Kaotično zmedena sem in vse je nejasno.
Pridejo trenutki, ko se resničnost približuje in potem še bolj čudežno izginja.
To je kot morska plima,
Vendar je morje vedno tu.
Kako naj razložim ves ta gnev v sebi,
vsa nasprotovanja sama sebi...
PRISILA JE DEFINITIVNO NAPREDEK.

Ujeta sem v svoj čas, pa tako pogrešam klasiko...nimam interesa
za takšen način...
Želim si biti svoja na klasičen način, biti princeska in biti žaba.
Vprašanje je, dragi moji...samo vprašanje je???
Kdaj se odprejo oči in izginejo sanje?!

Storiti ti ni nič...
Resignacija???
(roxa)


Pravzaprav rad živim. Izmenjavam snov z naturo.
Diham, presnavljam, se plodim, čakam na smrtnost.
Rad živim. Počutim se kot počlovečena narava,
Kot življenje v nedeljski izdaji. Počlovečenje me zabava.
(Ervin Fritz)

Bolečina je neizbežna, trpljenje pa je stvar izbire.¨(kathleen casey)


Žalujem...
Žalujem za umetnostjo.
Roke imam proste, vendar nisem čudodelec...
Gledati pa ne morem...
Zato nergam, sikam in kritiziram.

Ni strasti.
Ni zagona in ni čara...vse je postalo lutka Jenne Jameson za 150 čukov.
In jokam...velikokrat, ko vidim sliko Picassa. V vsej svoji cinični presranosti je presegel Boga!
In molim, ko berem Kahlila. Molim za vse nas, ki imamo dušo zase, in je ne moremo deliti z drugimi. Sodrga. Nismo sebična ¨prašičerija.¨
In sem zadeta od punčice mojega očesa, po imenu Srečko Kosovel. Od lepote sem zaslepljena in vedno znova se sprašujem:,,Kakšna je mera slepote ali pa je senca prevelika?¨
In ljubim. Tako, kot Puškin ljubi sebično svojo ženo...Ja, za žensko se umira.
In vozim se z Rimbaujem v čolnu proti obzorju, kjer se morje z nebom poljublja.
Sonce sije! Ga vidiš Evald?

Noe?!
Kam si jih peljal?
Ali me ubij ali pa pelji še mene...
(roxa)