...čisto sama sem doma...
...le še kakšno leto nazaj sem takšne priložnosti sprejela z odprtima rokama...
...pa zdaj...ni več isto...tako pusto je, ko ne slišim nikogar, ki bi pod mano tekal po stopnicah gor in dol...ne slišim na ves glas prižganega radia niti mami, ki bi opozarjala atija, da je znova pozabil dati nogavice v koš za umazano perilo...:):)

...kako pusta zna biti samota, človek ugotovi šele, ko jo izkusi...

...ob tem sem se spomnila, kako sem se kakšen dan nazaj z mojim Bobijem sprehodila skozi vas in končala s svojo potjo sredi gozda.
Ko sem stopala mimo hiš, sem opazila, kako so se moji notranji občutki naglo spreminjali...
...tukaj je hiša družine s tremi otoki...čeprav ni bilo nikogar na spregled, so igrače, ki so bile razmetane vsepovsod okoli hiše, pričale o življenju...o smehu, o joku, o vsakodnevnih presenečenjih...
...hiša z dvema otokoma...deklica mi pomaha v pozdrav in mi čebljaje začne pripovedovati o svojih prigodah, medtem ko dečka ni na spregled...toda kljub temu, da ga ne opazim, vem, da je nekje v bližini...in znova začutim tisto toplino...
...nato stopam mimo še ene hiše...elegantna okolica, lepa hiša, urejeno dvorišče...vse na svojem mestu...toda v mojem srcu ostaja hlad...hiša brez otroškega smeha...
...še ena hiša...stara...razpadajoča...v njej živita le dva ostarela brata...mračen prizvok...hiše se ognem v kar se da velikem loku in pohitim domov...
...še vedno me nekaj mrazi pri srcu in čeprav je kljub večerni uri v zraku še čutiti vročino, me zmrazi...

...nato pa zaslišim glasek, ki mi vedno in povsod ogreje srce...
..."Hoj hoj!"..."Ja frajlica, kaj pa ti..."
Še preden uspem postaviti vprašanje do konca, me že zasuje z opisi prigod, mi pove, kako je končno prijavljena na oratorij, da ji je Floki pojedel piškote,...

...oh, ta naša Katjuša,...sonček, ki vedno ve, kdaj mora posijati...

"brez otroških oči je naš dom brez sonca,
brez otroških dlani žalosti ni konca..."