OK, nekak ta naslov nima lih smisla.

Ne, moja mati ni čez noč postala fanica MCR-ov.

In ne, še vedno se ji nekako ne sanja, kakšno musko igrajo. 

Ampak obstaja ena stvar, zaradi katere moja mati ima povezavo z MCR-i. In iz tega razloga je moja mati ZAKON!!!

Let me tell you a story ...

Svojih sanj se običajno ne spominjam. Če se jih, se jih takoj zjutraj, ko se zbudim, potem pa itak vse pozabim. Spomnim se samo enih sanj izpred dveh, treh let, ki SO močno vplivale name in so na nek način tudi"krive", da danes poslušam takšno glasbo, kot jo. In pa teh, ki sem jih sanjala iz petka na soboto ponoči. Bistvo je, da sem se znašla na MCR koncertu.

In ko sem se zbudila, sem ugotovila, da jaz to preprosto MORAM narest.

*en teden prej*

Ravno pridem iz morja, prižgem internet, prečekiram mejle in kot ponavadi v zadnjem času: mejl od K. Že naslov mi je bil malo sumljiv, ki je govoril o eni "zeeeeelllllllloooooooo zanimivi stvari". Ja sporoča mi, da ima MCR koncert na nama dostopnem mestu. 

Sledili so moji zastoji dihanja, ki jih doživljam ob vsaki podobni novici.

Torej, prevelikega zanimanja za koncert nisem kazala, ker si nisem upala niti pomisliti, da bi me doma spustili na kaj takega. Poleg tega je na koncertih kar precej divje. 

Vrnimo se torej na soboto zjutraj, ko sem ugotovila, da "moram to narest".

Iti na njihov koncert namreč.

V glavi sem si cel dan sestavljala tekste, kako materi omenit, da bi jaz nekako šla na ta njihov koncert.

Na koncu sem mela v glavi dva teksta, odločila sem se za tistega bolj "drama style". Navaden bi bil: "Ej mami, jz bi šla na koncert na Dunaj - sej lohk ane?"

Bilo je nekaj čez deveto uro zvečer. Pekla sem palačinke za 10 ljudi :) Mati je ležala na bližnjem ležalniku.

In sem začela: "Ej midve s K. sva zanč premišljevale, da bi šle na en koncert." 

"Aja, kam pa?"

"Na Dunaj."

"Na Dunaj?"

"Aha, tko ena agencija vse organizira, pa še mesto si lohka ogledaš če hočeš."

Ok, to je delna resnica. Čista resnica je, da sem jaz v vrsti za koncert še tisto sekundo, ko se moje noge dotaknejo tal pred Stadhalle. 

"Aja."

"Aha sam bo mogu it en z nama, ker še nisva polnoletni."

Prejle sem prebrala da v bistvu lahko greva sami. Ampak to mislm da ne pride v poštev - vsaj pri moji materi ne. 

"Aja, kdo pa bo šel?"

"Tega pa še ne veva. A veš ker na začetku srednje šole te valda vsi ful mučjo, pa pol itak da bom rabla neki za sprostit se, da nisi skos za knjigam. Pa itak so takrt počitnce."

"Ja to ti pa jz zagotavljam, da boš res rabla."

"No a pol ti to men pustiš?"

"Ja nevem, lahko ane."

"Konc koncev mam pa jz takrt enkrat potem rojstni dan, pa si to želim za darilo."

"Ja, to bi bla tud lahko ena varijanta ja."

Jz mislm da sem šele čez par minut dojela, kaj se v bistvu dogaja in da je šlo vse skupi stokrat lažje, kot sem si vse skupaj predstavljala po najboljšem načrtu.

MATI MI JE PRED NEKAJ VEČ KOT 24 URAMI DEJANSKO DALA DOVOLJENJE ZA OBISK KONCERTA MY CHEMICAL ROMANCE!!!

IN ZDAJ SEM NAJSREČNEJŠI OTROK POD SONCEM.

No ja, ta otrok bi bil lahko še srečnejši, če ga nebi tarili dve dokaj ogromni težavi v povezavi s to zadevo.

1. Še K. mora dobiti dovoljenje doma.  Kar seveda upam, da ga bo.

2. Kdo bo šel zraven? Ja, dokaj dobro vprašanje, ne? Na moje starše nekako nebi bilo pametno računati, na K.-ine pomoje tudi ne. Juhej, pa smo tam! 

No, skrbi me, da jaz tega koncerta ne bom doživela, kljub temu, da praktično že imam dovoljenje. Ampak bom optimist in bom rekla, da bom šla in se bom imela noro!