljubezni nazaj in kako trpijo. Nič kaj smešno ampak meni vedno privabi nasmeh na usta. Spomnim se tisti mladih let. Srednja šola, drugi letnik. Bil sem tisti tip fanta, ki nikoli se ni zaljubljal, punce sem menjaval na veliko. Vse frendice so me zafrkavale kako bo enega dne prišla tista, ki mi bo vzela srce. Smejal sem se jim, jih osvajal. Vstopili smo s frendi v drugi letnik, prvega septembra in takrat smo vsi okoli gledali za ta novimi. Iskal sem kak nov obraz, kako novo punco za zabavo. S Rokom sva ravno gledala za eno, ko sem opazil njo. Nikoli ne bom pozabil tistega pogleda. V sekundi sem se zaljubil. Celo leto sva se igrala, jo osvajal. Bila je trdi oreh in slišala je zgodbe o meni ni hotela, da ji strem srce. Ampak nekako je opazila, vsi so opazili bil sem drugačen. Želel sem si samo njo. In v tretjem letniku mi je rekla ja. Preživela sva vsako minuto prostega časa skupaj, bila sva neločljiva. To so bili moji najlepši trenutki mojega življenja. Ampak nikoli se nisem tega zavedal, mogoče bi čas lahko še bolj izkoristil. Bil sem njen prvi in to sem si štel v veliko čast. Vedel sem, da me ljubi in tudi jaz sem njo. Potem pa. Ne vem kdaj, ne vem kako ampak spremenila se je. Ni bila več moja mala. Tako živo se spominjam tistega 16. oktobra, četrti letnik. Stopila je k meni, me poljubila. Solze so ji spolzele po licu in gledala me je kot angel. »Oprosti.« Nasmehnil sem se ji. »Zakaj?« nisem skužil. »Ne gre tako več naprej. Spoznala sem nekoga novega.« nasmeh je izginil, vsi okoli so utihnili. Dobil sem tisti cmok v grlu, nisem vedel kaj naj rečem. »Oprosti.« Odšla je tako nenadno. Odšla od mene. Sploh nisem vedel kdaj. Ampak takrat se je ustavil čas, za vedno. Minevali so tedni muk, bolečine. Videval sem jo po šoli z njim. Smejala se mu je, ga objemala in poljubljala. Bil sem ljubosumen, bil sem nevoščljiv. Vsi so že počasi mislili, da sem se sprijaznil. Da sem sprejel,da je konec. Bilo je nekje zjutraj, okoli dveh, ko sem si skušal prerezat žile. Ko sem z žiletko se sprehajal po roki me je zadelo. Jaz jo res ljubim in če je tako ji moram dovolit, da bo srečna. Naj odleti, naj odide, da ji bo lepše. In tako sem jo spustil od sebe in odšel naprej. Končal sem šolo, minila so leta. Našel sem si punco, ki je bila dobra, da sem si ustvaril družino. Ampak nikoli je nisem tako ljubil kot sem nekoč. In strinjam se z tem, da vsakdo ima v življenju eno tisto ta pravo ljubezen. Moja je šla. Ostarel sem, otroci so odrasli, žena je umrla. Od mojih prijateljev je ostal samo še Dejan. Niti teden ni, ko me je poklical in mi povedal, da je umrla. Želel sem iti na pogreb ampak sem preveč star za hodit okoli. Noge me bolijo, težko diham. Čakam, da pride odrešitev in, da se z mojo drago spet srečama. V nebesih.

(ena moja zgodba)

Dež neusmiljeno lije ne ustavlja se.

Vsa premočena, na kolenih gledam v nebo.

Kričim, polna sem jeze nate. Zakaj si odšel?

Sovražim te zato ker preveč te ljubim.

Muka mi je, glava hoče eksplodirat, srce razbija kot noro.

Slišim utrip srca, slišim zvoke bobnov.

Dež se ne ozira na mojo bolečino ne ozira se na igranje inštrumentov.

Ne sliši kako mi v glavi igra, ne sliši kako utripa mi žila.

Vstanem. Stojim in nič več se ne oziram v nebo. Ni ono krivo.

Kriv si ti.

Vem, da nikoli v življenju te ne bom mogla sovražiti, nemogoče je. Ampak moram probat. Moram te krivit. Moram to pozabit in se nekak utopit. Pravzaprav se že utapljam, v bolečini.

Kdo je kriv?

Kdo vzel te je od mene?

Kdo je bil?

Mimo mene hodijo ljudje, zmrdujejo se, pomilujejo me.

Nabira se jeza. Kopiči se. Samo še nekaj in izbruhnila bom.

Samo še en pogled. Samo še en preklet pogled. Tisti žalostni, poln usmiljenja.

A misliš, da veš kaj čutim?

A veš kako boli?

Misliš, da razumeš?

Noben na tem svetu ne razume, noben in tudi ti, ki tako gledaš me NE ZASTOPIŠ!

Zgrabi me bes ni sile, ki bi me ustavila ta trenutek.

Zgrabim nož, tisti s katerim sem te razrezala, tisti, s katerim sem se maščevala.

A si mislil, da nikoli ne bom opazila, da me varaš?

V glavi se mi vrti ne vem več kaj je res in kaj ne.

Ne vem kaj bolj me boli to, da sem te ubila jaz ali to, da si me varal.

Še zdaj so sledi tvoje krvi. Tvoje sladke krvi.

Ne zadržujem se, poližem nož,. Všeč mi je.

Vedno si bil tako sladek. Pa vendar si me znal razjeziti in pripraviti do tega.

Kako čudno.

Tvoj pogled, ko sem vzela nož, ko sem zapičila ...

Tisti pogled.

Ljubil si me zares, kajne?

Ne morem več tega trpet. Ne morem več tako živet.

Z vso jezo in močjo, z ritmom bobna... zapičim nož v svoje srce.

Muzika igra, bobni, bas ^^ v tej zmedi se znajdem jaz, kraljica tvojga srca. Povedal si mi, čeprav se sploh ne zavedaš ampak razkril si mi, da sem jaz razlog, razlog, da nje več ne ljubiš. Jaz pa vem, da jaz ne ljubim tebe. Vsa ta mešanica čustev, solze in podobno. Niso nič več. Prebolela sem te. Hočem te samo za zabavo. Hočem te. Privlačiš me, neki me vleče, vleče me je globoko k teb. In ne ne upiram se, ker hočem okusit tvoje telo.  Zmešal si me, moje telo je polno adrealina. Komaj čakam, da te vidim. Sploh si nočem predstavljat kako bo. Ampak ne uspeva mi, sanjam, vidim kaj vse bova počela in zaradi tega že zdaj postanem tako potrebna. Vem, da tudi ti si.

Ko vidim tvoje golo telo, me prevzame eforija, prevzame me tisti občutek. ^^

Big Foot Mama - Garbage (Hip Hop Med Nogami)

Všeč si mi, k' hod'š, všeč k' govoriš
Všeč so mi poteze vse, k' jih nardiš
Mikajo me noge, mika me telo
Nor sem na štrumpantle in svilen blago

Garbič hip hop med nogami
Garbič hip hop

Plavu bi čez morje, plezu na drevo
Lohk' bi ti pokazu, kje je plau nebo
Dostkrat se sprašujem, dostkrat mi ni prou
Zakaj me ne pogledaš, mogoče ti bo žou!

Garbič hip hop med nogami
Garbič hip hop

Sanjam, da ti prste zapletem med lase
Sanjam, da ti jezik prlep'm na zobe
Hotu bi te gledat, hotu bi te 'met
Raztrgu bi obleko, vzel bi ves tvoj med

za vse ki bi radi šeee : http://www.youtube.com/watch?v=cHOu19kxKsg <3

Sem brez navdiha. Ostala sem samo jaz, tista prava Aleksandra, tista, ki joče. Tista, ki ji srce zaigra vsakič, ko jo klikneš. Tista, ki te ljubi.

Postala sem ranljiva. Ni več solz čeprav jih čutim, čutim jih v grlu, čutim kako preplavljajo moj obraz. Kaj naj naredim?

Nisem zanimiva ko sem žalostna kajne?

Sem samo tvoja marioneta, ki dela kar hočeš ti, premakni se sem, daj to, daj ono. Prekipelo mi je čeprav nočem moram, moram ti pokazat, da boli, da sem zamerila, čeprav ni kaj za zamerit.

Potem pride ona, ona, ki joče z mano pa čeprav ne ve, da trpim tud zaradi nje, zaradi tvojih besed namenjenih njej. Tvojega nasmeha, ki nekoč je bil namenjen meni ampak zdaj nič več zdaj se le smejiš njej. Njo skrbi, sploh ne ve kake načrte maš za njo. Sploh ne ve kako te privlači, kako si jo obupno želiš, pa čeprav samo za izkoristit. Hočeš jo. Boš kdaj tudi mene tako močno želel?

Odrinem njo od sebe, odrinem tebe, nočem vaju. Nočem, ker trpim.

Kliče te ob poznih urah in jaz to gledam ti pa se samo smehljaš. Zadrhtim, spomnim se preteklih tednov. Spomnim se vsega, zakaj je konec?

Preprosto ne jočem več. Nimam za kaj. Naj obžalujem, da greš k njej k en pa ne moreš. Naj obžalujem, da vem, da boš njen in ona tvoja medtem ko bom jaz doma ležala in jokala? Čeprav si najboljša moja, vem, da pregrešila se boš. Proti njemu ne boš mogla nič, ne boš se mu mogla upret.

Saj bi ti oprostila ampak ne. Ne bom. Nočem. Hočem umret, v bolečinah.

In tudi bom.

Rad bil bi tvoja senca, ko boš šla,
rad bi bil odeja za oba.
Hočem bit blazina, ko greš spat,
rad bi bil fotelj, ko ne moreš stat.

Bil bi oblačilo, ko naga si,
najbolj nežna ura, ki te zbudi.
Ledeni sladoled, ki ga poješ,
rad bil bi samo tvoj angel ko umreš...

Ker ti si vse, vse, kar jaz imam,
danes si tu, a jutri si tam.
Ker ti si vse...
Vse, kar jaz imam.

Ker ti si vse, vse, kar jaz imam,
danes si tu, a jutri si tam.
Ker ti si vse...
Vse, kar jaz imam.

Bil bi tvoja barva v laseh,
na usta ti prilepil bi nasmeh.
Lahko sem tudi solza, ko jočeš se,
bil bi črno vino, da popiješ me.

Jaz sem hladen veter, ko ti vroče je,
ko je hladno, pulover, da segrejem te.
Kot tvoja rdeča šminka na ustnicah,
na tvoji roki ležal bi kot beli prah...

Ker ti si vse, vse, kar jaz imam,
danes si tu, a jutri si tam.
Ker ti si vse...
Vse, kar jaz imam.

Ker ti si vse, vse, kar jaz imam,
danes si tu, a jutri si tam.
Ker ti si vse...
Vse, kar jaz imam.

Ker ti si vse,
ker ti si vse,
ker ti si vse...
Vse, kar jaz imam.

Društvo mrtvih pesnikov :)

Vsemu enkrat pride konec. Tako mislim, da je prišlo tudi mojemu navdihu >< mal sm brala moje do sedaj ustvarjene zgodbe, ki jih obavljam na viji in ljudje jih hvalijo govorijo kako so dobre itd. dobila sm res ful pohval, večjo žepnino mam itd. amapk jaz sm happy ampak sm tud žalostna ker me je strah, da je šlo tisto obdobje pisanja mim. al je še vedno prisotno? tud v ta dnevnik nisem velik napisala ker ne vem nisem mela o čem pisat (ampak relativno je to VELIKA laž kajti mela bi veliko za povedat o njem >< in velik bi mela povedat o Klemnu >< kao moj fant ampak zdaj sploh ne vem več kaj naj si mislim, o šoli, o frendih o sošolcih o učiteljih itd. )

Ah o njem bi pa znala govorit. In to na velik. O njegovih rokah, ki potujejo po mojem golem telesu, o njegovih poljubih, ki so namenjeni samo meni, ali pa tiste sladke šepetajoče besede ^^ Mah kaj ko pa so sam želje, sanje. In jaz se nočem zbudit >< Nočem bit v realnem svetu kjer me imaš za veliko prijateljico in nič več. Nočem živeti na tem svetu ker vem, da ljubiš drugo. In ona tebe. In vidva bosta popolna celota. Jaz pa sama. V svojih sanjah.

Nočem, da jočeš, nočem, da trpiš. NOČEM. Preveč te imam rada, da bi lahko to gledala. Pa vednar... trpiš, ker si v dvomih, sprašuješ se ali je bilo prav, da si zapustil svojo sedaj ex. Vem, da tisti dvom ljubezni med vama sem bila jaz. Vem ampak nočem mi povedat. Zadnje čase vse zadržiš zase. Preprosto imaš me kot nekaj samuumevnega. Če me ni me že iščeš in se jeziš zakaj me ni. Ko pa jaz rabim tebe ti kot vedno si nekje drugje. Hočeš me ampak obenem me odračaš. Tako neodločen si...

Utapljam se...

Reši me, prosim reši me. Reči, da me imaš vsaj malo rad reči da si jo pozabil... in daj mi malo upanja.

Spet se obrneš name, spet mi goovoriš o svojih težavah, spet... govoriš o nekdanji punci, govoriš kako žal ti je. Ne pomisliš, da jaz jočem se ob vsaki tvoji besedi ŽAL MI JE. Tudi meni je žal, žal mi je, da sem bila tako dolgo tiho ampak vem vseeno lahko bi se zgodilo, da izgubila bi te za vedno. Nisem mogla dopustit tega, kajne? Nisem mogla saj ne bi zdržala dneva brez tvojega nasmeha, brez tvojih ustnic, ki se jih ne morem, ki se jih ne smem dotaknit. Všeč mi je kako me izzivaš in namiguješ, da bi bilo kaj... Ampak ne smem nisem taka, nisem izdajalka ne morem tega narediti NJEJ. Čeprav je ne poznam osebno iz tvojih besed vem, da je kraljica tvojega srca. Vem in všeč mi je kako govoriš o njej in sanjarim, da nekoč boš tudi o meni tako govoril. Nekoč. Kdaj pa bo ta nekoč?

Dobim kurjo polt ko slečeš majico, ko poslušaš me, ko želiš si moje telo pa čeprav samo, da njo pozabiš. Tako močno ti želim verjeti, da bo vse okej. Bo? Ali pa se boš spet vrnil k njej in mene pustil samo in strto. Tako rada bi vsem povedala kdo mene spravlja v smeh tako rada bi povedala, da si ti tisti, ki ogrel spet moje je srce. Vsi sprašujejo me zakaj taki nasmeh na mojem obrazu, vsi sprašujejo kdo kriv za to preobrazbo je. Ti, ti dragi moj kriv si za vse lepo v tem življenju. Pa vendar TI si tisti, ki me bo uničil dokončno. In ne zamerim ti. Ne... preveč ljubim te.