Pogosto je s strani starejših slišati razne pripombe v stilu: "Joj, ta današnja mladina, le poglej jih, kaj počnejo! Ko smo bili mi mladi..."
...kadar v kosteh čutim, da bo pogovor napeljal v to smer, kar se da hitro in diskretno poberem šila in kopita ter potem bežim proč kot me le nesejo noge:)
Zadnja stvar, ki jo želim poslušati je prav gotovo o tem, kako smo mladi pokvarjeni, kako nimamo nobenih pozitivnih vrednot več in kako mislimo le na to, kje se nam bo odprla kakšna priložnost za razuzdano zabavo...

Ravno zadnjič sem imela priložnost prisluhniti pogovoru neke starejše gospe, ki je na dolgo in široko razglabljala o tem, kako današnja dekleta nimajo nobene predstave več o pojmu sramežljivosti in zadržanosti do fantov, pri čemer je navajala šestnajstletnice, ki se javno sprehajajo po vasi s svojimi fanti (joj, le kako morejo:)). Pri tem je jasno "pozabila" na dejstvo, da je sama postala mati že pri osemnajstih. Seveda ni mogla tudi mimo tega, da bi kot primer podala dekle, ki je pri svojih dvaindvajsetih rodila otroka in tako za leto dni prekinila študij... Ob žolčno uperjeni kritiki na takšne študente, za katere ji davki trgajo dragocene cente, je svoj pogled uperila vame in me vprašala, kaj menim jaz o celotni zadevi... ...Na hitro sem zamrmrala nekaj v stilu, da sem nemara slišala, kako mi zvoni mobitel in odbrzela iz kuhinje...
Kaj si mislim o zadevi...Hja-kaj le!...vsaka čast dekletu, da si je upala prevzeti odgovornost. Ko bi bilo le več takšnih! Že tako nas podaljševanje študija pripelje k temu, da ga končamo v svojih poznih dvajsetih letih... Ko človek enkrat dopolni trideseto leto pa spet ne razmišlja, kako si bo ustvaril veliko družino... En otrok, morda v skrajnem primeru dva in to je to...
...resnično ne vem, zakaj bi bilo potrebno v zgornjem primeru govoriti o pokvarjenosti nas mladih...

...Sicer pa... Vedno je slišati le o tem, kako smo se spremenili mi mladi...hm, smo se res spremenili le mi...
...kot primer: Kdo je pred petdesetimi leti doma skrbel za vnuke. Odgovor: babice (oz. stare mame oz. none, oziroma ome, oz ...), no-pa tudi dedki, seveda:). In zakaj?-Ker so bili pač večinoma odvisni od svojih sinov in hčera, pri katerih so živeli. Ni bilo luksuznih pokojnin (vsaj na kmetih ne), s katerimi bi si lahko privoščili popolno neodvisnost. Ni bilo ravno malo morje starejših, ki bi preprosto sedli v avto in se odpeljali na svoje.
...Veljal je preprost zakon...nekaj dam, da v zameno nekaj dobim...
Zdaj je temu seveda drugače. Zakaj bi pazili na vnuke, celo takrat ne, ko ves ljubi dan ni česa boljšega početi, snahi in sinu pa se noro mudi v službo in ne najdeta nadomestnega varstva?! Zakaj bi se kljub sinovi prošnji odpeljali po vnuka v šolo, ko je toliko bolj mamljiv odhod na planinski vikend?!

...Vem, da preveč posplošujem, ker poznam celo vrsto ljubečih dedkov in babic, nevsiljivih, pa venomer pripravljenih priskočiti na pomoč, toda poznam tudi tiste druge, ki se nenavadno dobro prilegajo zgornjemu opisu... Tiste, ki menijo, da so v življenju že dovolj garali, zakaj bi torej morali biti tudi v jeseni življenja na uslugo...Torej ni le mladina tista, ki se je spremenila...

Poznamo ene in druge, tiste, ki pravilo potrjujejo in tiste, ki se kažejo za izjeme na vsakem koraku...
...moje mnenje je, da bi se morali truditi živeti v sožitju. Prav vsaka generacija lahko drugo obogati z izkušnjami, ki jih nosi s sabo-ne le starejši mlajše ampak tudi obratno... k sreči sem imela stare starše, ki so se tega dobro zavedali...