Danes...oh da...danes se čisto prepuščam sledeči glasbi. Kako gresta onadva skupaj - pojma nimam in me tudi ne zanima. Mixata se močno med seboj in ustvarjata čudne emocije v meni.

Vmes je potrebno, da besede plešejo in se krešejo med (menoj) in med (kdo to ve? ). Verjetno je potrebno slediti deželi, kjer še nisi bil - v mojem primeru, potrebno se je vrniti (kam že)...jebi ga, nekam se je potrebno vrniti. Imate kdaj takšen občutek? Oh da večkrat - slišim in preslišim (prevečkrat).

Torej - today za okuse.

(stavki celotne zbirke - nikakor ne - ena pesem:).

bil sem tisti, verjetno sem tisti, ki si želel plavati pod soncem in napisati ljubezensko pesem na njegove ustnice...

nisem bil kot ti, Lorenzo Valla, ki si v nekem času tako bližnjem in tako daljnjem (v mestih, v katerih je sijala radost in divjala vojna) do kraja izpil radost branja.

Nekdo bo (celo) opazil tvoje velike plave oči in pomislil, pravi nomad.

razmišljajte, kaj bi počeli naslednji dan..

Meni je bilo vedno nerazumljivo. A zdajle mi prihaja na misel ključ do takega početja.

Nekdo je naju napotil tja, da bi razumna in sama spreminjala željo v medsebojno žejo, in v strasti zavrnila prazne besede...

Odpelji me, odvleci me s seboj...

In ko se ozreš, že na vogalu, se vrneš, se mi nasmehneš (dobro veš, da sem te videl), srečen, izzivalen...

zakaj nisva, ti in jaz, tista, ki bi morala biti?

Umrl bi, verjemite mi, počasi bi umiral,če bi dosegel tisti jug, tvoje velike oči...

Kako sem sanjal tvoje ime, ko je zaradi zime zmrzovalo črnilo v Parizu...

a tvoje ustnice dihajo in ko sine zora, medtem ko se te dotikam...

Oguljena morala literature:

vrtnice, ugrizi, lasje in lilije...

By Luis Antonio de Villena