Včeraj, na K.-inem praznovanju, smo prišli do ugotovitve, da bi bilo pametno it malo pogledat na pozdrav poletju.

Po dolgem prepričevanju D.-ja (danes zjutraj je imel namreč zobarja :)), smo šli in prišli skoraj direktno na Omarja. Po dveh letih sem ga spet videla v živo. Amazing!

Res je bilo noro, nisem si mislila, da bom kdaj plesala/skakala/mahala na Kingstone. Proti koncu so bili sicer nekoliko tečni tisti, ki so se ga nalili in med gužvo plesali, kot bi bili sami na svetu. Res pa je, da se verjetno niso zavedali, kaj sploh delajo in danes trpijo za hudim mačkom. Sicer moraš pa to tako ali tako pričakovati, če greš na tak festival.

Ugotovila sem, da smo na Siddharti prekleto dobro prišli skozi. Mogoče je tudi vstopnina pripomogla k temu, da se folk ni prišel samo nalit.

Počakali smo do konca. Skoraj do konca. Pri Atomik Harmonik smo spokali domov. Malo zaradi gužve, ki je ob tem nastala, malo zaradi njihovega neumnega načina motiviranja (levo roko v zrak pa še desno zraven, mobitele v zrak - mate vsi mobitele? itd.), povečini pa zaradi bedne muske. 

 V glavnem, blo je noro. Res noro.