Pozdravljeno sonce, dobrodošel lep dan.

Toliko stvari je potrebno povedat pa jih vseeno zadržim v sebi. Tako blizu tebe sedim, poslušam tvoje neumno govorjenje in tiho zrem vstran, v glavi se mi misli bojujejo. In na koncu se obrnem k tebi, se nasmehnem in pokimam, ker te razumem. Ker želim, da veš, da sem tu za tebe, da te poslušam. Ko ti je hudo je tu moja roka, ko se po njej solze spustijo – jih ne brišem. Naj tečejo, da ti bo boljše v duši. Ker jaz sem oseba, ki jo imaš rad. Ker jaz sem oseba, ki te ima rada. Pa vendar ne komunicirama tako, kot bi si želela. Za nekoga s katerim bi naj bila v nekakšnem odnosu, kot ga imata zaljubljen moški in ženska in v katerem bi naj moški bil zainteresiran neizmerno za nekoga – ti ne deluješ tako. Jaz pa še manj, ne glede na to, da se trudim – se ne počutim tak. Torej kaj počneva narobe?

In ob večerih me to mori, včasih težko zaspim, misli mi uhajajo in v sebi se počutim zmedeno. Obujam dogodke, ponavljam jih znova in znova in jih podoživljam, nažalost ne dobrih, ampak samo tiste ob katerih sem se počutila slabo. Nevem zakaj, noč ima čudno moč.

Pa vendar zjutraj, ko se zbudim – se nasmehnem. Ker sonce trka na okno, ker vem, da je nov dan in da bo prišel tudi pravi čas za naju dva, tako ali drugače. Vsa ta naključja in splet okoliščin je dober za nekaj, vem le to, da se bom potrudila in vzela najboljše iz tega – tebe.

Svetnica

POLJUB

Nemirno sem tavala po stanovanju in iskala krtačo za lase. Ko sem jo neposled le najdla sem se vsedla ob rob postelje in umirjeno krtačila svoje lase. Spremljal me je pogled iz ogledala in se spraševal čemu te otožne oči. Nisem vedela kaj bi mu odgovorila.

Vstala sem se in odložila krtačo ter vzela v roke knjigo in začela sem hlastati za vsako besedo, čeprav sem jo že prebrala, čeprav poznam vsako vrstico še zmeraj me gane.

Podobo človeka si lahko prikličeš v misli kadarkoli,  njen par oči, njen nasmeh na licu, telo...  ne moreš pa slišati njegovega glasu. Od osebe, ki je dolgo več ni v tvojem življenju izgine najprej glas,  nato njegova barva in moč. In potem se vprašaš, koliko časa je minilo?

Tako človek začne blodit. Po svojih sanjah, spominih in dostikrat pomeša realnost s fikcijo. Zato včasih, ko se zbudim potiho potipam okoli sebe in ko ugotovim, da te ni – vstanem se in stopam proti kopalnici kjer zalijem obraz s hladno vodo, da se pomeša s grenkimi solzami sanj.

Enega jesenskega dne, ko veter  se je igral s mojimi lasmi sem dojela, da mi občutek veli, da mi ni dobro pri duši. Če bi mi kdo drug to omenil, bi se mu uprla in zanikala, ampak sedaj mi je razum sam veleval, da je čas, da se začnem zavedati, da mi res ni dobro pri duši. Ni to, da bi se zmotila, ampak preprosto tako več ne bi mogla naprej.

Ko se je dotik končal, ko sem varno sedela v sobi sem,  dojela, da se za vsem skupaj skriva še veliko več. Mogoče občutek krivde. Pa vendar te ne krivim, občasno obkrivim sebe, potem si premislim, ker sem nekje zasledila, da nikoli ne smem obžalovati tistih stvari, ki so nas osrečile. In ti si me – zmeraj.

Tako daleč od dogodkov, hkrati tako blizu. Da še zmeraj lahko okusim tvoj sladki vonj vanilije.  Pred očmi imam tvoj obraz, včasih tako blizu, hkrati tako daleč. A se spomniš tistih smrek, vsako jutro pogled na njih, ko jih je obsijalo sonce. Na eni strani sončna krogla, na drugi pa čisti lunin krajec.

Pa vendar, bil je samo poljub.

ABC

Prva nota, tvoj pogled. Kako so včasih te solze smešne. Kar same se prikažejo pa sploh nevem zakaj. Čemu so potrebne, ko moja glava po svoje razmišlja, srce tik taka v svojem ritmu  in ko telo sanja a zbuja se tako prazno. Nič ne pomaga domišljija, ko ni tvojih prstov, da bi se stikali s mojimi. Nič ne pomaga nasmeh, če je zbledel. Včasih se občutki spremenijo.

Mogoče pade seme na tla in obrodi ali pa raste v prazno, zaman skuša ujet žarek sonca.

Promet kar teče po svojih cestah, mene ta hrup ne zmoti. Ne zmoti me kričanje, prepiri, glasba. Moti me ravno ta tišina, kot, da ne obstajam. Glavna polna misli a vseeno tako prazna. Ta solza, ki polzi po licu ni edina.

Spet se je miška ujela v past, spet se krog vrti v tisto neznano smer.

Dotik, stik ustnic in pogled. Mislim, da je bilo vsega preveč, zato pa si te še bolj nenasitno želim.

Svetnica

Globina dna, ki mi jemlje vsak dah.

Kamorkoli se obrnem vidim lačna usta ljudi, tolikokrat moje ime prekosano v njihovih ustih a še zmeraj lakota v njihovih telesih. 

Toliko poti še čaka na nas, da jih odkrijemo a nekateri še zmeraj slepo sledijo starim odtisom korakov, ki so izginili v daljavo.  Pametni ljudje izbirajo dobro svoj čas za odhod. V miru, brez strahu, nam zapuščajo svoje besede. Literature toliko a še zmeraj smo reveži. 

In to mi vzbuja občutek strahu.

http://www.youtube.com/watch?v=JnVfwnNLWr0&feature=related

Svetnica

Bleda modra pika

Na popolno prazen papir začenjam novo zgodbo. Ta zgodba se ne bo razlikovala od vseh prejšnih a vseeno bo v njej nekaj novega. Samo mojega, kot srčni utrip. Že, da so vse ljubezenske zgodbe napisane, ampak jaz želim ustvarit novo - le s teboj.  In za to rabim pogled na zvezde v tvoji družbi. Rabim obljube, ki ne bodo prazne in dotike, ki ne bolijo.

Neverjetno je, kako se dvigujem v višave a tako pristno stojim na tleh in čutim zemljo pod nogami. Čutim njeno vročino, kako gori, kot moje telo. Že sapica vetra lahko ponese moj glasen smeh v daljave. Stik rjavih oči, stik dveh gorečih teles in plitko dihanje, očitno je tudi mojo pamet odnesel veter. A na prijeten način.

Množice ljudi, toliko jih je in vsak hodi v svojo smer. Vsak posameznik ima svoje skrivnosti, vsak ima svoje boleče trenutke a nikomur ni mar. Zato se utapljamo v iluziji, deželi idealov in sanj, pišejo se knjige iz katerih me rešuje superman. Po steni vleče svojo pajčevino spiderman in na nebotičniku čaka batman, da poleti.

V tem poletnem dnevu pa nekje v postelji sanjam o tebi jaz. A ni to čudovito, ko svetovni problemi izginejo za oblake, še skriti se nimajo časa pred vsemi lepotami, ki jih zaljubljen človek okuša. Kot otrok, ki je ravnokrat naredil svoj prvi korak.

Vse slike na stenah, ki prikazujejo trenutke sreče se ne morejo primerjati s tem občutkom, ko vdihnem zrak in kri steče skozi vene, srce naredi stisk in spust, tako pride bit, ki je vse hitrejši. Tik taka v ritmu tvoje ure, ki se dotika moje kože, ko jo nežno boža in ji šepeta, kako jo rad ima.  In znamenje na vratu, bleda modra pika, ki v temi migeta.  Neskončna kot Zemlja, številčna kot ljudje, velika kot ekvator in še zmeraj samo tvoja. Napaka, ki te izpopolnjuje.

Da, to je življenje. Včasih sivo, polno prahu a vseeno zasede ves prostor. Včasih tako rumeno, da si preprosto moraš nabavit nova očala, da bi videl vse, kar ti prinaša.  A na koncu koncev je sama lepota, ki jo polni smeh neznanih ljudi, kot slikarsko platno - polno barv. Mogoče se kdaj trenutek ustavi, izgubimo koga, ampak to naj nam da zagon, da živimo bolj polno, s čustvi, da se izražamo in ustvarjamo. Zapustimo nekaj lepega.

Naj vrt krasijo rože, naj na trati se igrajo otroci in naj v mojem spominu ostane tvoja bledo modra pika, ki mi je spremenila pogled na Svet.

****** **

Ptica

Zelen odtis tvoje roke. Dotik prstov in hladen zbogom je edini spomin, ki mi je še ostal. Moja glava je prazna, najrajši bi samo spala in se predala. In tako dan za dnevom se letni časi menjavajo in ljudje vstopajo v moje življenje in izstopajo. Počutim se, kot, da stojim na prepadu a nikjer dna. Težko je nekaj povedat, če ne vem kako naj sploh začnem. Ker ni začetka, je samo prijetna sredina, toplota. Nekje vmes je sreča, razum v kotu se skriva, medtem, ko se srce razliva. Tik tak, korak po korak, izginil je dober dan.

Govorijo, da je težko zblaznet a ko ostaneš brez vsega ti nič drugega ne ostane, če hočeš še naprej vdihavat ta onesnažen zrak. Vsakič, ko zbudim se za trenutek pomislim, da vse so sanje. Da si bil v njih in izginil, da v realnosti te ni. A ti nekje v tem trenutku še kako zelo obstajaš, nekomu drugemu rišeš pravljice in zidaš gradove v oblakih. Ljubosumna, jezna pa vendar samo oseba, ki te rada ima. Zato delaj vse, kar tvoje srce poželi, ne bom v napoto. Stopila bom sneg, natopila potoke, da vse steče do morja, kjer je še veliko drugih rib.

Pogled v ogledalu, te rjave oči, ki imajo barvo najbolj temnega medu. Tako žalostno, prazno delujejo, da se sploh ne prepoznam. Skušam se nasmehnit a še ogledalo ve, da ne gre. Zato mi sploh ne vrača nasmeha, kot, da je na tvoji strani. Verjetno ve, kako si me objeto držal in mi šepetal na uho, da srečno sem se v odsev smehljala. Verjetno ve, da te ne bo več nazaj, mogoče je tudi njemu žal. Ne rabim ga, ne rabim ogledala, ne rabim tebe, ne rabim njega, nočem nikogar… samo svoje ustnice naj mi pusti, da zvečer lažje bom šla spat s poljubom za lahko noč, s šepetom za dobro jutro in za motivacijo čez dan.

A v resnici težko zaspim, premetavam se po postelji in tipam prostor, kjer bi naj ležal ti. Zjutraj ne želim odpret oči, ker s roko zatipam, da še zmeraj je prazen prostor zraven mojega, tako kot ostalo je srce brez svojega dela, tako postelja izgubila je svoj smisel. In čez dan se vlečem kot megla, malo tu, malo tam, pa ostaneš sam. Vsak pogled na telefon je odveč, še zmeraj sameva prazen od tvojih neizpolnjenih obljub. In tako sta dva srca, ki bila sta kot eno, šla vsaka v svojo smer. Oba žejna ljubezni, eden s strtimi krili a drugi jih je ravno razprl.

In nato sem šele dojela, da sem se znašla v novi zgodbi o romanci, ki se ni izšla.

Otroški smeh se vije skozi moje mesto duhov. Iščem stopinje v pesku izgubljenih sanj.

In edino kar me pričaka je stari spomin, poln vonja sveže pokošene trave in žgočega sonca.

Pihnem v ta oblak sivine, dobrodošel dober dan. Pogrešala sem tvoj smeh in rumene žarke lepote. Ni lepšega, ko slečem tvojo masko in se prepustim razkošju zelene trave, ki mehko boža mojo kožo. Ne predrzno, ampak ravno pravšnje, da ohrani mojo nedolžnost. Na sekunde zapiha tisti falot veter in mi dvigne obleko, da zapleše z njim. Ukrade mi smeh, spet in spet.

Zvok ptic valovi s mojo obleko in tisti rdeči balon. Le od kod se je prikradel in čemu mi tako nagaja, se vprašam. Iskrivo rdeča barva mi vzame dih, tako polna ljubezni in strasti. Kot, da bi sam Kupid ji vdihnil to moč, da ne zmorem umaknit oči. Ta rdeča barva je tako pokvarjena, ker me spominja na tiste rdeče ustnice, ki sem jih nekoč okušala.

Ne bojim se korakov, ki neslišno drsijo po travi. Bojim se dotikov, ki glasno oprijemajo mojo kožo. Spet si tu, neslišno a tvoj srčni utrip se sliši do neba. Vsa ta njegova modrina me tako opija, počutim se že bolno a ne želim, da se konča. Ni me strah senc dreves, edino strah me je v tvojem objemu zaspat. In šele takrat se zavem, da ne zmorem.

Sapica vetra izgine, obleka obleži in prekrije me sram, da sem se ti tako neumno predala. Od žarkov je ostala samo rumena nit v zbledeli zeleni travi, ki jo je sonce ožgalo in pustilo svoj pečat. In kje je rdeči balon, počil je, kot ljubezen stara.

A nasmeha mi ne bo vzel noben, danes je moj dober dan, to sem začutila že zjutraj, ko se je tkanina dotikala kože in voda umila greh. Ne bom ti nasedla spet, rajši bom po pravi poti capljala in dovolila pesku, da me žgečka po podplatih.

Naj telo napoji se s energijo, naj srce raznese, se bo že našel kdo, ki me bo ujel.

POPOTOVANJE

Nekdo, ki bil je enak tebi. Nekdo tak obiskal me je prejšnjo noč in mi tiho šepetal, njegov glas objel mi je duha. Že dolgo nisem tako lepo spala, verjetno zato ker sem spet začutila izgubljeni del srca. Toliko zgodb napisanih, povedanih a še zmeraj prsti se ne predajo in pišejo. Čeprav občutek je zlagan, še zmeraj vztrajam. Vztrajam pri vseh prebranih knjigah, odkritih obrazov in poslušane glasbe. Še zmeraj vztrajam pri tebi.

Pride dan, pride noč a odide. Izgine kot oblak za soncem ali izgine sonce za oblak, tako izginem jaz v notranjost, tako izgineš ti nekam v sedanjost. Vrata bodo zmeraj odprta, ne rabiš potrkat, le vstopi in mi povej, da nikoli tega storiti nisi želel.

Kot vse odkrite tipke na klavirju je moje srce na dlani in tako nežno ropota, ker ga je strah. Boji se ostat samo. Samota, kot največji sovražnik ljudi a v resnici prav prijetna. Tudi ona ima svoj čar, ki zavaja. Kot bel saksofon se mi včasih zdiš, ko odpreš usta in veselo regljaš in tvoje besede konca nimajo, so kot avtocesta, ki nikoli moje popotovanje ne konča.

A v cigaretnem dimu tudi to izgine. In ostanejo zgolj sanje, ki jutra mi potemnijo. Dan se tako deževen in mračen zdi, ko sprehajam se po hiši sama, ko ni korakov, ki bi odmevali, ki bi ustvarjali par mojim. Natočim si kozarec vina a apetita v resnici nimam, ne tekne ne hrana, ne vino ker nekaj pri mizi manjka. Ugibam, mogoče je tvoja dlan na mojem kolenu, nasmeh na licu prek mize in tistih nekaj osladnih besed. Mogoče ali pa je vse to v moji glavi le.

Štiri minute do polnoči, spanec noče na oči, mogoče kriva je zmešana glava, ki še zdaj noče pozabit na magične trenutke, ki samo solze posušene pustijo. Ker vsakdo pozna to zgodbo a le dela se da je ni. Vsakdo je že spoznal nekoga, ki sledi na srcu mu je pustil. Na koncu koncev pa vse mine, ostane le grenak okus.

Ko pa se telo preda, ko postanejo oči težje od krvi, ko zaspim potem spet pojaviš se ti. Sladki šepet me ovije in tako se zgodba ponavlja iz dneva v dan, dokler se ne naveličam. Dokler žile ne počijo in napolnijo celo kad. Vsak krik je odveč.

"Sometimes it lasts in love but sometimes it hurts instead"

"Današnja civilizacija je kot božično drevesce. Na drevesu brez korenin je polno okraskov."

-          Rudi Kerševan

Tista črna črta, ki se vije čez bel papir.

Tista žalost, ki riše skrbi. 

Ustvarjen in ljubezni, dva človeka se združita, ves tisti užitek in strast in naenkrat iskrice in pridem na Svet jaz. A zakaj potem v sebi čutim vso to jezo, vso to zlo.

Po pravilih narejena, po merilih zrasla in sedaj kamorkoli se obrnem;

Slišim tihi šepet.

Vidim nesramen pogled.

Poglej me v oči, ko z mano govoriš. Beton siv obdaja naše misli, ne dovoli jim na plan. In jaz v tebi iščem njega, iščem njegove sledi, njegov okus.

Ne bojim se krvavega mesa, bojim se lastnih misli, ki me dušijo.

Ne pogrešam tvojega telesa, pogrešam samo občutke.

Vonj smradu, vonj urina, da se prebudiš, da ti zaželim vse najboljše iz srca. Da se ti zahvalim za vsako ureznino za vsako solzo, ki je spolzela. Ker šele sedaj vem, da nisi vreden niti besede. Zato ne misli, da o tebi pišem.

Vdih in izdih.

Tako preprosta je oblika, tako tanka je meja in moj namen ni bil, da te prizadenem. Fuck it, ostali so še dneve, niso še prešteti a čutim, da jih je malo. Počasi tok me odnaša, gibi mi ne sledijo in čeprav je srce čisto so misli grešne. Le kam bom odšla?

V nebesa verjetno ne, pa čeprav sem še zmeraj svetnica.

Nekatera jutra se nikoli ne spremenijo. Zmeraj s sabo prinesejo žalosten prizvok. Nekateri domovi ne poznajo ljubezni in za velikim zidovi se odbijajo kriki. Mala okna, da skozi jih svetloba ne najde poti in velika srca, da še bolj boli.

Spustim roko a tvoje ni več, da jo ujame. Moj dragi je odšel, hoče videti Svet. Prehodil ga bo v krogih, da bo resnico poiskal. Mogoče bo na koncu poti dojel, da resnice ne smeš iskati, če nisi pripravljen na njo. Besede znajo bolet, besede znajo izigrat tudi duet.

V mojem srcu zlo ne stanuje a včasih jezik zna prehitet misli in izgovorim marsikaj kar sploh ne želim. Jeza prevlada um in odnese s sabo tudi razum. In nato pridejo prepiri, ki v spominih ne znajo izginit.

Počasi, korak za korakom rastem in vse bolj se zavedam, da ko enkrat se pravljica pokvari, da nikoli več ne moreš ji povrnit staro slavo. Bitke izgubljene, žvečilne prežvečene, zgodbe napisane…  a v snu še zmeraj upanje ne umre.

Kajti šele ob tebi sem našla mir.

Včasih soba se zmanjša, postane tesna. Včasih tudi besede niso vse in vse lepo enkrat konča se. Saj veš, da brez ljubezni pri meni vse narobe gre. Ne, zrak ni več enak in ne, veter več ne pihlja v mojo smer. Na trenutek se mi zazdi, da si kot ptica, ki je odletela v toplejše kraje poiskat nekoga, ki ji bo svobodo dal a vseeno ji nudil ljubezen. Tudi koža enkrat postane pretesna in tudi duša besna a to ne spremeni mojega pogleda na ves ta Svet – Še zmeraj je lep.

Morje nežno valovi in tako čudovito se zdi a sol vseeno razjeda telo v njem. Ni smiselno drugim se zaupat, ker vedno pride človek do te točke, ko te izda. Mogoče ne zanalašč, mogoče je kriv alkohol ali bes, a vseeno rani te. Včasih sonce nežno se igra, ti polepša dan a če ne paziš hitro te opeče in kot moški se skrije, se z oblaki zakrije.

Treba je besede izpopolnjevat ter stavke ustvarjat.

In iz vsakega parfuma se vije lep vonj, a čez čas izhlapi. Tako tudi najbolj goreče srce ostane brez kisika in umre. Tako tudi največja ljubezen enega dne izgubi svoj smisel in se poti razpolovijo, da ljudje lahko še zmeraj po poti hodijo ter sanjam sledijo.

Samo pogum je potreben in pospravljeno podstrešje v glavi.

Za srce pa je potrebno veliko časa in nekaj posušenih solza.

P.s. Čokolada pomaga, za zdrav razum, za strto srce! :))

Ne razumeš, da ne morem odpret ust, da bi končno spregovorila in dala vse na plan. Ker lahko rešujeva globalno krizo in lahko neutrudno razglabljava o stiski, ki jo preživlja vsak junak. A moja beseda nikoli ne bo nanesla na tebe, na to, koliko solz si povzročil in koliko noči mi neprespanih podaril. In ko me vprašaš kaj je narobe, zakaj spet sem hladna, odgovor je preprost – manjka mi tvoja dlan.

Saj ni težko ugotoviti kako lovim tvoj pogled in kako mi nasmešek stopi čez obraz, ko prikažeš se pred mano ti. In zmeraj, ko grem spat si zamislim, da me tvoje roke grejejo in se me oklepajo, da se ne dotaknejo dna. Ker tvoj greben sem jaz.

Ni krivo nebo, če po mojem telesu dežuje. Ni krivo, da v blatu je ostal odtis, da nekoč je obstajal moj jaz – a kje je sedaj?

Sploh ne veš, da postal si tat. Ukradel si mi dušo in telo, ostal je samo skelet. Ostale so kosti, ki nosijo meso, ki sedaj gnije in ostalo je srce, ki se duši. Je le koža, ki bi me zapustila, zbežala bi, če bi samo še enkrat ji dotik dal.

Sedaj boža me samo dotik dima, ubija me tobak in viski, ki po žilah se pretaka in zastruplja mi kri, kot nekoč si jo znal ti. Rada bi se izgubila, da bi me zrak razpršil kot meglo, ki jo sonce izbriše. Da me sončni žarek ogreje, da mi dušo segreje, ker tebe več ob meni ni.

Seveda ti tega ne veš, ker slep si za moje grde besede, ne razumeš kako nekaj mi manjka in kako me prizadenejo tvoja mala dejanja, ker ti imaš svoj svet. Sanje v katerih živiš a hkrati še zmeraj mene bremeniš in sprašuješ, kako kaj živim. Le kako? Ko pa oddaljila sva se, vse težji je vzdih in oddiha ni. Ker Svet se vrti še zmeraj naokrog in v isto smer, čeprav na moji uri kazalci so obstali ter se vdali.

Vse priložnosti sem izigrala in žetonov nimam več, da bi nadaljevala igro.

So, game over.

KORAK.

Vsak korak pusti sled v mojem srcu. Ne glede na to kam me pot zanese, kako daleč grem in preizkušam svoje meje zmeraj v glavi čutim utrip, utrip žalosti. Utrujenost na obrazu se že zdavnaj vidi, obraz mi bledi, oči niso več tako rjave, kot, da izgubile so sijaj. Moje roke so dobile žulje in moje srce je pozabilo svoj bit. Le kako se lahko zgodi, da človek prehodi kilometre, a v glavi spomini ne zbledijo na telesu pa koža izgubi svoj čar in lepota mine. Slišiš uro, ki tik taka in te opozarja, da mogoče že jutri bo vročina zajela telo, prepoten bo vsak del in solzovod bo zamašen. Obraz bodo pokrile črne mravlje, rjava zemlja se bo vsula in te požrla. Ali se bojiš, da odrasel boš, se postaral in otrok v tebi bo umrl.

Dovolim ti sanjati, dovolim ti živet a ti meni ne pustiš, da zadiham. Ker vsak tvoj klik je kot zareza v moj bit. Počasi vse se nabira, v meni je kot eksplozija in ko udari še vedno nastradam samo jaz. Ker tebi je vseeno, ker zmeraj so samo besede, besede, a dejanj ni. Mogoče gledava napačne stvari, mogoče nisi to ti, ne vem kaj se skriva ampak jaz ne zmorem več.

Dovolj je samo en objem.

Meseci minevajo, prekleto, a čas se ne ustavi. Nikakor ne gre nazaj, niti v sanjah se več ne premika, ni več skupnega diha, dotik gole kože. Ničesar ni. Ničesar nimava in to boli. Ker jaz tebi nisem nič, so ostale. Tako lepe, utrjene, ravno takšne, kot so tebi všeč a kaj telo ne izvablja takšne glasbe, kot jo moja duša. Koža občuti, ne pozabi a nekoč se posuši a srce bo zmeraj bilo kot sedaj, ne bo se vdalo.

Dovolj je samo en dotik.

Manjkaš mi, a vonj je ostal, kot posušenemu cvetu, ki si mi ga nekoč dal. Daj napolni kovček in odpelji me v širno nebo. Naj ne bo čas sovražnik, naj ne bo razdalja problem, naj bo samo tvoj poljub na vsakem delcu telesa, da se ne naveličam, da si zmeraj znova zaželim, da se ob tebi prebudim. In tako slikam slikarsko platno, ki v realnost se preliti nikoli ne bo znalo. Ker svoje sanje v prsi skrijem in ti ne priznam, kako zelo rada te imam in kako trpim, ko te ob meni ni. Pa naj mine še mesec ali dva.

Rada bi znala igrati piano, da bi zaigrala žalost. Da bi ji vlila tone, ki še najbolj srečne spravi v jok. Rada bi znala napisat pesem kot jo zna samo dober poet, da ustvari kurjo kožo, dih v prsih, da zaustavi. Ustvari  prestrašen obraz, da spoznaš strah ob izgubi. Da bi bila največji slikar, ki bi risal žalostne podobe in da bi bila jaz, ki bi znala opisat kako lep si. Z vsemi napakami te sprejemam takega kot si.

In da bi lahko na koncu povedi kot pisatelj s srečno roko napisala, da si moj.

Svetnica.