Drugi dan (četrtek, 28. 6. 2007)

Najprej bujenje ob resnično nenormalni uri - šestih zjutraj, ker je bil ob pol sedmih že zajtrk. Zajtrk je bil za moje pojme ogaben (toast, SLANO maslo) - izjema je pomarančni sok, nanj pa smo se seveda pripokale z zamudo.

Sledil je Stonehenge. Do njega pa seveda še dolga vožnja.

Pihal je res ful. 

Pri Stonehengu je bil en tip, ki je imel noro hudo čupo in je bil res ... wwwaaaaaa, delal pa je v eni prodajalni z raznim pecivom, tudi muffini. S K. sva skoraj že odšle kupit muffine samo iz tega razloga, da bi si ga lahko malo pobližje ogledali. Pa naju je minilo, ko sva videli, da tisti muffini v bistvu zgledajo nekam čudno in da je gužva. pa sva šle raje v prodajalno z spominki, kjer se je začelo moje ugotavljanje, da so Britanci RESNIČNO NAJBOLJ PRIJAZNI IN VLJUDNI LJUDJE v Evropi, če ne kar na svetu. Ostalo nam je še nekaj časa, ki sem ga jaz izkoristila s sproščanjem svojih napadov nad K. in N. glede britanskega naglasa, ki je noro lep in za katerega sem trdno odločena, da si ga nekoč pridobim. 

Navigacija, ki jo je vodič poimenoval Micka (don't ask why), nas je namesto po avtocesti vodila po predmestju Londona, kjer so bile res lepe majhne tipične angleške hiške, videli pa smo tudi otroke, oblečene v šolske uniforme in so zgledali dokaj hecno. V pozitivnem smislu. Všeč mi je, da imajo uniforme.

Za Stonehengom ... ČOKOLADNICA CADBURY.

Ampak najprej je bilo treba priti do tja. In vmes so bili seveda postanki. Prvi postanek je minil v navalu na revije, kjer sem našla res eno super revijo, na kateri (kot sem uspela ugotoviti) so skoraj vsak mesec na naslovnici moji predragi MCR-i in pišejo samo o rock glasbi. Na avtobusu sem kasneje natanko preučila revijo, če je kje omenjena kakšna beseda o naročilu na to revijo, ampak na žalost ni bilo nič.

Drug postanek je bil namenjen kosilu. Kosilo, ki ni bil v McDonalds-u, ampak v eni restavraciji, kjer sva s K. naročili pico, ki mi je bila OGABNA. Pa en velik muffin, ki sem ga nato podarila bvši sošolki, ker nikakor nisem mogla celega spravit vase. Prvič sem jedla pravi muffin, ne pa tiste dokajogabne kaomuffine, ki se jih občasno spravim delat doma. 

Prišli smo do čokoladnice, dobili zastonj čokolado za pokušino, jaz pa vase žal nisem mogla spraviti niti koščka, ker mi je bilo slabo od tiste ogabne pice. 

Sledil je ogled čokoladnice, ki je bil dokaj zanimiv (lahko bi bil veliko bolj, če mi nebi bilo slabo). 

Po ogledu pa v trgovino Cadbury, kjer sem nakupila čokolado za vse bližnje sorodstvo in še za tiste osebe iz morja, ki niso prav nič manj nore na čokolado kot jaz :)

Naslednja postaja - Stratford. Sakespearjeva rojsta hiša.

Najprej smo si ogledali hišico. Samo od zunaj.

Tja smo torej prišli ob šestih, si ogledali hišico, potem pa smo imeli frej okoli pol sedmih. In sledil je šok. Angleži so resda zelo prijazen narod in vse, ampak trgovine pa vsi zapirajo že ob šestih. Tudi neka ogromna trgovina, ki bi bila pri nas odprta najmanj do osmih zvečer, je bila zaprta, prav tako vse knjigarne. ZAPRTO!!! VSE!!!

Odprt je bil le bližnji McDonalds, trafika, sem pa tja pa tudi kakšen kafič.

Ha, seveda! odprta je bila le ena trgovina, ki je bila RES strašljiva.

Ko smo prišle noter, je igrala neka mrtvaška glasbo, pri vhodu je bila najprej cela vrsta sveč, poleg tega so prodajali še cel kup čudnih stvari, luči po vsej verjetnosti sploh ni bilo, oziroma so ble modre/rdeče, ki pa ne dajejo prav dosti svetlobe. Prodajalka je izgledala grozljivo, kot bi se našemila za noč čarovnic in bila nasploh strašna za pogledat. seveda mi ni treba omenjati, da notri nismo bile niti minuto.

Nasproti je bila trgovina, ki naj bi bila odprta celo leto. Notri prodajajo božične zadeve. 

 *Zadnji dve sliki ukradeni K., ker svojih ne premorem*

Ker so bile vse trgovine zaprte, nas je seveda začel mučiti dolgčas. In potem se spomnimo poziranja v govorilnici. Folk ki je hodil mimo, se nam je dejansko režu. Zakaj?

Am ... zato:

 Naj omenim, da sem na tej sliki poskušala oponašati Billa iz TH. Pred časom, ko sem bila še nora na njih, sem v eni reviji zasledila reportažo, ko so imeli nevemkajžeres v Londonu. In zraven so bile slikce s približno takšnimi pozami v tel. govorilnici. 

Začelo je deževati, zato smo spokale v najbližji lokal, ki se je imenoval nekaj v zvezi z Love. Love food, če se ne motim. 

Po koncu prostega časa je sledil še sprehod po mestu, kjer smo videli enega tipa, ki je imeg GRZLJIVO OPRIJETE HLAČE, rit pa boljšo kot večina žensk. Kako smo ga čudno gledali!

Spravili smo se na avtobus in se odpeljali proti hotelu. Hotel je bil ... niti približno ne tako lep kot prvi in niti približno ne tako grozen kot zadnji. Nekje vmes torej. Kopalnica je bila ogabna, ampak je zajtrk naslednje jutro vse nadomestil. Za razliko od ostalih dveh hotelov, tukaj ni bil tisti tipično angleški zajtrk, ki je ogaben, ampak še topli rogljiči, nutela, pa še ene tople jedi, med drugimi tudi krompir. 

Kakšen nered uspe narediti trem puncam po točno štirih minutah v hotelski sobi???

 Takšen.

No to noč smo zaspale sicer malo prej kot prejšnjo. Kakšno uro prej. Res je pa tudi, da smo v hotel prispeli zelo pozno.

Objava tega prispevka je 7. 7. 2007 ob 7. uri in 7 minut.

Danšnji "pravljični" dan je tudi Omarjev rojstni dan. Mislim, da ga ima nekaj čez peto popoldne. 17:16 ali nekaj takega.

Torej,

OMAR, VSE NAJBOLJŠE!  *z upanjem, da čimprej izdaš svoj nov CD*

 Veter prinaša mi vest na uho ...