Dejstvo: Izdelava največjega produkta človeške tehnologije je bila pogojena z velikostjo rimske konjske riti. Četudi boste mnogi na tej točki pomislili, da gre za nekakšen štos, naj vas takoj razočaram, da gre za neizpodbitno resnico, ki jo bom v naslednjih vrsticah tudi dokazal.

Verjetno se vas bo večina strinjala, če povem, da je doslej največji tehnološki vrhunec človeštva space shuttle. Z njim smo si omogočili obisk vesolja, odhod na Luno in v bližnji ter daljni prihodnosti verjetno tudi osvojitev drugih planetov, nekega dne mogoče celo drugih galaksij. A vsej hiper inteligenci NAS-inih vele-umov, ki so projektirali to "čudo tehnike", je pri sami izdelavi tega "remek-djela" prišlo do nepričakovanih zapletov. Zapleti pri tovrstnih projektih so sicer stalnica, a ta je bil, ko ga analiziramo, balgo rečeno, že prav čudaške narave. Zapletlo se je namreč pri velikosti rezervoarja za gorivo oz. t.i. SRB-ja (Solid Rocket Booster). Le tega so izdelali (in ga še danes izdelujejo) v podjetju Thiokol, ki se nahaja v ameriški zvezni državi Utah. Ko je rezervoar bil narejen, je sledil njegov transport v sestavljalnico space shuttla v Cape Canerval, vesoljsko izstreliščno bazo na Floridi. Torej so morali rezervoar prepeljati iz Utaha na Florido, kar so zavoljo njegove velikosti in teže nameravali storiti s tovornim vlakom, ki je bil edini primeren za tovrstne transporte. In res: rezervoar so brez večjih težav naložili na vagon in se odpravili proti Floridi, a so že pri prvem predoru ugotovili, da so spregledali eno "malenkost". Predor je bil namreč preozek (ali pa je bil rezervoar preširok, a to razpravo prihranimo za filozofe) in vlak z natovorjenim rezervoarjem ni mogel skozenj. Znanstvenikom ni preostalo drugega, kot da so staknili glave in po daljšem posvetu prišli do zaključka, da je edina rešitev namesto enega velikega rezervoarja izdelava dveh manjših. Odločitev so soglasno sprejeli in po nekaj tedenski zamudi je space shuttle končno le dobil namesto enega kar dva svoja vitalna dela. In kaj ima to opraviti s konjsko ritjo, boste rekli? No, pa začnimo z  analizo:

Razdalja med tiri na ameriških tračnicah znaša natanko 4 čevlje in 8,5 palcev.

Zakaj prav toliko?

Zato, ker so ameriške železnice začeli graditi Angleži, ki so seveda v Ameriki uporabili enako mero kot v Angliji, ta pa se je obdržala vse do dandanes.

In zakaj v Angliji uporabljajo tako mero?

Ja, jasno: zato, ker ta mera ustreza širini podvozja angleških lokomotiv ter vagonov.

Zakaj pa razdalja pri angleških lokomotivah in vagonih znaša ravno toliko?

Zato, ker so prve vagone v Angliji izdelovali v delavnicah, kjer so pred pojavom železnice izdelovali kočije. Ker so ob iznajdbi železnice vagoni postali veliko donosnejši posel kot pa kočije, ki so postopoma zamirale, so podjetnejši izdelovalci kočij svojo dejavnost prekvalificirali v izdelovalnico vagonov. Za izdelavo le-teh pa so - da ne bi metali stran že gotovih polizdelkov - uporabljali kar enaka podvozja, ki so jih prej rabili za kočije (kar je oblast seveda predhodno odobrila).

Zakaj pa so za podvozja kočij uporabljali prav to mero (4 čevlje in 8,5 palcev)?

Ta mera je bila v uporabi že dolga stoletja (oziroma kar tisočletja) in je sovpadala s širino kolesnic na starih evropskih kolovozih, ta pa je znašala 4 čevlje in 8,5 palcev.

Zakaj pa so imeli kolovozi to mero?

Zato, ker so kolovozne poti napravili že stari Rimljani med svojimi osvajalskimi pohodi, njihovi dvokolesni vozički za konjsko vprego pa so imeli podvozje takih dimenzij.

In zakaj so imeli vozički Rimljanov ravno tako mero?

Iz čisto preprostega razloga: širino vprege so namreč določili tako, da je so vanjo lahko vpregli natanko dva konja oziroma, če na zadevo gledamo iz kočijaževe perspektive, dve konjski riti.

Torej, če na hitro povzamemo: Super dosežek človeške tehnologije (oziroma kar tehnologije, saj je samo po sebi umevno, da gre za človeško), ameriški space shuttle, ima namesto enega, dva rezervoarja za gorivo izključno zaradi premajhne velikosti rimskih konjskih riti.

Zdaj pa recite, da je to samo štos...