Srce prenese mnogo več, kot bomo lahko kdaj koli okušali ali pa izkusili.

Srce je gusarski ljubimec. Bolečina pikantno iskanje. Ves ta hrup, ki ne počiva tudi (ob normalnih dozah) tudi, če se še toliko  zares trudiš in vse te baterije, ki te polnijo medtem, ko  piješ čas in zreš v navdih nasproti, ves ta hrup, se pojavi ravno takrat, ko zajemaš k sebi čisto deviško.

Spomin, spominjajočega se ubijalskega nemira, hiti k nečemu, kar je že davno, neotipljivo, nekaj, za kar je bilo zapravljenih preveč simbolnih noči. To veš. To veš. In še vedno, se ogrožaš. Bolj kot je tesno, več spominskih celic prihaja.

Priznaj, v najbolj smrtonosnih nočeh, pazljivo in vendarle si želiš, upad. Kar te hrani, naj te ubije. Kar te obožuje, naj ne uniči vse okuse, spominjajočega se spomina.

Kaj vse potrebuješ za vzlet? Kaj vse potrebuješ za padec? Zdaj veš, ni samo okus tisti, ki te hrani. Ni samo prah tisti, ki je ostal. Ni samo postelja tista, ki diši. Ta okus, vmes, ta polet, vsepovsod. 

Zakaj grenko hrani dlje kot pa sladko? Zakaj nam sladko, takoj ne pride v kri in nas pripravi za kopanje v (ne) smrtnih dozah? Zakaj so divje ptice vedno nezamenljive? In vendarle, so. Samo zato, ker vsak je drugačen. Vsak.

Ko zdraviš svoj "pravi trenutek", vključi slušalke, odpri srce in se predaj čudovitemu ljubljenju, ki ti leze po telesu. Ni preprosto in vendar je prijetno. Na začetku je vse, kar potrebuješ ampak res vse,ko si samo drobtinica tistega, kar si bil nekoč, ves posušen in tako (ne) svež, takrat potrebuješ, zlato sredino varnega srca. Samo, da ne občutiš nevarnosti v (različnih) dozah. Poznaš? Poznaš? Nevarnost pomeni bežanje. In če pustiš, da se te nekdo dotika, nevarno, potem slediš vsem junakom, ki so bili tvoji najboljši prijatelji (znotraj tebe).

Poskusi zmerno. Čeprav čutiš ravno nasprotno. Daj sanje in potem dopusti spominu, da ne bo tudi (ne) posumil, da si odprla staro omaro in odprla nov zvezek. Moraš slediti svojim namigom in izgovoriti vse, kar je prepovedano. Tisto, kar si si ti sama prepovedala. Vzemi vse, kar lahko obvladaš. To naredi na začetku. In ko se boš (na smrt) verjetno borila (nekaj dni krat toliko) se vračala in odhajala, omamljena in poražena, takrat potegni na plan svojo železno voljo in hudičev nasmeh. Posledice bodo omahnile v pozabo, spomin bo osiromašen in tako boš dobila prvi temelj.

In ko se ne boš mogla več zbrati, ko ne boš zaupala, še čudnemu pogledu in občutku, ko vse to ne boš, ko se ti bo vsaka ideja zdela preslaba ali pa bo premalo elementov vključujočih, takrat ostani budna vso noč. In hvaležno daj noči, še tisto malo preostalega jutra.

Potem se vrni. In nikoli ne pozabi, bežanja so tako nenasitna in (ne) učinkovita. Namesto da skušaš obdržati lupine, ki so ostale, misleč, da bodo tudi te nekoč izginile, namesto da sploh razmišljaš o vsem tem, poskusi vse, kar v danem trenutku nosi v nosnice čisto drugačen vonj. In potem (samo to) čakaj na eksplozijo, ki te potegne, ki te napolni, ki ji boš znala izreči, božansko in če boš imela, svobodo še na dlani potem zaupaj.

V katero koli smer boš pogledala - izbrala te je želja. Če si sledila potem dovoli ta okus in se namakaj v njem, daj se, dokler te ne zmehča.

Tako si nikoli ne boš (več) včasih tudi ne (manj) želela in razmišljala, da bi (bežala) ampak boš raje (ob zmernem ognju) ostala dlje, kot si kdajkoli sploh nameravala.

Spominu daj prosto pot (vedno) in nekoč za vogalom (ali pa pred njim) ugotoviš, da se je prav njemu posrečilo, da si, na rahlo, brez besed, vedno -  zadržala v sebi strast življenja, ki je (kljub vsemu) preveč radovedno, da bi zožilo tvoje notranje hrepenenje.

Ni lahko lizati lastnih ran. Morda pa je čas, da ti nekdo posveti (deset plus še toliko krat) svojega časa, v najbolj zanimivih kombinacijah, brez (pretirane) soli in vzame tisto, kar je ostalo.

Ko smo bili otroci, smo imeli piratsko srce in svojo najljubšo igro ( "Kdo zemljo krade mi"..)... Ne verjamem, da je ostal samo občutek mraza v srcu in da nikoli nismo nehali ohranjati spomine, ki so domotožno iskali novo življenje. Ne verjamem, da smo kdaj koli nehali zdraviti ranjene spomine, ne verjamem, da smo nehali raziskovati lastna izgnanstva, tista, zaradi katerih smo se nekoč, vrnili domov.  (" izbrana zemlja"..). Ne verjamem, da smo obupali, bili smo in še vedno smo, strastno vdani (vedno)  jutru, ki sledi.

By mo2dra