Kar po točkah:

• zaspat mi je po čudežu uspelo okoli ene zjutraj

• včeraj sem se prijavila na geografsko tekmovanjem ki je jutri

• razmišljam, da bi se prepisala na drugo šolo, z angleščino za tretji predmet npz (ostaja in bo ostalo pri razmišljanju)

• danes pride škof

• jutri pojemo na nastopu

• razmišljam o dopustu (začasna odsotnost pri nastopih z zborom)

• čakam, da mami pride domov čez kakšno uro, da me odpelje k zdravniku (ultrazvok trebuha - kot po čudežu se je zdravnica odločila ukreniti nekaj glede mojih bolečin v trebuhu)

• lačna sem, pa ne smem jest (zarad ultrazvoka)

• zbiram moč, da bom pri starem računalniku pooblastila očija, kot skrbnika računalnika, svoj uporabniški račun pa mogoče zapustila predragemu bratcu, ki je zadnje čase nekam sumljivo prijazen

• zgodovino pišemo čez tri tedne (to je že tok (pre)kmal, snovi pa desetkrat preveč)

• drug teden naj bi bil sneg (bolje pozno, kot nikoli)

• let it snow, let it snow, let it snow

• čeprav hočem poletje

• globalno segrevanje pač (s K. pospešeno teživa folku in ga prepričujeva, da globalno segrevanje sploh ni hec, kot jih večina misli)

• hočem office na svoj računalnik (trenutno imam gor samo en predpotopen word)

OK kemija je.

Mislim, da bom preživela.

Mislim. 

Brez komentarjev, umiram od živčnosti, spala pa tako ali tako ne bom nič.

Rekla bom samo nekaj:

ČE SE JUTRI ZJUTRAJ ZBUDIM IN NA SPLETNI STRANI MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO VIDIM NAPIS: ZGODOVINA, BO TREBA KLICATI REŠILCA. 

Z današnjim dnem se začne devetdnevnica. Čez pol ure že. Aaaahhh jaaa.

Meni se nikakor ne da v tisti hrib rint, da pridem do cerkve. No way. Še posebej pa ne v petek popoldan.

Brskam po Siddhartini strani in ugotavljam, da bi počasi rabila spet kakšen koncert. Mal tko za znoret se.

Kam torej? Ljubljana? Datumi so smotani. Mogoče pa vseeno.

Očitno bom morala še kar neki cajta podoživljat domžalski koncert ob videokaseti iz Prešerca (bla tm, ampak dočakala samo Leaf Fat - e, ker je večino družbe sililo domov - bednooo). 

Torej upam na koncert, do takrat pa - videokaseta, here I come!

 Rose from R.

 Siddharta stuff (posnetek koncerta iz Prešernovega trga, moja rdeča Petrolea in trak za ključe (novoletno darilo od R.) + vijolična črka L iz Londona (from R. again).

 En lušten verz na moji steni.

 Neke vrste t.i. oglasna stena ...

 Razglednica iz Dunaja (od K.) in iz Londona  (od R.).

 Moj najljubši CD (poleg Petroleje) The Black Parade (My Chemical Romance).

 Koledar iz naših slikc.

 Revije, ki so ponavadi kar ob moji postelji na tleh.

 Moj mobitel in zvezdica iz Dunaja (spet od R.).

 Tole je pa še moj računalnik, brez katerega bi res težko preživela.

Kako mam jaz prijazne prijatelje!!!

Danes mi je R. namreč prinesel vrtnico (tako leeeepoooo rdečo) - za Dan žena. Totalno presenečenje. Ful vesela :D 

 Moji nohti so zgriženi do konca. Vzrok je obisk pri zdravniku, ki bo čez točno eno uro.

skoraj vsakič, ko kaj pojem me trebuh grozno boli. Že kakšno leto in pol. In končno sem se odločila obiskat zdravnika, ker tako pač ne gre več naprej.

Malo sem brala po internetu o teh stvareh in zasledila zgodbo nekega dekleta, ki je imela enake težave. Šla je k zdravniku in zdaj je na zelo strogi dieti. Večino stvari ima prepoved jesti, najhuje pa je, da je prepovedana tudi čokolada in vse kar je z njo povezano. Poleg tega ji grozi tudi, da ji bojo šli skozi požiralnik z neko cevko. No way. Ima baje nekaj v zvezi z želodčno kislino. 

OK, važno da sem jaz groooozznnooo prestrašena in da bom kmalu ostala brez nohtov in da mi grozi živčni zlom in da ...

Ah, najbolje, da si navijem musko do konca in malo pozabim na obisk, ki se bo zgodil čez eno uro. 

Ojoj kakšen dan!

Sonček. Wiiiiiiii.

Res the best dan danes. Pa v bistvu sploh ne vem zakaj. Že takoj zjutraj me je razveselila 15 minutna zamuda učiteljice za nemščino ... potem je šlo pa samo še navzgor.

Tolk dobre volje pa že zzzllloooooooo zlloooooo zloooooooo dolg časa nisem bila.

• Zarad sončka & na tone trobentic, marjetic po travnikih

• Ugotovila, da ni prišlo do nobenih zamer, ker nisem dobila odgovora na SMS, ampak ima samo telefon v krizi. Wiiiiiii

• Po dobrih 14 dneh spet komunicirala z R.

• Ugotovila, da je do Francije (Strasbourg) v bistvu manj kot dva meseca.

• V soboto končno dobim svoj laptop.

• Končno smo se začeli menit, kam gremo na končni izlet (Ok, jaz v adrenalinski park ne grem, če pa že, pa bom ostala lepo na trdnih tleh, ker sem sposobna past skupi zarad mojega neizmernega strahu pred višino).

• Opravičen en dan devetdnevnice (pevski nastop na prireditvi, kaj pa drugega).

• Ker sem se danes močno nasmejala, ko sem videla zaprepadene obraze, ko sem dala idejo, da bi na pevskih lahko peli kaj od Siddharte (Samo Edini, nič hujšega ... )

• Ker sem po zeeelloooo dolgem času spet poslušala musko, ki sem jo poslušala lani ob takšnem času in obujala spomine (ki jih ne štejem ravno med tiste najbolj prijetne).

• KER PRVIČ V LAJFU NISEM ZAMUDILA NA PREDURO (vrata šole sem odprla sočasno z zvonenjem zvonca), AMPAK KAJ MI TO POMAGA, KO PA PRVIČ V LAJFU ZAMUDI UČITELJICA! jupiii ... jz sm bla pa že vesela, da me enkrat za spremembo ne bo nadrla. AMPAK TOČNA SEM PA LE BILA!

• Ker še vedno obstaja upanje, da bo 3. predmet NPZ-ja angleščina. (drug teden zvemo)

• Ker kljub temu, da jutri pišemo fiziko in sprašuje bajlo, jaz veselo zabušavam brez kančka slabe vesti.

• Ker sem se smejala bedarijam, o katerih pišejo v vsaki številki Smrklje (Popolni zmenek, Pripravi se na zabavo, Zapeljiva pričeska v nekaj minutah)

• Ker imam občutek, da se obetajo boljši časi. Že samo občutek je dovolj.

• Ker me mede danes - po dolgem času ... skačem po hiši, pojem (beri: derem) ...

• Ker smo (vsaj v mislih) U. spodbujali, naj v petek uspešno opravi sprejemne izpite na srednji glasbeni. Baje je na pomirjevalih in ga ta teden sploh ne bo v šolo. U., mi smo s tabo. ČE tebe ne bodo sprejeli, koga potem sploh bodo?

• KER JE PREPROSTO LEP DAN!
  

Cunje za birmo so pri meni. Sicer je vse skupaj izpadlo popolnoma drugače, kot sem si predstavljala preden sem se podala v lov na cunje, ampak ok.

Kot vedno me je rešil Tally Weijl. 

Vse skupaj izgleda nekako takole: 

Velika sem 170 centimetrov in tehtam 47kg.  

Ljudje, ki me prvič vidijo, ponavadi rečejo: Kok si pa ti suha.  

Včasih je bila sošolka prepričana, da nič ne jem. Da sem anoreksična. Pa je potem kmalu videla, da pojem ravno toliko stvari kot ona, če ne celo več. 

Ugotavljam, da imajo ljudje okoli mene različno mnenje o tem.

Nekateri mi pravijo: Blagor tebi, ker si tako suha.

Drugi pa: Sam ti se prov morš mal zredit, bo kdo mislu da si anoreksična. 

Moje mnenje:

Strinjam se s temi drugimi. Rada bi se zredila. Ne veliko, ampak nekaj kilogramov gor mi res nebi škodilo. Zelo rada bi se, pa se ne morem. Ampak to sem pač jaz. Med poletjem, ko sem večinoma samo jedla in spala, mislim, da mi je celo uspelo dobiti dva kilograma gor. Pa so kmalu po tem, ko se je začela šole kmalu izginili. Don't ask me how.

Tisti, ki mi pravijo, da sem lahko srečna, ker sem tako suha ...

OK, mogoče sem res suha, ampak tega koliko časa porabim, da najdem hlače, ki so mi vsaj približno prav, pa ne vidijo. Mimo koliko stvari, ki so mi bile res všeč, sem morala iti. Ker so mi bile vse trikrat preširoke. In tega, da sem v iskanju cunj za birmo dvakrat dala čez cel CityPark, BTC in po vrhu še en ogromen nakupovalni center v Trstu ... pa imam še vedno samo čevlje in jakno (ki je bila edina, ki mi je bila v vsej moji zgodovini prav in ni narejena po naročilu). Koliko živcev je bilo na ta račun izgubljenih in jih še bo, imam občutek. (Hvala bogu, da obstaja Tally Weijl, ki me rešuje s svojimi XXS 32 številkami, ampak v nejm se žal ne najde nič primernega za birmo.)

Tole si bom nalimala na čelo, če me še kdo kdaj slučajno vpraša, če sploh kaj jem.Takšna vprašanja niso redka.

"Če je trikrat dnevno, je z vsemi drugimi in se ne izogiba situacijam, v katerih bi morala jesti z drugimi ljudmi, je verjetno zdrava. Veliko suhih deklet dejansko poje več kot težja dekleta, saj je njihov metabolizem hitrejši in porabijo več energije. Če jo poznaš že dolgo časa in je suhcena že od nekdaj, je zelo možno, da je to zapisano v genih." 

Začetek počitnic. Vikend sem preživela v Piranu. 

Prehodila sem več, kot drugače prehodim v celem letu. Po ravnem, tako da ni bilo prevelikega problema. Na številne sprehode sem hodila sama, v družbi fotoaparata. Malo sem si uredila misli. Paše. Človek to rabi. Da je malo sam. 

Sicer sem pa Piran spoznala zelo dobro. Na začetku sem se zgubila v vseh tistih ulicah, po katerih te je kar malo strah hodit. Ampak je šlo. 

Najbolj vesela sem bila, ko sem ugotovila, da imamo apartma v prvi vrsti za morjem. Tako sem večino večerov presedela pri odprtem oknu. Lahko bi bil zaprt, ampak zrak tam tako lepo diši. Od tu tudi moj močni prehlad, ki me muči že dva dni. Trenutno je bolje, ker sem nafilana s tableti & sirupom.

Čez eno uro imamo duhovne vaje. Tri dni. Med počitnicam, ja. Birma se bliža. Ah ta naš župnik ... ko le ne bi znal iz še tako zabavne stvari narediti s svojimi dooollgggiimmiii in predvsem dolgočasnimi predavanji najbolj dolgočasno stvar na svetu. Ah ja ...

Ko bi vsaj vedela, pri čem sem.  Vse to  je blazno čudno, preveč zame, da bi razumela.

Maškare!!! :) Letos smo se odločili za skupinsko masko. Bili smo baročni glasbeniki. Še učiteljico za glasbo smo naštimal, da se je oblekla z nami. Ona je res zakon. Naša druga mama na šoli, bi se lahko reklo :) No ok, res smo bli smšeni & čudni, ampak smo pa le osvojil drugo nagrado! To pa ni kar tako! Konkurenca je bila huda :)

Ugotovila sem, da bom v enem letu praktično prepotovala pol Evrope. Lani junija je bila na vrsti Nemčija. Aprila (zvedela včeraj) gremo s šolo za tri dni v Strasbourg (Francija). V evropski parlament, če smo natančni. S šolo. Can't wait. Junija/julija pa Anglija. To bo še zanimivo. 

A je mogoče, da je človek tako nerazgledan, da izjavi, da je bil Jože Plečnik gradbenik?????? V četrtek gremo namreč v Ljubljano, na Plečnikovo razstavo, potem pa ogled njegovih del po Ljubljani. Zna biti zanimivo. V četrtek zvečer pa predčasen začetek počitnic & odhod na slovensko obalo :) Vmes še hiter skok v Trst, če se bo slučajno našlo kaj primernega za oblečt za birmo. Ja, morali bi it smučat, pa sta se mati in oče spomnila, da bi bilo pametno rezervirat kakšen apartma, šele nekje proti koncu novembra. Pa gremo zdaj na morje, kar mi je glede na trenutne razmere veliko bolj všeč, kot pa smučanje. Letos sploh nimam volje do smučanja, pa sploh ne vem, zakaj. Pa tudi ene par stvari moram razčistit sama s sabo, sem ugotovila. Ok, mal sem zašla. 

Moram nehat, sem naročena pri frizerju :) 

Zakaj se mi to dogaja? Zadnje čase sem slabe volje, pa sploh ne vem zakaj. Že minuta je dovolj, da iz super volje padem čisto nekam dol. In potem še sama sebe komaj prenašam, kaj šele drugi.

Na živce mi gre, da znam "odplavat stran". Da sem z mislimi čisto nekje drugje. Da sploh ne slišim nikogar, če mi kaj govori. Da sem na nekem mestu prisotna samo fizično. Dobesedno. Včeraj na šolskem plesu ... ne vem, kaj se je dogajalo zadnjih 15 minut. Bila sem popolnoma zatopljena v svoje misli, ne da bi karkoli opazila, kaj se je dogajalo.

Vesela pa sem, da znam stvari, o katerih ne želim razmišljati, potlačiti nekam globoko, globoko, globoko ... Da pač enostavno ne razmišljam o njih in se z njimi ne obremenjujem preveč. Včasih je tako res bolje, ker se potem vse uredi samo od sebe. Včasih. Je pa res, da na nekatere stvari pač preprosto ne moreš pozabiti. Ne mine dan, ko nebi razmišljala o neki stvari (sem že pisala o njej). Stvar, ki se je ne da kar tako pozabiti. Nemogoče. Čeprav bi bilo mogoče bolje, da je nikoli nebi zvedela. Ampak enkrat bi jo tako ali tako morala. Lahko rečem, da so se stvari začele dejansko uresničevati. Že takoj januarja. Kako prekleto prav je imel. Na žalost. 

Sva prijatelja. SAMO PRIJATELJA. Nič več, kot nekateri mogoče mislijo. Zakaj so vsi tako zelo obremenjeni s tem? Je pač čudovita oseba, edina s katero sem se sposobna pogovarjati osem ur skupaj. Ker mu lahko povem vse. Ker vem, da bo to, kar mu povem, ostalo pri njemu. In tudi mu dejansko zaupam več, kot katerikoli drugi osebi. Nekateri tega preprosto ne morejo razumet. Na žalost je med njimi tudi K. Kljub mnogim pojasnilom pravi, da mi ne verjame, da sva samo prijatelja. Tudi prav. Mislijo, da razumejo vse, v resnici pa nimajo pojma.

Sem človek, ki ne more skrivati svojih občutkov. Če sem vesela, se cel dan smejim kot da bi bila malo čez les, da me že čudno gledajo. Če sem slabe volje, to tudi pokažem. Zelo vpliva name tudi počutje drugih okoli mene. Za tiste, katere mi ni vseeno, seveda. Ne morem se vzdržati raznih pripomb. Vedno moram na glas povedati svoje mnenje. To mi ni všeč, zato se čimbolj skušam ravnati po stavku: Govori samo takrat, kadar te kdo kaj vpraša. Ampak ne gre.  

Vem, da sem se v zadnjem času spremenila. Se popolnoma zavedam tega. Bilo bi že čudno, če se po vsem tem nebi. Ampak nikakor ne rabim nikogar, ki bi mi to omenjal po trikrat na dan. Pa kaj potem, če sem se? Se ne spreminjamo vsi?

Informativni dnevi so za mano. Odločena, kam grem. V bistvu že dolgo časa vem, kam bom šla, ampak bolj ko se približujejo vpisi, večje pomisleke imam.  Nočem iz te šole, ker je res zakon!

Imam ogromne probleme s pismi za Valentinovo. V šoli je organizirana valentinova pošta in seveda je skoraj nujno, da kaj napišeš. Za K. in R. sem 100%, da dobita pismo, za ostale pa odvisno od časa in napadov lenobe. R. hočem neki napisat, ampak ne vem kako, predvsem na kakšen način naj to napišem. Bo ostalo samo pri "hočem neki napisat", ali bom res napisala? (Razmišljam: A si upam? Ne, ne upam si.) Ne vem, mogoče pa bom. Sporočim.
Preveč zapleteno zame. OK, še tri dni časa ... sej to je še doooosssssttttt (optimizem, pač). 

Noro!
Tedna do počitnic bosta vse prej kot tedna zabušavanja (pogledam na koledar). Ok, v ponedeljek ni pouka. Hvala bogu. V torek, fizika nenapovedano spraševanje. Grozi mi, da bom v šoli do sedmih zvečer, vzrok: štempljanje, razvrščanje valentinove pošte. Torej, časa za učenje ta dan ne bo. V sredo športni dan, drsanje. Upam na čim hirejšo vrnitev domov, ker naslednji dan pišemo matematiko, sem rezerva za vprašat pri geografiji (če kdo zboli), poleg tega sprašuje še biologijo. Petek, upam na dan brez spraševanja. Vikend bo vsekakor zaznamovalo učenje, ker v ponedeljek pride na vrsto test kemije (o kemiji se meni ne sanja nič, še veliikkooo dela bo), v torek naj bi bila vprašana zemljepis, biologijo in možno da tudi fiziko, v sredo pišemo spis na temo domačega branja (da ne omenjam, da moram to  bedno knjigo še prebrat), pa spet fizika, v četrtek pa naj bi bila vprašana zemljepis (če v torek ne bom, ker je pustni torek in bo kao rajanje na šoli), poleg tega sprašuje še biologijo. Da ne omenjam da je drug teden zadnji teden za opravljanje izpita za birmo (naučit se moram še tretji sklop, ki je zellloooo obsežen, zakompliciran in nasploh beden in težak). V četrtek zvečer pa odhajam v Piran (mati in oče sta se šele po novem letu spomnila, da bi bilo pametno rezervirati smučanje, ker pa seveda ni bilo nič več frej, sta se odločila, da obiščemo slovensko obalo. Lovely.)  Potem pa počitnice. In po počitnicah birma. Pa vpisi v srednjo šolo. Pa še veliko stvari se bo našlo. V to sem prepričana.

Ravnokar sem prišla iz šole. Ja, vem da sem zgodnja.

Že za preduro sem pristala na pevskih vajah. Zvadili smo še posamezne dele pesmi, potem pa odšli na matematiko. Dolgčas, kot vedno. Angleščina. Predstavitev plakata. Očitno ji je bil plakat tako všeč, da je malo spregledala moje in K. škiljenje na plakat. In ocena je bila nad pričakovanji (glede na to, da sem znala tekst bolj na pol).

Potem pa na generalko za jutrišnje nastope. Trije so. Sicer sploh ne vem, kakšen je program, ker sem  med generalko brala še tiste zgodbice za Cankarjevo tekmovanje, ki jih včeraj zvečer nisem uspela, ker sem zaspala ob branju. Se zgodi. Potem pa je bila biologija iz katere sem odšla deset minut prej, ker sem pisala Cankarja. Cankar je pa bil ... glede na to, da sem se na pripravah prikazala natanko nikoli in zadnje zgodbe brala dve uri pred pisanje, oziroma dveh sploh nisem prebrala, ker so mi povedali, da se ne splača, ker sta bedni, je v redu. Ne pričakujem nič, ker vem, da teko dobro pa spet ni bilo, da bi kaj dosegla. S pisanjem Cankarja smo končali ob pol štirih, ob štirih pa smo imeli poskusno "okroglo mizo", kjer smo imeli vajo za v ponedeljek, ko naša šola gosti okoliške šole in bomo debatirali o devetletki. Ja, zavleklo se je dve uri ... and here I am.

Zanima me samo, kako in predvsem kdaj se bom naučila matematiko, ki jo pišemo jutri.

Hvala bogu da je šola samo še jutri. Pa še jutri bolj tako na približno. Poleg tega, da se mi ne sanja, kam grem na informativne dneve. In ne verjamem, da se mi v petek bo. V mislih imam samo eno šolo, na katero po vsej verjetnosti grem. AAAAA čez dober mesec so že vpisi *se prekrižam*. PA zvemo kateri bo tretji predmet za eksterce *se ponovno prekrižam* (prosim, prosim, prosim za angleščino ... v primeru zgodovine, kemije ali (bog ne daj) fizike se prepišem na drugo šolo (ja, dream on)). Če nam res hočejo tako dobro, kot pravijo, bi nam lahko dali na izbiro, kateri predmet hočemo pisati, če že mora bit tretji predmet. Ampak ne, to je seveda predrago (en tank manj, pa bo). Najmanj kar je v njihovi moči je, da bi lahko že na začetku leta sporočili tretji predmet. Zakaj ne, če nam hočejo samo dobro (kot pravijo)???

Trenutno sem na tabletah, sirupu in molim, da me jutri sredi pesmi nebi popadel kakšen hud kašelj (kar je čisto možno). Že tako je trenutno glas zaradi prehlada na bolj slabi kvaliteti. Takle pač mamo.  

Ohhh ... prehlajena sem. Zjutraj, ko sem se zbudila sem bila v grozljivem stanju. Še posebej moj glas. Mislim kako sem se mogla po enem letu in pol prehladit ravno v tem tednu, ko imamo tri nastope s pevskimi. Mislim saj zbor z lahkoto zmore brez mene, ampak kdo bo pa pel moj solo????? Upam samo, da se bo do srede stanje izboljšalo. 

Cankarjevo tekmovanje je v torek, meni pa še vedno manjka polovica literature. Juppiiiii. Sicer grem na tekmovanja tako, da ponavadi ničesar ne pričakujem, tako da potem niti nisem razočarana, če ne dosežem ničesar. Je pa bilo pri angleščini zato toliko večje presenečenje, da odhajam na državnega (sem omenila, da rezultate dobimo šele 11. februarja? Ne vem, zakaj rabijo toliko časa, saj so bili vsi resti pregledani že na dan tekmovanja. Ampak dobro, bomo počakali, čeprav, kot sem že omenila, ne pričakujem veliko.).

Ugotovila pa sem, da se je moj krog prijateljev močno zmanjšal. Včasih sem se telo dobro razumela s celim razredom, bi se lahko reklo. Danes jih je samo še nekaj. Je pa res, da sem novembra enkrat dobila tako dobrega prijatelja, ki je boljši kot deset naših razredov skupaj. Tako da sem v bistvu močno na boljšem (čeprav najmanj dvakrat na dan dobim vprašanje, če sva midva skupaj). Oh, ja ... Očitno naši osebki sploh ne razumejo, da sploh ni nujno, da sta dva pač skupaj, če sta dobra prijatelja. Sem ugotovila, da se sploh ne obremenjujem s tem, ampak se mi zdijo smešne te njihove izjave. Nenavadno zame, ki se ponavadi sekiram za najmanjšo malenkost.

Drugač pa morm rečt, da se imam v zadnjem času v šoli tako dobro, da bi brez najmanjšega problema v šolo hodila tudi med vikendom. Oziroma ne brez najmanjšega problema, ampak z največjim veseljem (seveda pod pogojem, da med vikendi ni testov in spraševanja).