Jesen je pred vrati. Smešno, kaj vse mi ni ostalo v spominu.

Ne spominjam se toplih napitkov...

Ne spominjam se glasov...

Ne spominjam solz...

Tudi nasmehi mi niso ostali

v spominu...

Razen ...

Strašna vprašanja,  

ki jih preoblačim,

slačim

in še vedno ostanem

pred samim vprašanjem...

Težava niso samo vprašanja.

Moji odgovori so

nerazumljivi.

Nepojmljivo zakomplicirano

modri.

Odgovori so vedno strahovi.

Jaz pa se počutim kot duh,

ki se ne spominja

ničesar.

By mo2dra

Včasih je bilo zabavno - spreminjati. Sebe ali pa njo. Včasih je bilo zabavno, če so se dlani samo prekrile. Danes je to žal premalo. Tako odločno premalo, da se tudi prebiti ne da skozi prvo plast osamljenosti. Tudi vsak odgovor ali pa vprašanje ni več dobro. Gre samo zato, da me zanimajo povsem drugačne stvari. Gre samo zato, da danes občutim stvari drugače. Je to sprememba? Je to drugače kot nekoč?

Mogoče pa samo potrebujem več počitka kot včasih. Tako je, da se mi prav nikamor ne mudi. Mogoče bi res potrebovala "očala", kot so mi svetovali.

Besede so tiste, ki mi prav nič več ne pomenijo. Ne gre več za besedno zaporedje, ki mami ali pa draži. Občutek, ta je tisti, ki ni pravi. Ob nekaterih osebah je tako grozen, da me zlomi na polovico, čeprav stoji pol metra stran od mene. Ne prenašam več takšne zlagane bližine ali pa približevanja. Kje je šele objem ali poljub...

Nasmehnem se...očitno bo potrebna revolucija. Po dežnih kapljah-)