ŽEJNA boš "ŽIVLJENJA BESED"

Vem, kje stanuješ. Na dnu morja. Z celim telesom udarjaš po morskih valovih. Požiraš vse poplavljene besede. Zrušijo ti telo. Želiš se posloviti. Ne najdeš pa doma. Ni čas za slovo. Ta »pozitivna« izkušnja ima toliko pozitivnega naboja. Ohranila si telesno držo. Poznaš občutek »vrtečega se telesa«; v krogu lastnih želja. Izbrana eleganca usedlin. Kakšen neugoden začetek; vnaprejšnje sodbe.

Prenagljenost vedno prevlada.
"Potrebuješ trditev na katero se želiš opreti?"
Varovalo izključenih besed postaja namišljeno. Ali terjaš svoj čas?
Kdo pride na izpraznjeno mesto? Oseba, ki zna sebe bolje vpeljati v tvojo navzočnost. Oblike življenja so tako nepopolne.



Zakaj živiš po definiciji; » na začetku se upri«. Vse, kar obstoji v tvojem življenju mora imeti »srednjo« možnost.
Večkrat govorim s teboj. In ne vidim te; na tistem sprehajališču po katerem postopam.
Če bi bila ti ob meni; bi bila moj poslušalec, ki ga počasi vodim v dogajanje.
Sprašuješ me; » Kaj si mislim o tebi?« Podaljšano gledam v tla. V vsem tem prostoru, ki ga občutim. V katerem živim. Zame si mešanica svobodnega nereda. Tekmuješ za srečo ter kljub vsemu ostro izražaš, da verjameš v enakost dveh razmerij.
Spreminjaš se. Enakomerno. Od kar te poznam, iščeš odgoditev. Zakaj se skrivaš za zavesami?



Od onemoglosti se izčrpavaš. Ali te lastni dražljaji niso dovolj izdali.
Povešenost, ko te okolica seznanja z najbolj aktualnimi vprašanji.
Javno dostopna brez prevelikega raztezanja srca.
Resnično verjameš, da se lahko v življenju odločiš, da bi bilo bolje, če ne bi nikdar začutila utripanje lastne arterije?
Jaz čakam, da bodo iz tebe izbruhnile, velikanske žareče besede.
Nemogoče je nasprotovati začetkom. Pogrešala bi vse spomine, ki so dragoceni.
Ali me nisi prav ti učila; »kar škodi, je poučno«…Vsaj na videz. Res je, da besede ničesar ne dokažejo. Vendar Platon je prvi izrazil misel; » kar je ustaljeno, ne spreminjaj!«
Na konce vedno glej pametno. Če notranje pregorevaš; potem pusti, da iz tebe gre tisto žarčenje. Tavanje v lastni megli, ne pomeni, da boš celo življenje gledala ostrino teme.



Podarim ti; » neolepšano zgodbo«, ki temelji na vprašanju, ki si ga vsak posameznik zastavi. » Kakšen je smisel našega življenju; tukaj, kjer smo danes?

Pobiralka stekla na plaži

Petčlanska družina je uživala dan na plaži.
Otroci so se kopali v oceanu in delali gradove iz peska, ko se je pojavila majhna stara ženska. Njeni sivi lasje so plapolali v vetru in njena obleka je bila umazana in razcapana. Momljala je nekaj zase, pobirala stvari s plaže in jih dajala v torbo.
Starši so poklicali otroke in jim rekli, naj se družijo stran od ženske. Ko je šla mimo in se sem in tja sklonila in pobrala stvari, se je nasmehnila družini. Toda njenemu pozdravu niso odgovorili.
Mnogo tednov pozneje so izvedeli, da si je mala stara gospa zadala življenjsko nalogo, da bo na plaži pobirala koščke stekla, da si otroci ne bodo porezali nog.

By DeMello



Jedro vsake besede pojmujejo, da je to nespremenljiva osnova vsega,kar obstoji. Iz tega se rodi življenje. Molčečnost nas nikdar ne dela resnične. Izgovorjene besede; v luči; so kakor večnost, ki nas prevzame. Nekateri iščejo zaporedje, še predno sploh znajo, sočno ugrizniti v nekaj izrednega.
Popolno nedotakljivo je živeti po eni šabloni. Kasneje pa se olepšano igrati kraljevsko igro. Včasih je bolje ne-igrati šah mat igre in se samo predati življenju, v planšarski koči.
Kaj bova izbrali; » navaden ladijski čoln na eno jadro ali na vesla?
Skrivnost uspeha je verjetno v znamenju; »vdati ali pogajati«…