Če bi mislila (tuje) »misli«, bi verjetno odgovorila takole:

» Jebat ga..to sem jaz...se približujem in potem spet oddaljujem..diham le svojo sapo, zadržujem dih...Ja, imaš prav...Ne vidim vedno vse tako, kot vidiš ti ali pa večina okoli mene..Sorry, ker mi je prav vseeno, če nočem jesti iz dlani, ki bi dajale..Sorry, ker me nič ne spominja nate...Sorry, ker z mojim spominom ni ničesar narobe..To vse sem jaz...Nočem spreminjati in nočem sprejeti...Tudi nočem ugotoviti, kaj delam narobe, ker to vse so tvoje želje, tvoje sanje..Še vedno ne vem, kje sem jaz...Sorry, ker ne ljubim...To je samo še fraza...sorry, ker tudi ušesa ne dobijo več tega ritma, da bi me uspavala...Oprosti, ker NIHČE več ne razume besede NE...sorry, ker nisem kot večina, ki teče za tistim, kar ne more imeti..

Moj moto je še vedno; » Veš koliko je drugih? «..včasih je treba spominom pustiti prosto pot..včasih se je potrebno naučiti spustiti človeka na najbolj krut način..Včasih je potrebno priznati, da te/ali pa me je strah, da nobena cesta ne bo peljala naprej....ampak vedno znova, ko se ustavim,  me nekaj draži, da stisnem pesti in grem naprej...Nočem vedeti kam...samo vem, da to, kar čutim - ni ljubezen...To, kar je v meni - je slaba plat za prijateljstvo...In sorry, ker misliš, da je  potrebno človeka najprej poriniti ob zid in potem bom jaz  razumela, da ti si nekaj najboljšega kar se mi  je zgodilo...Le zakaj ME JE POTREBNO vedno "porivati" v nekaj, kar NOČEM? Le zakaj je vedno potrebno iti do mojih mej? Le zakaj je treba vedno misliti, da ima vsak neomejen limit za bedarije? Le zakaj mi vedno piše na čelu: " To mi delaj,ker jaz to "potrebujem"?

NOČEM!

Jebat ga..imenuj me, kot želiš..Preklinjaj me, kot še nikoli...Nočem NAVADE VEČ v življenju; NOČEM nekoga vzljubiti, da lahko rečem; No, saj se bom navadila«...

Jebat ga...Nočem tega....PIKA!