°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Nekaj dni, očitno najblog ni deloval in seveda je mene skoraj kap in sem pregledovala vse možno in potem naletim, da obstaja naj blog še en in seveda prva misel, ki sem jo imela v glavi je: PRESELILO SO SE in zbrisali vse dnevnike in podobno, ja tudi jokala sem se ker mi tale blog preveč pomeni in seveda so mi vsi rekli, pač daj novi blog ustvari, piši dalje, saj bo ter ono pa tretje in res. Ustvarila sem novi blog, z novim imenom, z novo vsebino.

Še vedno imam namen prihajati na ta blog, še vedno imam namen kaki vpis vpisati vsem, samo sedaj bom pač verjetno pisala na tale blog, ki ga imam sedaj in sicer:

http://visionsvnoviobliki.blogspot.com/

Torej komentirajte tu ali tam, ni važno samo berite in uživajte ^^

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Čudno bo pa vseeno, ne vem zakaj ampak vedno se vrača, znova in znova. Pa ravno takrat, ko je že skoraj pozabljen, pokopan pa pride spet in spet v meni se obudi tista želja po njem, v meni spet začne goreti tisti plamenček, ki mi prinaša take muke, muke, ki sem jih tako goreče želela pozabiti, čeprav si govorim, da je vse super in, da ne čutim ničesar več in da ni del mene, ne več ampak komu lažem? Zakaj imam pol občutek izgubljenosti? Zakaj se mi zdi, da se drobim, čisto počasi, mini košček za koščkom, padam in ni nikogar tu, da me ujame. Ali pa jaz nočem, da me kdo ujame? A zato vse odrivam, mogoče je čas, da se preprosto prepustim, da padem, da bo končno konec tega.

Danes sem ene liste malo premetavala in zlagala pa to in najdem en list od Društva feniks - kvaliteta življenja in na njem piše tale misel:

»Ljubezen je kapljica dežja, ki jo zaužije rastlina, žejna vode!«

In nato se nadaljuje z desetimi koraki, do boljše samopodobe. Upam, da ne zamerite, samo so mi bili zelo všeč in mislim, da ti, ti koraki lahko marsikdaj prav pridejo zato sem jih prepisala z lista, torej:

1. korak: Spoštujem se in se sprejemam! (Ne primerjaj se z drugimi v svojo škodo, ra je poišči pozitivne lastnosti pri sebi.)

2. korak: Postavljam si cilje in si prizadevam, da jih uresničim! (Cilji mi pomagajo, da začutim, da ima moje življenje smisel in se je vredno potruditi.)

3. korak: Sodelujem z drugimi, jih sprejemam, imam prijatelje! (Prijateljem zaupam, oni pa meni, vzajemno se spodbujamo.)

4. korak: Ne izogibam se problemom, sproti jih rešujem! (Pomislim, koliko stvari sem že pozitivno rešil...)

5. korak: Učim se spopadati z stresom! (Stres sprejemam kot izziv in osebnostno rast.)

6. korak: Razmišljam pozitivno! (Zaupam si in si vsak dan povem nekaj dobrega o sebi.)

7. korak: Prevzemam odgovornost za svoja dejanja! (Sem močen, sam lahko spremenim tisto kar mi ni všeč.)

8. korak: Zavedam se, da sem edinstven in neponovljiv človek! (Lepo je biti najboljši prijatelj sam sebi.)

9. korak: Postavim se zase! (Vem, kaj je dobro zame in temu sledim.)

10. korak: Prepoznavam, sprejemam in izražam svoja čustva! (Vem, da so čustva lahko pozitivna in negativna - usmerjam se k tistemu, kar je bolje zame.)

In še misel dneva, ki sem jo našla na Feniksovi strani ( za vse, ki bi si še sami radi prebrali kaj o njih, njihovem delu in podobno torej : http://www.drustvo-feniks.si/ ) torej Misel dneva:

»Če znaš življenje izkoristiti je dovolj dolgo.«

Seneka

In za konec naj dodam še to, da tole misel lahko povežete z mojo zgodbo, napisano nekaj časa nazaj. Svetujem, da jo preberete in potem razmislite o sebi, svojemu življenju in o tem kaj so vaše želje, pričakovanja in kaj hočete spremeniti, poboljšat in podobno. Srečno!

Rad bi bil tvoj prijatelj, za vedno in za večno.

Ko se bodo vsi hribi zravnali in vse reke presahnile,

Ko bo pozimi bliskalo in grmelo, ko bo poleti

Deževalo in snežilo, ko se bosta nebo in zemlja

Združila - šele takrat se bom ločil od tebe

            Kitajska zaobljuba

 Coldplay - Violet Hill http://www.youtube.com/watch?v=IakDItZ7f7Q

Tolikokrat sem te slišala reči: »Rad te imam!« In verjela sem, da si mislil resno, verjela sem v te besede in, da nekaj pomenijo. Ampak tako neumna sem kajne? Dokazal si mi to z lažjo, prevarami in izdajo. Si sploh kdaj mislil resno, si se kdaj zamislil nad tem kaj si mi govoril? Si pomislil na te »čarobne« besede ' rad te imam' ... Je vse bilo le igra? Nekje na dnu srca se sedaj sprašujem, bom še kdaj komu verjela, bom še kdaj verjela v te besede, da kaj pomenijo?

Tolikokrat jih izrečemo, da več ne vemo kaj sploh pomenijo, tolikokrat jih slišimo, da sploh jih več ne cenimo. Televizija, radio, internet, vse to je pripomoglo k temu, kar se dogaja danes. Tako nasičeni smo vsega pa vendar si tako zelo želimo biti ljubljeni. Tako hrepenimo po tem, da ko pride, nismo srečni, da se nam že zdi osladno, kičasto. Pa je res?

Busta Rhymes Ft. Linkin Park - We Made It http://www.youtube.com/watch?v=unjx8yE_Dho

Minilo je toliko časa, ne vem kdaj in ne vem kako. Moje življenje se izteka in jaz, jaz preprosto ne vem kaj sem delala, kje sem bila teh 35 let. Nisem pričakovala, da enega dne bo Smrt prišla na taki način, da me bo odneslo čez ovinek in dlje. Sedaj tu ležim, boli me vsaki del mojega telesa in vem, da mi več ni pomoči. Konec je. Solza mi spolzi čez lice, grenkobo okusim v ustih, ko se spomnim ameriških filmov, ko govorijo o tem, da se ti film tvojega življenja odvrti v tistem trenutku, ko umiraš. Pa še kako prekleto so prav imeli. Pred mano se vrti celi film, od trenutkov z mamo in očetom, do prvega fanta, do zabave z prijatelji. Ampak, ko se konča se skupaj in zdaj, ko čakam ... mi hodi po glavi samo eno. Nič nisem imela od svojega življenja, nisem živela, tako, da ... boli, ker umiram. Boli ker bom umrla in vsi bodo pozabili na mene, ker nisem nič ustvarila. Samo ena črna pika bom, ena črna pika manj na tem Svetu. Tolikokrat sem si rekla, da je še čas. Ta čas... pride, odide, ne vem kdaj ampak naenkrat ga je toliko minilo in naenkrat je čas, da pojdeš. Pojdeš nekam, hm kdo ve kam. Če bi le imela še eno priložnost, samo eno. Živela bi, oh kako bi živela. Zakaj take stvari spoznamo takrat, ko je konec? Zakaj o tem ne razmišljamo že prej? Vedno prosimo za še eno šanso, samo še eno priložnost, prosim. Samo eno. Obljubljamo, prosjačimo, želimo, hočemo ... kako smo zapleteni. Namesto, da bi živeli, tako kot ptice. Bili bi slobodni, tako srečni in vse bi bilo tako popolno. Ampak kaj, ko je prepozno. Za mene. Za tebe pa ni ;)

- slika sposojena iz bloga Lezbična šepetanja Mo2dra -

Razmišljam, razmišljam in ne vem kako naj vse skupaj začnem. Kako naj ustvarim nekaj kar bo jemalo dih, kako naj ustvarim nekaj kar bo ljudi pritegnilo v razmišljanje, razmišljam kako naj se izrazim, da me bo nekdo razumel. Nimam drugega kot besede, ki jih lahko obračam kakor meni se zahoče, besede, ki jih lahko okrašujem z pridevniki, besede, ki jih lahko primerjam z vsem božanstvom, ki jih premore Svet. Pa vendar ... kako je mogoče, da nekaterim tako dobro uspeva, da so zmožni vsega, vsi so tako boljši, tako dobri so v nečem, jaz pa ... a sem dobra sploh v čem? Se sprašujem vedno znova in znova in potem pride nekdo, ki mi pove, da sem, potem pride nekdo, ki me spravi v smeh in mi pove, da zmorem vse, potem je še tu nekdo, ki me objame vsakič, ko mi je hudo in mi reče, da me ima rad. In na koncu mi besede se izpišejo izpod mojih prstov in same se napišejo in same se lesketajo in zasluge za njih dobim jaz. Ne vem kdaj in ne vem kako ampak naenkrat mi nekako uspe, da se počutim lepo, da se počutim božansko? Samo zaradi oseb, ki me imajo rade in me podpirajo in tu so še tiste osebe, ki jih ne poznam, ki me ne poznajo in ko mi nekdo pove nekaj vzpodbudnega in lepega, ko me ogovori popolni neznanec se mi zdi kot da je konec Sveta. Tako lepo je ko ti nekdo pokloni lepo misel, ti nekaj lepega zaželi, tako lepo je ko veš, da je na tem Svetu nekdo, ki mu nekaj pomeniš, ki te ima rad kljub temu kdo si in kaj si in kljub tvojim napakam. Hvala Bogu, da so še na tem Svetu ljudje, ki te ne obsojajo, ljudje, ki te občudujejo zaradi malih dejanj, ker iz malega pride veliko. Hvala Bogu za ljudi, ki upajo in te podpirajo in skušajo ti pomagat pri uresničitvi tvojih želja. Zato je Svet lep, kljub vsem katastrofam Sveta, kljub vsej žalosti in lahkoti, kljub vsemu so tu še ljudje, ki nam znajo pričarati nasmeh na obraz. Hvala; kjerkoli že ste in kjerkoli še boste; za vse tiste, ki vas je pot zanesla nekje v mojo bližino in za vse tiste, ki jih bo še zanesla pot nekje tukaj kjer sem, za vse tiste ... mah kaj bi naštevala za vse, za vse ljudi na tem svetu en Hvala, mogoče si ne zaslužite pa kaj, danes je dan za srečo, danes je dan za odpuščanje, mogoče me sovražite, mogoče mislite da sem nora. Pa kaj pol? Srečna sem in želim to srečo deliti z vami, z tabo, ki to bereš, z tabo. Ker si mogoče ti tisti, ki me razume, mogoče me pa ne razumeš pa kaj pol. Nasmehni se in odidi dalje v Svet, ki je tako čaroben in poln trenutkov, ki ti obrnejo vse na glavo, na lepo ali na slabo ampak saj veš kako pravijo ZA VSAKIM DEŽJOM POSIJE SONCE! Verjamem v to in verjamem v tebe in v sebe. Treba je verjet in upat. Ter seveda uresničevat. Pa lep dan še naprej.

Nekateri , že veste, drugi pa še ne. 21. julija bom dopolnila 15 let. Ja točno tako, 15.! In kot se spodobi, tudi jaz imam nekaj želja in tokrat za razliko kot do zdaj ne bom pisala - - >

Želim si mira na Svetu, želim si, da ne bi bilo bolezni in podobno. Tudi jaz sem človek in tiste vrste človeka  kot je večina, sebična sem in ja sebična bom ostala. Saj ne da ne bi želela si, da ne bi bilo vojn, lahkote in podobno. Seveda si želim to, želim si, da bi se ljudje prej začeli zavedati o globalnem pomenu, o naši Zemlji in podobno. Ampak danes bom pač mislila samo na sebe in kaj si želim za svoj rojstni dan, čeprav iskreno povedano, mi je vseeno kaj mi kdo prinese zato ker … podarjenemu konju se ne gleda v zobe in tudi jaz nekega darila ne ocenjujem in podobno, je že dovolj če mi daš ne vem čokolado pa list papirja na njem pa ena lepa misel, je dovolj ;) Ampak seveda ljudje sprašujejo: kaj hočeš za rojstni dan? Kaj si želiš? In ja to ni več veliki čar darila, ki bi naj bilo presenečenje … ampak je vseeno lepo če dobiš kaj, kar si dolgo želiš ali pa rabiš in podobno. Torej, da pomagam določenim ljudem pri svojih željah:

• Črni lak (po mogočnosti naj bo Manhattan)
• Rdeči lak (Nivea – Flex&strong with bamboo)
• Orginalni cd od Big foot mame – Važn da zadane (http://www.mimovrste.com/artikel/1020973426/q=big%20foot%20mama/big-foot-mama-vazno-da-zadane )
• Orginalni cd od Big foot mame – 5ING (http://www.mimovrste.com/artikel/1020777630/q=big%20foot%20mama/big-foot-mama-5ing )
• Knjigo Twilight
• Knjigo New Moon
• Film (orginal + dodatki) Pirati z Karibov: Dead Man's chest (http://www.mimovrste.com/artikel/1050251216/q=pirati%20z%20karibov/pirati-s-karibov-mrtveceva-skrinja-pirates-of-the-caribbean-dead-mans-chest-dvd )
• Lahko tudi kakega pliškota
• … seznam bom še dopoljnjevala ^^

-opozorilo: To je zgodba, ni resnično- 

Uživam, ko me gledaš, ko ti berem v očeh kako si me želiš. Uživam, preprosto. Se spomniš, ko prvič sva se videla? Ko si me obiskal? Ne vem kdaj in kako … ampak naenkrat tako zelo sem si zaželela, da bi tvoja bila. Tiste tvoje ustnice in tvoje oči, ustnice, ki se smehljajo prav hinavsko in vabijo, da jih okusim. Z očmi me gledaš, preiskuješ in prihajaš v moje misli. Ne vem kdaj, ne vem kako ampak že sem sedela na tebi in te poljubljala. Bilo je tako lepo. Bilo je prelepo. Pomagal si mi odkrivati nove občutke, učil si me kako in kaj. Odvezal si mi zgornji del obleke, še zdaj se spominjam tvojega igrivega nasmeška, ko si odkril, da sem brez modrca. To ti je olajšalo delo in tvoje roke, tako čvrste so me začele grabiti … začele so me slačiti in jaz se nisem upirala edino kar sem lahko, sem vzdihovala in se ti prepustila. Z jezikom si me preiskal celo, z prsti se me dotikal … Bilo je tako noro in tako edinstveno in od takrat kot, da je v tebi nekaj, od takrat hočem samo tebe. Ne vem zakaj ampak ti si kot moj heroin, rabim te in hočem te, ni trenutka, ko ne bi mislila na tebe na tvoje mogočne ustnice in močne roke. Na tvoj jezik, ki me popelje nekam daleč, nekam v tuje kraje. Pa vendar … ta strast, tako nora in tako neustavljiva. Kaj bo ko izgine?

Jaz kradem!

Ti kradeš!

On krade!

Cel Svet krade, mi pa nič ne ukrenemo, proti temu!

Bunimo se pa vendar podpiramo!

Ni nam všeč, pa vendar krademo!

Zakaj?  

Eksplozija ljubezni.

A veš kaj obožujem? A veš kaj ljubim na tebi? Ljubim to, da me narediš noro, obsedeš me kot droga. Želim in hočem te, še in še. Nikoli ni dovolj in vem, da nikoli ne bo. Vedno bom potrebovala še, vedno boš moral biti mi na voljo in mi dati to kar hočem. Hočem tebe in tvoje telo. Želim si imeti te, tako kot nikoli prej. Tako močno si želim… da si moj in da ne odideš nikoli več. Želim, da si tu, da mi stojiš ob strani in mi daješ kar rabim. Da mi daš sebe brez vprašanj in brez zahtevanj. Ti v meni prebudiš občutke o katerih sploh nisem vedela, v meni pripravljal se vulkan, ki bo izbruhnil. Vsa gorim in pripravljam se na izbruh. Tako dober občutek je to, boljši je od heroina, boljši je od vsega. Nisem vedela, da je ljubezen tako … nikoli več nočem, da ostanem brez nje. Potrebujem to, ker mislim, da ne bi zmogla živeti brez tega kar mi daješ, brez tega strupa, brez te ljubezni.

Odločitve nas spremljajo že od malih nog. »Katero igračko?« »Katero čokolado boš? Ne, ne moreš imeti obojega, odloči se!« In tako pridejo odločitve, ki so tako zelo male in nepomembne za življenje … in mi rastemo in z nami odločitve. Vsaki dan večje. Ni več odločanja katero čokolado boš, zato ker že veš kaj hočeš. Sedaj se odločaš v katero šolo boš šel, kako kariero boš v življenju imel … nato se začneš odločati katera služba je boljša, kje vložiti denar, na kaj staviti in podobno. In vsem tem kupu odločitev je odločitev glede ljubezni. Ali jo imeti? Ali rajši ne? Sprejeti vse izzive, bolečino, veselje, srečo ali ne? Preprosto sprejeti nekoga v svoje življenje ali odkorakati od njega? Kaj naj naredim? Koga naj prosim za nasvet? Svoje srce? Ko se za nekaj odločimo se odločimo zato, da bi nam bilo najboljše, ne mislimo na posledice, pa bi morali. Ne da bi se zavedali si v tistem trenutku sreče nakopljemo veliko luknjo težav in skrbi pa vendar če pogledamo na koncu se izplača In vsaka odločitev je prava. Pa naj reče kdo kaj hoče!

Vsak ima pravico do svojih misli, do svojih želja in do svojih odločitev, pustimo mu njegovo možnost.  

Pričakovanja so včasih tako zelo velika in ko vidimo realnost nas presune, nas vrže iz tira. Zakaj že? Ker smo si osebo, predmet, … predstavljali drugače, nekaj drugega smo pričekovali in potem BANG. Zakaj ni tako, kot smo želeli? Zakaj je tako narobe? Tako drugače? Smo krivi mi, jaz, ti, ali ona? Kdo je kriv? Mislim, da smo si krivi sami, preveč pričekujemo in potem … pač se ne uresniči tisto kar smo mislili. Zato nikoli, ampak res nikoli, če razumete kaj pomeni nikoli, nikoli ne pričekujte od nekoga nekaj… ker boste razočarani. Jaz sem vedno bila zato, zato drage moje in dragi moji od danes naprej … brez pričakovanj, je kak pač je :P

Tako utrujena sem, utrujena od življenja od ljudi, ki me spremljajo na vsakem koraku. Preprosto sem utrujena od tega Sveta in edino kar si želim in edino kar hočem je spanje. Spanec za dolgo časa. Za vekomaj!

Zjasni se! Kako naj se zjasnim, ko pa vse že vem? Kako naj bom resna, ko pa solze moram prikrivat in lagat, kako drugače če ne z smehom in vedrino?Glava me boli, ne morem več razmišljati trezno. Obupana sem in tako nizko sem padla, da bi odšla s prvim, ki pride mimo mene. A razumeš? Saj vem, da ne. Kdo bi mene razumel? Preveč sem … zakomplicirana? Tako drugače gledam na svet. Barve vidim drugače kot ti in razmišljam drugače. Drugačna sem pa kaj? To ti je nekdaj tako bilo všeč, včasih sva najdla svoj jezik, tako dobro sva se razumela. Ampak ne, morala je priti ona, spustil si jo med naju in prišla je vzela si je velik stol in se usedla med naju. Gledala je zdaj enega, zdaj drugega. In že sem videla, da te izgubljam, da se zaljubljaš v njo, ko je izbrala. Srce je hotelo pobegniti v daljavo in umreti ker je vedelo, da te bo izbrala. Ampak ne. Izbrala je mene.

In to mi je všeč.