Zadnje čase sem tečna. Ponižno priznam, da nisem za v družbo, niti si je želim. V resnici česa takega še nisem doživela. Nikoli nisem še bila tečna sama sebi. Ta vrsta tečnobe, ki me mori je povezana s tem, da sem nezadovoljna.

In potem razmišljam...

Zakaj hudiča me mori ta »tečnobni« občutek, ki mu ni ne konca ne kraja. Povsod me spremlja še ko spim imam čudne sanje. Zbujam se v strahu in tesnobi...včasih v solzah. Nekaj umira v meni, nekaj pokopavam. Sem kot neka levinja, ki opreza za plenom pa ne more loviti.

Ampak kaj lovim? Kaj je plen?

Kaj, hudiča plenim vse te dneve te moje preklete tečnobe?!

In potem se pitam z vsem, kar me pušča prazno. Tisto, ker me vrže v neki katarzični pralni stroj, ker MORAM določene stvari pustit za seboj ne glede na to, da sem velik »odgovornež.«

Malo govorim in veliko čutim...vrvim od vseh čustev, ki me navdajajo...

Čutim poglede, berem misli, vonjave, vetrove...kot bi se spreminjala v volkuljo. Voham sebe.

Svojo ženstvenost. Dišim v tisočerih različnih vonjih....

Pravijo, da je vse za nekaj dobro? Mislite, da je res? Če posplošimo je potem vse dobro...tudi tale moja pogrebna ceremonija.

Vse v meni raste, postaja lepše, boljše....VEČJE, ker SPREJEMAM.

(roxa)