Tako, pa je Božični dan skoraj mimo. Spet bo treba čakat eno leto, da ga bomo spet doživeli. Čeprav je bil letošnji Božič zame bolj polomija kot ne. Po božični večerji sem se usedla pred računalnik, potem pa še pred televizijo pogledat Pirate s Karibov2. Končno sem si vzela čas in si pogledala DVD, ki sem ga dobila že v petek. No, saj časa sem imela dovolj, samo vzela si ga nisem. 

Zelo sem si želela k polnočnici, pa noben ni hotel z mano, čeprav so se še prejšnji dan vsi šopirili, da bodo šli ... oči je prišel na dan z idejo, da bo šel na Veliko Planino k polnočnici. Se razume, da je prvi zaspal. Zaspana še nisem bila, zato sem si šla krajšat čas na računalnik, kjer sem se pogovarjala s K., ki je bila v podobni situaciji, kot jaz. Sicer moram rečt, da so pri nas Božični večeri vsako leto polomija. Večerja, potem pa vsak v svoj kot in se zaposli po svoje.

Prejela sem tudi ogromno voščil prek SMS-ov. Sem res edina, ki teh raznoraznih verzov ne pošilja naokoli? Nekatera  so bila sicer bolj iskrena, kot druga, ki so bila poslana zaradi lepšega in niti slučajno niso iskrena. Oseba ti pošlje SMS da ti želi nevemkakšno prijateljstvo, pa nevemkolk ljubezni in nevemkolk sreče, ko pa jo srečaš na ulici ali pa v šoli, ji sploh na milsel ne pride, da bi te mogoče pozdravila. Najbolj smešno je, ko dobiš SMS od osebe, s katero niti pol minute ne bi mogel preživeti sam v istem prostoru. V bistvu imam občutek, da je bilo samo eno voščilo 100% iskreno. Res niso NEKATERI tega začeli govoriti povsem iz navade vsakemu, ki ga srečajo, kdorkoli pač že je to? Sicer ti to, da ti nekdo zaželi vesel Božič lahko še kako polepša dan, ampak kaj ti pomaga, če to ni iskrena želja? Letos sem tistim, ki sem jim nameravala zaželeti vesel Božič pač, zaželela osebno. Mogoče se pa jaz samo malo preveč obremenjujem s tem? Ampak ne moram pomagat. Na svet gledam z popolnoma drugačnega vidika, kot sem ga gledala štirinajst dni nazaj. In pred štirinajstimi dnevi mi to ne bi bilo niti pol toliko pomembno, kot mi je danes.

Drugače pa moram rečt, da bodo to ene izmed bolj aktivnih počitnic. V sredo se dobim z družbo, da mogoče še zadnjič letos vsi skupaj malo poklepetamo, v četrtek pa naj bi šli smučat. Le zakaj imam občutek, da se bo vse skupaj končalo nekako podobno, kot se je s polnočnico? Še prepričujem, da mi bodo pustili na Siddharto, samo bolj ko premišljujem, kako bo mraz, pa da bo gotovo polno pijanega folka, potem pa še te petarde, ki ti jo lahko vsako sekundo kdo pod noge vrže, manj me vleče tja. R. jutri pride iz tujine (can't wait), tako da smo se danes zmenili, da se jutri dobimo na vroči čokoladi (njami, njami), da se malo pomenimo. V sredo se tako ali tako dobi cela družba. Torej:  v četrtek gremo smučat, v petek bi se pa mogoče mimogrede tudi lahko malo dobili. Če ne vsi, vsaj R., K. & me.  K., bi se mi lahko pridružila za novo leto. Drugače sva obe nekako obsojeni na tako dolgčasno novo leto, kakršnega svet še ni videl. Ja, saj vem da pretiravam.

Dva dni do Božiča, snega pa še vedno ni. Super. Včeraj sem sva šle s K. v staro Ljubljano, kjer sva se dobili še z R. Malo smo šli po stojnicah, nato pa na koncert v neko cerkev. Pel je pevski zbor gimnazije Ledina, pa še Nuša Derenda se jim je pridružila. V bistvu smo šli, ker nas je povebila učiteljica za glasbo in ker smo imeli ravno prosto popoldne. Potem smo šli še na pico, ker je bila K. lačna. Domov smo prišli točno ob 22:30.  Med sprehajanjem po Lj, smo se slikali za skoraj vsakim vogalom, kot najbolj zagreti turisi.

Danes zvečer smo šli pa na koncert glasbene šole. Spet mi trije. Moram rečt, da postajamo nerazdružljivi. 

Jutri greva pa s K. spet v staro Lj po božična darilca za R. Sicer se mi ne sanja, kako bi mu pravočasno dostavla drila, ker gre za Božič v tujino. Škoda, da ne bo tu blizu. Že jutri gre, pa že zdaj vem, da ga bom blazno pogrešala. No, v glavnem naš Božiček bo pač nosil z zamudo. Sicer pa nimam niti približne ideje, kaj naj kupim.

V šoli je bila danes ena blazno dolgočasna proslava. Kljub temu, da sem aktivno nastopala čez celo predstavo, se mi je vse skupaj zdelo dolgočasno. Kaj šele tistim, ki so morali celo uro sedet in gledat. Dobili smo tudi slike razredov. No, recimo da so letos za razliko od prejšnjih let normalne. Kolikor toliko. 

Veselim se jutrišnjega dne, ker bom šla po enem dnevu spet lahko v mojo najljubšo čokoladnico zraven mestne hiše. Njam njam. Pa spet bom videla tiste jelke, vse okrašeno, razsvetjeno. Obožujem tako Ljubljano. Samo še sneg manjka.

Siddharta pa ima 27. na Prešernovem trgu 4-urni koncert, baje kot zaključek turneje Petrolea. Jaz (skoraj) zagotovo biti tam. Aktivne počitnice, ni kaj. Skoraj vsak dan bom nekje.

Kje bomo praznovali novo leto, žal še ne vem. Mami hoče na Prešernov trg, ampak jaz nimam želje zmrzovat. ŠE najbolje bi bilo, če bi K. pustili k meni, midve pa bi šle potem skupaj nekam. Ampak to je vse zaenkrat samo še v najinih glavah. Sliši se preprosto, ampak naši starši znajo to zakomplicirati tako, da to postane najbolj zapletena stvar na svetu.  

Imam občutek, da se začenja neko novo obdobje v mojem življenju. V zadnjem čeasu sem dobila veliko novih, zelo dobrih prijateljev. S starimi "prijatelji" pa se skoraj ne pogovarjamo več. V tem tednu sem ugotovila, da ne znajo nič drugega več, kot samo hinavit. Nekateri. Drugi pa so se samo spremenili v čisto drugačno smer kot jaz, tako da ne moremo niti pet minut več preživeti skupaj. Imam občutek, da sploh ne razmišljajo svojim letom primerno, da razmišljajo na ravni 10 letnega otroka, ki se ne zna sprejeti posledic svojih dejanj in se jih tudi ne zaveda. Ali pa sem samo jaz tako zelo "zrela" in je tako razmišljanje pač čisto normalno za tako starost. 

Je žalostno, ko vidiš, kaj nekateri, ki so bili včasih tvoji zelo dobri prijatelji, delajo iz sebe. Ampak najbolje je, da se s tem ne obremenjuješ preveč in se pač sprijazniš s tem.

Včeraj je bil venček. Plesni, da ne bo pomote. Bila sva šesta (od 24) in jaz kar nisem dojemala, da se to res dogaja, ker sem pričakovala, da bova odletela že v četrt finalu, na koncu pa sva prišla v finale! Resnično še zdaj ne morem verjet. Po venčku smo odšli v Ljubljano. V Kolosej, Areno itd. Bilo je res zakon, poleg tega, da so nas vsi malo čudno gledali, ker smo bili vsi tako zrihtani. 

Danes pa bi morali na čiščenje kapele, ker je to obvezno, če hočeš k birmi. Zdaj pa čakam na klic sošolke, da se zmeniva, kdaj greva.

Mislila sem, da ima naše vodstvo šole vsaj za vzorec soli v glavi, ampak očitno nima. Pa sprašujem se, če naša psiholognija nima slučajno narejene samo osnovne šole? 

Verjetno ne veste o čem govorim. Niti ni važno.

Pa k drugi temi.

KONČNO JE TEST FIZKE ZA MANO! Moram rečt, da je bil precej lažji, kot sem pričakovala. Seveda se nekaterim še kako pozna družabno življenje. Tudi na ocenah.

Poleg nekih zapletov, pa  življenje teče normalno. 

Včeraj smo šle K., U., in pa seveda jaz v Ljubljano. V star del, če smo natančni. Mal smo šle pogledat lučke, mal po trgovinah. Blo je fajn. Potem smo za zaključek šle še v kafič, ki je bil nabito poln, bilo je zadušljivo in vse zakajeno. Zato smo šle raje v sosednji lokal, Bar. Notri je bil ravno Emil, ampak to ni tako pomembno. 

Ker še nobena ni imela veloke želje iti domov, smo šle še malo v City park, potem pa še v kino gledat Borata. Ne vem ali sem bila tako zmatrana/zaspana, da mi film ni bil dober, ali pa res ni bil. Čeprav vsak ki ga je šel gledat je bil ves navdušen, ampak meni ni bil ravno nevemkaj. Saj je bil dober, so ble hude fore notr, samo nič posebnega pač. Torej, naš izlet je trajal od treh do pol desetih in mislim da ni potrebno omenjati, da sem samo padla v posteljo in zaspala. 

Pred dvajsetimi minutami sem se ravnokar znebila še zadnje sošolke, ki se mi je nalimala in kljub temu, da sem ji kar naravnost povedala, da hočem spat, se še kar ni nikamor premaknila. Ah... ne vem če je bila čisto trezna.  

Jaaaa danes je moj rojstni dan!!!! 

Že v šolo sem prišla zeellooo dobre volje, zamorilo me ni niti 6 - urno predavanje o človekovih pravicah. Sicer dan ni bil nič posebnega, ampak je bil pa le moj rojstni dan!

Ja, Miklavž je tud nosil. Sicer čisto nekaj malega, ker mami ni uspela priti do Ljubljane, da bi kupila tisto, kar sem si želela. Mi je pa to obljubljeno za Božička. Spomnim pa se, da so bila darila, ki sem jih dobila za Miklavža vedno bolj "bogata", ker je bilo to zraven še rojstnodnevno darilo.

Včasih, ko sem še verjela, da Miklavž res obstaja, sem bila blllaaazznooo vesela večera, ko bomo šli gledat Miklavža. Čudno se mi je zdelo, da oči nikoli ni šel zraven. Zdaj mi je seveda vse logično. Med tem časom je nastavil darila. Sicer pa nisem dolgo verjela v Miklavža. Pa tudi preveč pretreslo me ni, kolikor se spomnim. Že v vrtcu so nekateri otroci govorili, da Miklavž ne obstaja in da so našli darila. Tako sem se tudi jaz odločila malo raziskat našo hišo. Seveda sem našla darila, ki jih je naslednji dan "prinesel Miklavž". Tako sem nehala verjeti tako v Miklavža, kot tudi v Božička. 

Danes mi je bilo prav hecno, ker je mlajši bratec od sošolke "Miklavžu" prav naročil, v katero trgovino naj gre kupit ovitke za  neke karte. Zraven pa še cel seznam stvari, ki si jih želi, zraven pa lepo navedena trgovina. No, so imeli vsaj starši malo manj dela z iskanjem stvari.

Danes med glavnim odmorom sem ponavljala plesne korake, ker je venček že naslednji teden. Kolikor sem ujela poglede sošolcev, mislim da sem zgledala kot največja budala. Ampak se mi je na koncu pridružilo še nekaj osebkov (3 če smo bolj natančni), pa smo se potem skupaj začuda spomnili vse korake. Jaz osebno sploh nevem, katere figure so pri kakšnem plesu, ker so si vse podobne.

Jutri pa pišemo matematiko ... aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!! Saj snov obvladam, samo kaj ko se lahko zmotiš samo pri enem predznaku, pa je že takoj par točk dol ... ah jaz in moji večni problemi pač. Slovenščino pa biologijo sem pa pisala nad pričakovanji. PA presedla se bom pri slovenščini, ker mi grejo sosedje grozno na živce. 

Poslušam božične pesmi, povsod Božiček, snega pa nikjer. Verjetno so se nakateri že sprijaznili da bo Božič letos po vsej verjetnosti brez snega, ampak meni ostaja še 22 dni upanja. Mati pravi: 'Samo da ni snega, pa je vse Ok.' Sam jaz se ne strinjam z njo niti malo. 

Včerajšnji večer je uspel. Samo program se je predolgo vlekel. Na koncu je bilo notri le še okoli 20 ljudi. Pa smo kar malo skrajšali program. Da ne omenjam trakcev za aids. Peti razredi so hodili do nas in spraševali, zakaj to delimo. Le kaj zaboga jih učijo učitelji pri pouku narave, da niti tega ne vejo??? Nam je naša učiteljica vse razložila že v četrtem razredu, pa če smo razumeli ali pa ne. 

Hm ... opažam da sem spletla kar dost močne prijateljske vezi z nekaterimi iz paralelke. Pa tudi drugi iz našega razreda so jih. Zdaj se že naša generacija devetih razredov deli na dva dela, ne samo naš razred. Zanima pa me, kaj zaboga bo naš razred počela na končnem izletu, oz. kako se bomo sploh zmenili, kam bomo šli.  Ker mi se to nikol ne bomo mogl, ker se je naš razred dejansko razdelil še na dva razreda, ki si v vsem nasprotujeta. 

Pri zgodovini sem dobila skoraj nemogočo nalogo. Sestaviti moram 2 minutni govor o tem, kako je bil Hitler dober, kaj vse pozitivnega je naredil za narod. Učiteljica mi je rekla, naj malo lažem, pa kakšne podrobnosti malo zamolčim. V glavnem, zagovarjat moram Hitlerja, kar sploh ni lahko. Vsaka pomoč bo zeelllloooo dobrodošla :)

Naj že enkrat začne snežit!