Objavljeno 13.03.

Tako zelo ga ljubim...

Bilo je lani na Valentinovo, ko me je nepričakovano poklical, kar tako, na klepet in eno pijačo... Čeprav sem že dolgo imela v mislih samo njega in so se mi kolena zašibila, kadar je bil v bližini, nisem pričakovala presenečenja na dan zaljubljencev... Pa vseeno... popolnoma zmedena, sem mu zrla v oči, ko mi je rekel:"To je zate. Nekaj malega... Nisem vedel, kaj naj ti dam... Prosim sprejmi..." Bilo je lepo zavito darilo. Loccitanov parfum z vonjem po vrtnicah in vaniliji, bomboniera in povabilo na romantično večerjo... V zadrego me je spravil. Nisem vedela kaj naj mu odgovorim. Pa me je spravil v še večjo zadrego, ko je rekel:" Ker ti nimaš nič zame, moraš sprejeti povabilo na večerjo..." Res nisem imela nič zanj, bila sem popolnoma nepripravljena, kar iz službe sem šla in niti pomislila nisem na Valentinovo. Mislila sem namreč, da me sploh ne opazi, pa si pač nisem vzbujala lažnih upov in mi je bilo lažje, da na čustveno življenje sploh ne mislim. Tisti trenutek pa se mi je svet obrnil na glavo. Saj mi je prijalo, ne rečem... Vedno mi je nekaj namigoval, pa sem živela v svoji prepričanosti, še pač en tak, kot vsi. V začetku sem pogosto mislila nanj, potem sem nehala in se osredotočila na službene obveznosti. Vedno pa je nekaj v meni tlelo in mi ni dalo miru... Metuljčki v želodcu, mehka kolena, počutila sem se kot najstnica, kot prvi šolski dan v prvi klopi... 

Še preden sem se prav zavedla, sva sedela ob svečah, v lepo urejenem ambientu znane mariborske restavracije. Večer je še prehitro minil.Prijetno sva se pogovarjala, smejala sva se in nasploh nama ni zmanjkalo tem za pogovor, ko naju natakar opozori, da zapirajo. No, prav. Plačal je in sva šla. Mesto je bilo lepo razsvetljeno, zato sva šla na "nočni obhod". Pogovor je spet stekel. Nežno me je prijel za roko. Srce mi je vztrepetalo. Nasmehnila sem se mu in on mi je vrnil nasmeh. Obstala sva. Zrla sva si v oči. Tiho je rekel:" Te smem poljubiti?" Močno sem ga stisnila za roko, kot pritrdilnico "seveda". Mislila se, da mi bo srce počilo od razburjenja. Zaprla sem oči in uživala v trenutku. Tako nežne ustnice in vonj po tisti njegovi brivski vodici, ki jo še sedaj vonjam. Mmmm... Mamljivo. Tiho sva se gledala in se nasmejala. Pretrgala sem tišino in mu rekla, da mi je všeč... Približala sem se mu in mu vrnila poljub. Filmsko. Nisem vedela, kaj naj drugega storim, pa še tako všeč mi je bilo, da bi za vedno ostala tako. 

Na poti domov, mi je zaupal, da je to njegovo najlepše valentinovo darilo. 

Naslednjega dne v službi me povabi v svojo pisarno, čakala me je kava. Želel me je videti. Povabil me je na nov zmenek. Privolila sem. Zmenki in skupni večeri z njim so kar deževali... Bilo je lepo. In kar je najlepše? Še vedno traja. Pogovarjava se o skupnem življenju. Ampak, odločila sva se, da se nama nikamor ne mudi. Počasi. Imava skupne vikende. Dobro se imava. Nimava težav. Zaenkrat. Upam, da se naju težave izognejo...  Želim si ga. Vedno bolj. in vsak dan mu najmanj osemkrat povem, da ga imam rada. Res ga imam!!! In on mi vrne. S telegrami, s sms-i, e-maili in na štiri oči. Nora sem nanj.    

objavil-a pepelkica30 @ 20:30:05 - Št. komentarjev: 0

Prva objava

To je tvoja prva objava, po želji jo lahko zbrišete. Ekipa NajBlog.com Vam želi čimveč užitkov pri pisanju prispevkov.
objavil-a pepelkica30 @ 19:34:53 - Št. komentarjev: 0